The Sandman

Ustvarjalci: Neil Gaiman, David S. Goyer, Allan Heinberg
Igralska zasedba: Tom Sturridge, Boyd Holbrook, David Thewlis, Gwendoline Christie, Patton Oswalt, Jenna Coleman
Ocena: 7
Datum izida: 5. avgust 2022 (Netflix)

Serija, posneta po delu pisatelja Neila Gaimana ter striparjev Sama Keitha in Mikea Dringenberga, je 33 let po izidu prve številke stripa na Netflixu. Tom Sturridge je Morpheus, gospodar sanj in eden od sedmih Neskončnih, ki se po desetletjih ujetništva na Zemlji (posledica nemarne coprnije) vrača v svojo nestabilno domeno, iz katere so med njegovo odsotnostjo uhajale nočne more. Predloga že lep čas velja za adaptacijski izziv, temu primerni so bili tudi stroški, zaradi česar druga sezona še ni zagotovljena.

Gaiman, čigar Dobra znamenja (Good Omens, 2019–2022) so si drugo sezono že prislužila, ni skrival, da je nekoč sam sabotiral neobetaven poskus ekranizacije stripa. Tokrat kaže, da je v svojem odobravanju projekta složen z občinstvom. Tudi naknadna epizoda presenečenja, ki združuje zgodbi A Dream of a Thousand Cats in Calliope, je bila lepo sprejeta.

Adaptacija je izvirniku precej zvesta, deležni smo le nekaj bolj ali manj motiviranih sprememb spola. V primerjavi s stripi se varčuje z nazornostjo – pri likih, kot sta Rachel in Calliope, recimo bolj kot o grotesknih prikazih govorimo o podtonih. Šlo bi brez podobnosti med Netflixovim Morpheusom ter skuštranimi vampirji iz Somraka – za kar se Sturridge sicer odkupi s pomirjujočo glasovno naracijo. Kirby Howell-Baptiste bi lahko – čeprav to ni očrnilo njenega suverenega nastopa v vlogi Smrti – od gotskega stila oblačenja, ki ga Smrt izkazuje v stripu, ostalo še kaj več kot to, da so ji okrog vratu obesili ank. Večina vizualnih učinkov uspe, barve pa v vsej svoji nasičenosti ostajajo nekoliko puste.

Našteto nikakor ni nekaj, kar zmoti vsakogar, saj lahko v isti sapi hvalimo, kako lepo sta zaživela Korintčan (Boyd Holbrook), nočna mora z zobmi namesto oči, in potuhnjeno pošastni John Dee (David Thewlis). Ali pa recimo Lucifer igralke Gwendoline Christie: čeprav gotska moda žal izvisi, so ideali androgine lepote doseženi prav z njo kot padlim angelom z Desire (Mason Alexander Park) ob boku. Lep uspeh, sploh če se spomnimo, da je bil navdih za podobo prinašalca luči v stripih nihče drug kot David Bowie.

Pravljični svet Neila Gaimana si brez zadržkov izposoja elemente raznih mitologij in drugih izročil, kar mu uspeva, ker najbolj znanim zgodbam doda nekaj svojega, neznanega. Zgodba prvih bratov je v seriji okrnjena samo v tem, da sta si Kajn in Abel primorana deliti gargojla (v stripih ima vsak svojo krilato pošast). Nasprotno Sojenice težko parirajo zbadljivi trojni boginji v stripu. Omembam superjunakov iz DC Comics se adaptacija izogne – tako na primer Johna Constantina zamenja Joanna Constantine (Jenna Coleman), John Dee, ki orkestrira kalvarijo v okrepčevalnici, pa ni Doctor Destiny.

S skorajšnjo gotovostjo lahko trdimo, da bosta osrednji epizodi (peta in šesta) s krvavo 24-urno okrepčevalnico in izletom v pekel redkokoga pustili mlačnega. Z Johnom Deejem sočustvujemo znatno lažje kot z njegovim stripovskim navdihom. Lucifer je pregrešno simpatičen in kontrasten že z ozadjem gnusnih demonov, še bolj pa, ko zviška gleda nižjo, temno figuro Morpheusa.

Sanjski svet Sandmana je bil pri ekranizaciji deležen manj avtorjeve pozornosti kot Dobra znamenja, a več kot Ameriški bogovi (American Gods, 2017–2021); projekt je bil vidno skrbno izpeljan in je primeren tako za staro kot novo občinstvo.

Lektorirala: Ivana Rosa