Pregled leta 2022: FILM/TV
Lahko bi rekli, da je leto 2022 z vidika filma potekalo predvsem v znamenju vrnitve. Vrnitve stare normalnosti, vrnitve festivalov iz osamljajočega spletnega okolja v bolj družbeni prostor kinodvoran, nagnetenih preddverij ter hladnih nočnih ulic, po katerih smo se znova sprehodili do avtomobila ali avtobusne postaje, razpravljajoč o pravkar ogledanem filmu. In čeprav smo se vrnili v zunanji svet in odvrnili misli od virusov in izolacije, smo se po dolgem dnevu rade volje vrnili nazaj k televiziji ali računalniku ter si zavrteli nekaj s pretočnih platform, ki so se v preteklem letu po slovenskih spletnih domenah prav razcvetele.
Če torej začnemo kar pri slednjih: stari dobri HBO GO se je 8. marca tudi v Sloveniji razširil (najbolj opazno z vsebinami DC Comics in Warner Bros.) in se preimenoval v HBO Max. Kljub temu da celotna sprememba ni preveč obetala, se je kmalu preobrazil tudi v najbolj doslednega dodajalca tako svojih kot tujih vsebin, pri čemer – sploh z vidika kvalitete – zdaj zagotovo prednjači pred siceršnjim globalnim favoritom Netflixom. Ta se je v letu 2022 pri produkciji izvirnih vsebin še naprej držal strategije “količina pred kakovostjo”, ki pa je znova obrodila ravno zadostno število kakovostnih in/ali izjemno priljubljenih serij in filmov, da izvirni pretočnik kljub postpandemičnemu upadu naročnikov in močni vsestranski konkurenci še naprej ostaja steber popkulturne zavesti.
HBO Max je največ prahu dvignil z drugima sezonama Evforije in Belega lotosa ter Hišo zmaja, nekoliko bolj pod radarjem pa je navdušil s tretjo sezono komično-akcijske serije Barry ter psihološkim trilerjem Kimi. Na platformi sta izšli denimo tudi šesta sezona animirane serije Rick in Morty, ki je ponovno našla svoj ritem, in Tole bo bolelo, adaptacija istoimenske knjižne uspešnice, ki spretno subvertira ustaljene trope zdravniških nadaljevank. Netflix je medtem največ (p)ogledov pritegnil s četrto sezono Stranger Things, drugo sezono zgodovinske romance Bridgerton ter prvima sezonama na resničnih zgodbah temelječih serij Inventing Anna in Dahmer – Monster: The Jeffrey Dahmer Story. Najbolj pa je morda presenetil z adaptacijo stripovske klasike Neila Gaimana The Sandman ter z Burtonovim odvodom (spin-off) družine Addamsovih, serijo Wednesday, ki deluje hkrati kot poklon Harry Potterju in kot dobrodošla subverzija mnogih vidikov te superuspešne franšize. Kljub precej mlačnemu sprejemu večine Netflixove filmske produkcije (The Adam Project, Spiderhead, Blonde, The Gray Man, Day Shift) pa se je konec leta izkazal za bolj kritiško vznemirljivega, saj so izšli filmi, kot so Bardo Alejandra Iñárrituja, Glass Onion: A Knives Out Mystery Ryana Johnsona, stop animirani Pinocchio Guillerma del Tora ter White Noise Noaha Baumbacha.
V tekmo za pretočno pozornost slovenskega gledalca se je s 14. junijem vključil tudi Disney+, ki za trezorji lastne klasične in sodobne animacije, Marvelovih superjunakov in Lucasovih jedijev skriva tudi nekaj zanimivosti žanrskega in umetniškega filma, a vseeno ničesar takega, o čemer »bi pisali domov« – nothing to write home about. Sploh če sorodniki doma ne znajo angleško ali če bi radi kakšno Disneyjevo klasiko odvrteli nečakinji, da bi ji pokazali svet onkraj vizualno degradiranih POP TV risank in Youtube unboxingov. Na to smo lahko namreč kar pozabili, saj Disney – tako kot Netflix – ne ponuja slovenske sinhronizacije niti slovenskih podnapisov. (A da Slovenci ne bi ostali brez v oči bodečega kontrasta, vseeno ponuja islandščino, četudi je govorcev islandščine precej manj kot govorcev slovenščine – no, morda pa imajo bolj gosto poseljeno ministrstvo za kulturo …) Kakorkoli že, Disney je v preteklem letu po več klavrnih poskusih, da bi iz svojih mnogih franšiz pričaral kakovostno serijo, ob koncu leta le zadel v polno z vojnozvezdno serijo Andor. Medtem je Apple TV+ nadaljeval s svojo sicer skromno, a osredotočeno produkcijo premium televizije (Pachinko, Severance), Amazon Prime Video pa nas je s Prstani moči najprej obnorel in nato hitro pustil zdolgočasene in zafrustrirane. Podoben učinek frustracije je imela na žalost tudi tretja sezona Amazonove superjunaške satire The Boys.
