Zapisani, uglasbeni in zaplesani portreti

Naslov performansa: Written portraits, danced portraits, musical portraits
Pesnik: Ox Malo
Glasbenik: Aron Hollinger
Plesalka: Neža Kokalj
V sodelovanju z Jalla Jalla, Metelkova mesto.
Več informacij o performansu: https://oxmalo.com/written-portraits/

Ko sem vstopila v majhen in slikovit prostor Jalle Jalle na Metelkovi, sem na svoji levi zagledala tri osebe. Plesalko v vinsko rdečem krilu, oblečenem čez hlače; pisca, ki je sedel za mizo polno knjig in tipkarskim strojem; glasbenika, obkroženega z več glasbili – kitaro, tamburinom, bobni. Za pričetek performansa so se odločile[1], četudi niso imele vse pozornosti zbranih v baru, zgolj mene in še enega odraslega para. Druge obiskovalke so se naključno sprehajale mimo. Pisec-pesnik je zapisal prvo pesem, medtem pa sta plesalka in glasbenik izvedli svoj duet. Nato se je dogajanje ustavilo. Vse tri so pogledale po prostoru. Plesalkin pogled se je ustavil na meni, saj sem jo prišla prijateljsko podpret. Kmalu so se vsi njihovi pogledi uprli vame. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, vendar sem razumela, da nekaj pričakujejo. Pred pesnikovo mizo je stal prazen rdeč stol brez naslonjala. Pogledovala sem od ene do druge, do stola in nazaj do zainteresiranega para, ki je bil, prav tako kot jaz, zmeden. Nato sem pristopila in vzela v roke popisani list. Pesem sem prebrala naglas, da smo vse tri slišale prvo zapisano pesem. Potem sem list vrnila in se usedla nazaj na svoj sedež, vendar so pogledi po prostoru še naprej vztrajali in performans se ni nadaljeval, zato sem se čez kar nekaj časa opogumila in usedla na prazen stol. Dogajanje se je ponovno začelo in ugotovila sem, da nastopajoče želijo zapisati, zaigrati, zaplesati moj portret – mojo energijo, ki jo prinašam pred njih. Čeprav nisem dobro vedela, kaj pravzaprav prinašam, me je pesem, ki sem jo dobila v poklon, vendarle dobro ubesedila, glasba in gib pa sta izzvala v meni nekaj res prijetnih občutkov.

Za mano se je za portretiranje javil še opazujoči par, ideja pa se je kmalu razvedela tudi med druge in stol ni bil več dolgo prazen naslednjo uro in pol. Performans je umetniška oblika, ki v svoje ospredje postavlja ponavljajoče se dejanje. Njegovo trajanje ni vnaprej določeno, temveč popolnoma odvisno od vzpostavljenega odnosa s publiko in njenega odnosa do performansa. V kasnejšem pogovoru z Adrianom, pesnikom, sem izvedela, da je bil performans izveden že mnogokrat ter da je prvi korak prve osebe iz občinstva vedno različno dolg. Nikoli ni vnaprej povedano, kaj se bo zgodilo, ko se oseba usede na stol, čeprav je naslov performansa Zapisani, uglasbeni, zaplesani portreti znan. Na ta način performans ohranja odprtost publike za sodelovanje.

Portreti niso nikoli pripravljeni vnaprej in tako razkrivajo sam proces umetniškega ustvarjanja in vstopanja v stik z navdihom, ki v tem primeru izvira iz navzočnosti posameznice pred umetnicami. Performans tako razpira proces, ki mu gledalke navadno nismo priča, saj so predstave, poezija, skladbe (na odru) večinoma predstavljene v že večkrat preverjeni, prespani in stilizirani končni obliki. V tem primeru pa ima gledalka možnost prisostvovati kratkim ustvarjalnim procesom od začetka do konca. Opazuje lahko, kako se v vsaki umetnici po nekaj trenutkih opazovanja osebe in njene energije nekaj zgane in jo spodbudi, da zapiše prve besede, zbudi v telesu gibe in zaigra na instrument. Na ta način performans umetniškemu procesu vrača živost in odnosnost, ki odslikavata vsako slehernico bolj kot dokončane predstave, ki si jih z balkonov ogledujemo na oddaljenih odrih.

Kljub odprtemu formatu performansa ta ne zahteva, da je občinstvo prisotno pri nastajanju vseh portretov. Namesto tega lahko prosto prihaja in odhaja, kar se je večinoma dogajalo v Jalli Jalli. Ljudi je v glavnem zanimal njihov lastni portret, manj pa portreti drugih. Vendar pa ravno ponovitve in prisotnost pri več dokončanih portretih spodbudijo k premisleku o samem procesu umetniškega ustvarjanja. Kot gledalka začneš opuščati idejo umetnosti kot popolne, dovršene forme in se raje posvetiš enkratnosti vsake interakcije med prisotnostjo nove osebe ter umetnicami v njihovem procesu. Ta interakcija še bolj poudari pomembnost umetniškega procesa in odnosnosti v njem. Zanimivo bi bilo razmisliti, ali bi lahko z bolj zaprtim formatom performansa (ki občinstvu ne omogoča prostega odhajanja) ta poudarek prišel bolj do izraza.

Mogoč je ugovor, da se med umetnico in portretiranko ne vzpostavi prava interakcija, saj obiskovalka v procesu ne deluje aktivno, temveč ostaja v pasivni vlogi, kar bi lahko razumeli kot objektifikacijo osebe ali kot potrebo umetnic po vedno novih muzah. Vendar menim, da pasivnost gledalke v tem primeru ne pomeni njene instrumentalizacije. Prav zaradi ponavljajoče se forme, kratkega trajanja in nezahtevnosti performansa do gledalke ne gre za izrabljanje posameznic kot virov navdiha, temveč za odprt proces, ki ne predpisuje vsebine, razpoloženja ali odnosa. Gledalka v situacijo vstopa brez obveze, da karkoli razkrije ali zavzame določeno čustveno držo; v proces lahko prinese tako veliko ali tako malo, kot sama želi, reflektirano ali ne. Umetnice se ne odzivajo na vnaprej določene lastnosti osebe, temveč urijo sposobnost intuitivnega oblikovanja tistega, kar je v danem trenutku prisotno. Gre za sprotno, situacijsko gnetenje snovi v glasbo, poezijo in gib. Iz pesnikove obrazne mimike je bilo pogosto moč razbrati, kako je sestavljal in obračal besede, preden jih je zapisal. V tem smislu je performans pretočen, saj vse, kar umetnice od osebe »vzamejo«, tudi dajo nazaj. Pravzaprav odprta forma performansa obiskovalkam omogoča, da se do umetniškega procesa obnašajo potrošniško, tako da zgolj počakajo na svoj portret in se odpravijo naprej, ne da bi ponovitvam procesa namenile posebno pozornost. Če bi se performerke tako odločile, bi performans lahko komentiral konzumerizem gledalk, z urami in urami neprenehnega ustvarjanja plesa, pesmi in glasbe brez počitka.

Velika želja in zanimanje obiskovalk za portrete vodi tudi k razmisleku o neizčrpni kolektivni potrebi posameznic po tem, da so gledane, opažene, razumljene. Nekatere (vključno z mano) so odhajale z nasmeški na obrazu, nekatere so se pesniku zahvaljevale za njegove besede tako med kot po performansu, marsikdo je ob plesu, glasbi ali besedah potočil solzo. Moč prostora, v katerega lahko prineseš karkoli in iz tega nastane nekaj čutečega, ljudem vrača človečnost – s pesnikovimi besedami: »I give them my gaze and attentively observe what is there. In the end we are all so beautifully human. I don’t understand how the world is as it is, because when I observe the person on the other side, they are just beautiful. Just really beautiful.«

Tako performans komentira tudi družbeno vzdušje, v katerem primanjkuje razumevanja, gledanja in poglabljanja v izkušnje drug drugega. S svojo intervencijo pokaže ta primanjkljaj in ga hkrati vnaša nazaj. Pri tem je ključno, da poglobljenost v interakcije vrača v javnost, v javni prostor, in je ne zaklepa med štiri stene domačih, zasebnih prostorov. Kakor piše Hannah Arendt, se odnosi in njihova kvaliteta vzpostavljajo skozi skupno sopojavnost v javnem prostoru, šele nato skozi dejanja in govor. (Javna) infrastruktura po njenem mnenju ni zgolj skupek objektov in stavb, ampak nosi in predstavlja svoj svet idej, zgodovine in spominov. Dejstvo, da se performans dogaja v Jalli Jalli, v najbolj obiskanem baru na Metelkovi, poudari možnost intimnosti, poglobljeno srečanje in odprtost, ki jo je moč gojiti v prostoru, kjer se srečujejo raznolike družbene, interesne in ekonomske skupine. Ponovitev performansa, ki vsako leto v malo drugačni obliki gostuje tudi na Metelkovi, se vsekakor veselim.

[1] V tem besedilu so izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v ženski obliki, uporabljeni kot nevtralni in veljajo enakovredno za vse spole.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik