Petdeset odtenkov viktorijanskega popa

Charli XCX: Wuthering Heights
Datum izida: 13. februar 2026
Založba: Atlantic
Producenti: Finn Keane, Nathan Klein in Justin Raisen

V obdobju, ko filmski industriji kronično primanjkuje izvirnega materiala, se kot kolateralna škoda kažejo bodisi življenja slavnih osebnosti, obuditve (tako imenovani reboot) filmov iz časov, ki so jih mikrotrendi proglasili za trenutno kul, ali pa predelave knjižnih predlog. Pričujoči album sodi v slednjo kategorijo. Tokratna žrtev? Viharni vrh pisateljice Emily Brontë.

Charli XCX, pevka in producentka, ki je glasbeni svet in popkulturo prevzela že leta 2024 z električno zelenim albumom, se tokrat vrača kot avtorica filmske glasbe za odmevni (in vplivniško bolestno oglaševani) istoimenski film Viharni vrh režiserke in igralke Emerald Fennell, ljubiteljice izločkov vseh odtenkov in nravi, obsesije, ki bolestno veje že iz priljubljenega trilerja Saltburn. Seveda se je – v raziskovalne namene, jasno – ob oceni filmske glasbe izpod peresa naše najljubše hyperpop izvajalke izkazalo za nujno, da si ogledam tudi filmsko delo, ki ga je sploh vzpodbudilo. Kadri so estetski, v stilu studia A24, prelivanje barv in scenske simbolike je nezanemarljivo zapomnljivo, lepo in pohvalno. O sami vsebini pa ne bi ravno izgubljala besed – gledalcu ni treba dolgo prežvekovati prikazanega, da doume, kaj se odvija (no, prej zvija) pred njim: kristalna pornografizacija klasične literature. Voda na mlin pohotnih najstnic in nezadovoljnih žensk z nenasitno potrebo po erotičnih romanih, redefinirano kot »ljubezen do branja«. Nenazadnje svobodomiselno, če naj uporabim nekoliko bolj diplomatski izraz, uporabo osnovne literarne reference precej neposredno dokazuje že dejstvo, da se režiserka filma ni pretirano ukvarjala z rasno dimenzijo pripovedi, saj je za vlogo Heatcliffa izbrala precej generičnega belega dvometrskega mladca.

Film iz osnovne literature vzame le motiv neuslišane, gorja polne ljubezni med likoma Catherine Earnshaw, hčere lastnika domačije Viharni vrh, ter Heatcliffa, najdenčka, ki ga gospodar privede domov tekom ene izmed dobrodelnih epizod v svojem pijančevanju. Nemogočost ljubezni med Catherine (v filmu jo upodablja Margot Robbie) ter Heatcliffom (v filmu Jacob Elordi) je v filmu potencirana, vulgarizirana, poenostavljena in erotizirana do razsežnosti, ki puščajo bore malo maneverskega prostora za domišljijo (ali okus, če smo že pri tem). Scenerija je očitno nerealistična, kičasta in barvita, kar je bil sicer režiserkin namen, hkrati pa se s tem možnost historične korektnosti (v okolišu in kostumih) gladko meče skozi okno.

Vizijo filma, ki domnevno leži v sintezi modernega ter zgodovinskega (z erotičnim), nenazadnje zrcalijo že sami kostumi, ki jih je za film ustvarila Jacqueline Durran. Ta je pri ustvarjanju kostumov navdih iskala pri različnih obdobjih (od elizabetinskega, gregorijanskega in viktorijanskega, pa vse do 50-ih let in sodobne mode) ter umetniških delih in filmskih adaptacijah historičnega gradiva, za lik Cathy pa je ustvarila približno 50 kostumov. Poleg oblek vihrave mladenke so stilizacije deležni tudi kostumi Heathcliffa, Isabele in Nelly. Kostumi tako odražajo njihove karakterje in njihovo mesto v fantazijsko stiliziranem, sodobno interpretiranem viktorijanskem svetu (obogatenem z ličenjem à la Evforija), ki meša zgodovinske, filmske in modne vplive. Prav zato gledalec ob ogledu filma naleti na bleščeče kmečke korzete, prosojno poročno obleko (ki je do tega dne sama srž mojih žolčnih težav, kisline v ustih in nemirnega počitka) ter viktorijanske obleke iz lateksa.

Tako. Ta hipersaturirani, bleščavi, pornografizirani lateks karneval je kontekst, v katerem je treba ugledati tudi pričujoči nabor filmske glasbe, za katero stoji ikona generacije Z. Album sestoji iz dvanajstih skladb, gibajočih se v vseh variacijah pop glasbe, ki si jih lahko zamislite (alt, electro, baroque, synth, art in dark wave). Tu boste od zgodovinske ustreznosti našli le godala, na kaj več na vašem mestu ne bi upala. Kot najmočnejše samostojne enote izstopajo predvsem tri skladbe, ki jih je Charli izdajala v napetost stopnjujočih intervalih: prva skladba, »House«, je luč sveta ugledala desetega novembra lani, »Chains of Love« trinajstega novembra, »Wall of Sound« pa šestnajstega januarja.