Seveda pa nikakor ne moremo pozabiti na domači Voyo. Ta se je v začetku leta z Gospodom profesorjem, najdražjo serijo v slovenski zgodovini, uspel izplesti iz trdovratnega vzorca hiperproduciranih, slabo spisanih in zato tudi bolj za silo kot z občutkom režiranih nadaljevank. Učinek visoke proračunske podstavke je pri Gospodu profesorju tako viden na vseh ravneh, od vseplošne “osvobojenosti” kamere do blesteče igre celotne igralske zasedbe; še scenarij, ki je zgodbeno sicer precej predvidljiv, pogosto preseneča s premišljenimi dialogi in očarljivim preigravanjem žanrov romantične komedije in vzgojiteljske drame. Skratka, nedvomna prelomnica v slovenski televiziji, ki si drzne seči onkraj ja-chefovske preprostosti in se izogne jezersko-vrenkovskemu pomanjkanju samorefleksije.
In če že vse to ne bi bilo dovolj, nas je ob koncu leta na digitalnem predpražniku pričakala še platforma SkyShowtime, ki pod sabo združuje kopico produkcijskih hiš, kot so Universal, Paramount, DreamWorks in Nickelodeon. Izbire nam torej nikakor več ne manjka.
In festivali, kinematografi?
Festivali so se znova vrnili s polnim zamahom in kinodvorane festivalskih projekcij so bile znova razprodane do zadnjega sedeža – od Kurje polti, Festivala dokumentarnega filma, Grossmanna, Festivala slovenskega filma do Liffa, Festivala LGBT filma, Animateke ter številnih drugih.
Pri nas so na festivalih slavili filmi, kot so poklon domačemu Zasavju Matevža Luzarja Orkester (FSF), intimna drama o spopadanju s samomorom bližnjega Varen kraj hrvaškega režiserja Juraja Lerotića (LIFFe), tajvanska telesna grozljivka in zombijada Žalost (Grossmann), dokumentarec o ugrabljenih otroških nevestah v Vietnamu Otroci megle (FDF), ter nadrealistična pripoved o kvir skupnosti Trije turobni tigri (Festival LGBT filma) – če jih naštejemo zgolj nekaj. Že drugo zlato palmo je v Cannesu za svojo satiro Trikotnik žalosti prejel Ruben Östlund, medtem ko je na Berlinalu slavila naturalistična socialna drama Alcarràs režiserke Carle Simón, na Beneškem filmskem festivalu pa ameriški dokumentarec o padcu farmacevtske družine Sackler All the Beauty and the Bloodshed.
Z vidika komercialne uspešnosti je Tom Cruise s Top Gun: Maverick v svojim reaktivcem preletel svet in si nakopal že neverjetno poldrugo milijardo dolarjev v blagajniških prejemkih. Proti vrhu najdonosnejših filmov vseh časov se seveda že povzpenja tudi Cameronov Avatar: Pot vode. Eno največjih (tako komercialnih kot kritiških) presenečenj leta je gotovo bil znanstvenofantastični akcijski film Vse povsod naenkrat, ki je za razliko od Marvelovega Doctor Strange v multivesolju norosti koncept multivesolja s pridom razvil v zabavno in edinstveno filmsko doživetje. Po drugi strani se je v letu 2022 izkazalo, da je Marvelov koncept multivesolja v veliki meri zgolj nesmiselna zlepljenka filmov in serij, tonov in referenc brez kompetentne vizije, ki je v preteklosti definirala MCU. Na strani studia DC je novi Batman razdelil tako kritike kot splošno javnost, a nedvomno nakazal korak v pravo smer, The Rockov Black Adam pa se je kljub obetavni premisi izkazal za komajda vrednega svoje teže v pokovki.
Vsekakor si še mnogo filmov in serij leta 2022 zasluži omembo, a v izogib poseznamljanju zaključimo ta pregled leta še z nekaterimi bolj skritimi (in spregledanimi) dragulji, ki so več kot vredni ogleda: indijska epska akcijada RRR, zadržani tour de force Tima Rotha Sončni zaton, znanstvenofantastična drama Po Yangu, zgodovinska drama o cesarici Sisi Korzet in metafilmska komedija z Antoniom Banderasom in Penelope Cruz Tekmeca.
Obilico filmov, ki so doživeli premiero na festivalih tekom preteklega leta, pa se že lahko veselimo videti na rednih sporedih v kinematografih in na pretočnikih v letu 2023.
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Saška Maček
