33. LIFFe: Alcarràs
Režija: Carla Simón Igralska zasedba: Josep Abad, Jordi Pujol Dolcet, Anna Otin, Albert Bosch Datum izida: 15. februar 2022 (Nemčija) Ocena: 9
Film Alcarràs nosi ime mesteca v Kataloniji, kamor je tudi umeščen. Režiserka Carla Simón nas v svojem drugem celovečercu, ki je na letošnjem Berlinalu prejel zlatega medveda, povabi v topel objem španskega sonca in družine Solé, ki se preživlja s pridelovanjem breskev. Film odpre prizor otrok, ki v zapuščenem avtomobilu potujejo v vesolje, a jim igro prekine hrup bagra, ki je prišel odpeljat njihovo improvizirano vesoljsko ladjo. Sledimo jim na poti domov, kjer preostale člane družine najdemo zbrane v dnevni sobi. Otroški nemir in zmeda ob izgubi njihovega brloga se preplete s stisko odraslih članov družine, ko brez upanja čakajo, da bo ded med svojimi papirji našel potrdilo, ki bi jim omogočilo ostati na svoji zemlji – zemlji, ki jo že več generacij predano obdelujejo, a jim žal pripada le po ustnem dogovoru. Pokojni patriarh premožne družine je Soléjem zemljo namreč v zahvalo za nudenje zatočišča med špansko državljansko vojno podaril v obdelavo. Desetletja kasneje, v dogajalnem času filma, pa se je novi glava družine spričo obeta višjega zaslužka s sončnim celicami to obljubo odločil preklicati.
Panika, ki jo družina občuti ob grožnji izgube posestva, družinskega posla in življenja, kot so ga vselej poznali, je pridušena. Vsak član družine se z negotovostjo situacije spopada na svoj način – teta in njen mož hitro sprevidita neizbežnost uničenja sadovnjaka in poskušata iz ponudbe, da se namesto s pridelavo začnejo ukvarjati z vzdrževanjem sončnih celic, potegniti najboljše. Po drugi strani se oče s situacijo ni zmožen spopasti drugače, kot da stoično nadaljuje z žetvijo breskev. Njegova tesnoba pride na plan le v vsakodnevni razdražljivosti in malih pomanjkanjih potrpljenja, ne v velikih patetičnih izpadih, s katerimi bi nam Simón didaktično razkrivala notranje dogajanje svojih likov. Film nima protagonista, temveč zgodbo in like doživimo skozi perspektivo vsakega družinskega člana. Alcarràs se s pozornim očesom kamere posveti celi družini in ujame tako otroško brezskrbnost otrok in izgubljenost najstnikov kot nemočen ponos odraslih in melanholično umirjenost dedka.
Simón se je odločila igralsko zasedbo poiskati med lokalnimi prebivalci, zato so vsi igralci v filmu naturščiki. Pred snemanjem so igralci članov družine Solé štiri mesece bivali v isti hiši, čemur režiserka pripisuje avtentičnost njihovih odnosov na platnu. In res, njihova ustvarjena družina izpade tako pristna, da film pogosto daje vtis dokumentarca. Alcarràs je čudovit, naturalističen portret družine in njihovega doma, hkrati pa uspe v svoj umirjen ritem vključiti tudi širši kontekst življenja katalonskih sadjarjev, ki se spopadajo z vse slabšimi pogoji za preživetje zaradi nekonkurenčnosti tradicionalnega načina pridelovanja breskev. Zaradi prenizkih odkupnih cen pridelka se vedno več pridelovalcev odloča za prodajo zemlje oziroma spremembo namembnosti zemljišča in namestitev sončnih celic. Nekateri pa vseeno vztrajajo, obirajo, protestirajo in se borijo za svoj način življenja.
Soléjeve spoznamo ob začetku poletne žetve, nato pa se tekom poletja z njimi pod žgočim soncem sprehajamo med vrstami breskev, uživamo v senci fige, poslušamo čenčanje sosed in upamo na srečen konec. Še takrat, ko raztovarjanje opreme za sončno elektrarno že poteka, nekako ne moremo verjeti, da se bo res kaj spremenilo. Briljantnost filma Carle Simón je v tem, kako nas brez manipulativne sentimentalnosti posrka v vsakdan družine Solé. Kot gledalec skorajda občutiš toploto sončnih žarkov in vohaš sladkobo zrelih breskev. V likih najdemo značilnosti ljudi iz lastnega življenja, v njihovih odnosih pa prepoznamo svoje družinske dinamike. V dveh urah nam postanejo breskova drevesa in ukvarjanje z njimi tako samoumevna kot likom, ki med njimi živijo že celo življenje. Kot oni tudi mi ne moremo zares verjeti, da bo plod večgeneracijskega dela Soléjevih čez noč uničen in to zaradi nečesa tako banalnega, kot je višja marža. Kot oni lahko tudi mi le nemo opazujemo, ko isti bager, ki je na začetku filma posegel v domišljijo otrok, sedaj posega v realnost cele družine. A tako nam kot njim je v uteho vsaj to, da se bodo tudi skozi te dogodke prebili skupaj.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