»House« je tudi skladba, s katero se (udarno, že drži) film tudi začne, ko obešenih kriminalcev lačna množica gleda obešenca, ki se zvija v bolečinah, ob čimer doživi erekcijo. To je vse, kar bom rekla. Da se vam bo zagabilo vse ostalo, bo poskrbel film sam (kot so jajca in kri, recimo). Pri skladbi, ki je prava simfonija hrušča in namigovanj na razplet filma, je poleg Charli sodeloval tudi John Cale, čigar karizmatični glas še potencira temačno estetiko skladbe. Kocine dvigajoča godalna sekcija se kot leitmotiv pojavlja skozi celoten cvetober kateregakoliže-popa, ultimativni podpis pa je seveda izdatni odmerek auto tuna.

Pravzaprav večina skladb (izvzemši omenjene tri single) učinkuje kot nekoliko pohotnejša in za odtenek temačnejša verzija brat. Morda Brat but it’s wuthering heights so it’s not but it’s still brat? Bore malo odklona od estetike klubske dive tako kažejo zlasti »Dying for you«, »Always everywhere«, »Out of myself«, »Seeing Things« (čudovita skladba, ki spominja na nekaj, kar bi lahko izdelali tudi The 1975) in »My Reminder« (ki, roko na srce, bolj kot po brat diši po od Ophelie strašeči Taylor Swift). Da ne bom zagrešila diskriminacije, je treba omeniti še »Eyes of the World«, kjer je britanska hyperpop kraljica svoje moči združila z igralko in glasbenico Sky Ferreira; pesem, pospremljena z – naj mi bo odpuščeno – izredno povprečnimi vokali in nasploh generičnim nastavkom, na žalost ne vzbuja posebne pozornosti.

Poleg izpostavljenega »House« posebno vrednost nosi tudi »Chains of Love« – v mnogih pogledih klasična pop stvaritev, ki s svojo godalno sekcijo, distrofiranim vokalom in razkošno melodijo (z vrhuncem ob 1:40, če smem namigniti) gotovo spada med tiste očitno kvalitetne in zobu časa kljubujoče skladbe, ki si jih boste želeli zavrteti znova in znova (brez travmatičnega podoživljanja naravnost neokusno zgnetenih filmskih prizorov). Da se skladba prelije v »Out of Myself«, je še toliko bolj nagrajujoče in užitek vzbujajoče. Besedila idealno zrcalijo samo srž filma, se z njo sežemajo, hkrati pa predstavljajo njegovo diametralno nasprotje. Tako nenazadnje Charli že samo z verzom »I think I’m gonna die in this house[1]« precej očitno namigne, kaj se bo zgodilo z našo najljubšo nevrotično in sadomazohistično junakinjo Cathy, katere zgodba se bo klavrno končala v naravnost grozljivo potenciranem jezeru krvi: »I’m losing gallons of blood, the river’s turning to red[2].« Njena obsedenost s Heathcliffom, nemogočost njune ljubezni in sladke bolečine, ki ji jih ta povzroča, jo dušijo, obsedajo: »I shouldn’t feel like a prisoner / My face is turning blue / Can’t breathe without you here.[3]« S svojo elektronsko naravnanostjo skušajo skladbe še dodatno poudariti razloček med realistično upodobitvijo in zgodovinsko navdahnjeno fantazmo, ki se odvija pred vašimi očmi.

Čeprav gre prvenstveno za filmsko glasbo, album brez težav deluje tudi kot samostojna celota, kar je bil – menim – nenazadnje tudi namen. V vsakem primeru gre za diametralno nasprotje nekoliko bolj živi, preprostejši in k plesu nagnjeni naravi elektro zelene, hkrati pa učinkuje kot odličen nevtralizator okusa po bombardiranju s hyperpop skladbami, ki se jim nisi mogel izogniti, pa četudi si živel v jami. Izbira tovrstnega žanra tudi ustrezno pospremlja film, ga dopolnjuje in uglasbi njegov namen – modernizirati, preoblikovati (in izdatno erotizirati) fenomen klasične literature, ki si ga ne boste mogli izbiti iz oči (in ušes), pa če si jih še tako željno izpirate.

[1] Mislim, da bom umrla v tej hiši.
[2] Izgubljam galone krvi, reka se obarva rdeče.
[3] Ne bi se smela počutiti kot ujetnica / moj obraz postaja moder / ne morem dihati brez tebe tu.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik