Sončni zaton (Sundown)
Režija: Michel Franco Igralska zasedba: Tim Roth, Charlotte Gainsbourg, Samuel Bottomley, Iazua Larios Datum izida: 1. julij 2022 (Slovenija) Ocena: 10
Peščena plaža, polna turistov in domačinov, bleščeče sonce in bučanje morja, ki nikoli ne potihne. Vztrajna vizualno-zvočna kulisa Sončnega zatona je premišljeno ukrojena tako, da kljub skrajnim podobam, ki smo jim priča, ne deluje niti stereotipno rajska niti peklenska. Že uvodni prizor moškega (Tim Roth), ki strmi v kopico rib, kako na mizi hlastajo za vodo, nakaže težko določljivi ton eksistencialnega (ne)potovanja, ki sledi. Ali moški ribe gleda s pomilovanjem, se z njimi identificira ali razmišlja o nečem povsem tretjem, bomo ugotavljali praktično ves film.
Kdo točno je ta moški, ki je sicer protagonist filma, nam še dolgo ne bo povsem jasno. Režiser in scenarist Michel Franco s Sončnim zatonom namreč ne začrta klasične pripovedi, ki bi nas preprosto nasitila z ekspozicijo in nato prepustila toku dogajanja. Namesto tega nam pokaže le vrh »ledene gore«, kot se glasi Hemingwayev slavni pripovedni princip (glej denimo njegovi zgodbi Hribi kakor beli sloni in Čist, dobro razsvetljen prostor), preostanek pa ostane skrit pod površjem. In Franco se tega principa posluži tako mojstrsko, da film zares deluje kot adaptacija kake Hemingwayeve zgodbe. S tem, ko nam ne pojasni dogajanja, nas dela radovedne ter nas z vsakim drobcenim namigom o Neilovem značaju in ozadju spodbode in povleče globlje v svoje tkivo. Občutek dobimo, kot bi poslušali kakšno napol razjasnjeno govorico ali vohunili za nekom, ki ga ne poznamo.
Sestavljanko tako počasi sestavljamo iz tega, kar se nam razkrije v redkobesednih kadrih. Moškega vidimo na oddihu v Mehiki, v razkošnem hotelu, kjer strežejo njega ter žensko in otroka, s katerimi je tam. Vidimo, kako ženska prejme klic o smrti svoje matere, zato z letalom odhitijo nazaj v Anglijo, moški pa se na letališču zlaže, da je v hotelu pozabil potni list in bo z naslednjim letom prišel za njimi.
»V katerikoli hotel,« odsotno reče taksistu, nato pa se z enako mero apatije sesede v plastičen stol pod senčnikom na obljudeni plaži v Acapulcu, kjer vase zliva steklenico za steklenico piva, dokler ne zaspi. Spozna domačinko (Iazua Larios), katere jezika ne razume, kakor tudi ona njegovega ne, a jo v njegovem praznem pogledu očitno nekaj pritegne, saj z njim začne preživljati svoje dneve in noči. On si nekaj časa še izmišlja izgovore, zakaj ne more priti domov, potem pa izklopi telefon in ga vrže v predal.
Sčasoma izvemo, da je moškemu ime Neil, zgodba se zaradi njegovih (ne)dejanj zaplete, s čimer tudi postaja vse bolj smiselna. Kljub temu pa nikoli ne dosežemo preboja v Neilovo notranjost – vedno ga zgolj opazujemo, nikoli ne slišimo čustvenih izbruhov ali izpovedi –, zaradi česar vseskozi ostajamo tujci. Tim Roth v tem pogledu s svojo igro nepogrešljivo prispeva h kompleksnosti lika, saj v svojih obraznih izrazih in gestah ne dopušča enoznačne interpretacije tega, kar bi morda lahko čutil, kljub temu pa skoraj nemudoma doseže, da z njim sočustvujemo.
S tem, ko nam Sončni zaton pokaže zgolj površino in nas obenem drži na razdalji od protagonista, doseže nekaj izjemnega. Da bi se lažje poistovetili z Neilom, začnemo nanj projicirati lastne ideje, čustva in izkušnje, s katerimi si pojasnimo in upravičimo njegova dejanja. Distanca, ki jo ustvarja observacijski slog filma, se tako izkaže za varljivo: prej ko slej spoznamo, da skozi Neilovo poklapano telo pravzaprav opazujemo same sebe – našo alternativno različico iz vzporednega vesolja, v katerem smo nad vsem obupali.
Pa vendar Sončni zaton nikoli ne zapade v depresivnost, kot bi lahko upravičeno sklepali iz opisanega dogajanja, temveč je na trenutke tudi napet in komičen, vseskozi pa intrigira. Navsezadnje je na Neilovi brezčutnosti nekaj nadvse privlačnega in od njega ne moremo odvrniti pogleda. Po eni strani zato, ker preprosto moramo videti, kako se bo zgodba razpletla in kako bo končal Neil, ki več kot očitno drvi proti dnu. Toda po drugi strani ima Neilova transgresivna apatičnost skorajda hipnotičen učinek, saj Neil z njo ne izkazuje zgolj neobremenjenosti, pač pa radikalno osvoboditev. Od vseh pravil, ki nam jih narekujejo zahteve po družbenosti, racionalnosti in empatičnosti, a tudi in predvsem – in to je najbolj zanimivo – od skrbi zase. Pokaže nam, da bi si na neki ravni morda vsi želeli biti kot on, biti svobodni reči taksistu, da nam je vseeno, v kateri hotel nas zapelje, biti svobodni sesesti se v neudoben plastičen stol in ves dan piti pivo – tudi če nam to v resnici sploh ne ugaja.
Lahko se torej strinjamo z režiserjevo izjavo v enem od intervjujev, da Neil pravzaprav uteleša sodobno zapoved »Živi v trenutku!«, ki nam jo neprestano ponavljajo. Za razliko od nas je Neil zmožen živeti v trenutku prav zato, ker je izgubil sposobnost, da bi mu bilo mar zase, za svojo prihodnost – in za vse naslednje trenutke, ki sledijo. V brezbrižnosti do samega sebe najde posebno vrsto svobode, ki pa vendarle ni brez svojih tragičnih posledic. A hkrati tudi ne brez utrinkov spokojnosti, ki jih gotovo občuti pod tistim vročim mehiškim soncem.
Lektorirala: Saška Maček
