Tekmeca (Competencia Oficial)
Režija: Mariano Cohn in Gastón Duprat
Igralska zasedba: Penélope Cruz, Antonio Banderas, Oscar Martínez
Datum izida: 25. februar 2022 (Španija), 12. april 2022 (Slovenija)
Ocena: 9
V filmski folklori gotovo ne manjka zgodb o posebnostih, ki vzniknejo na snemanjih filma: muhasti igralci, fanatični igralci, ki prakticirajo »metodološki pristop«, igralci, ki se med seboj ne prenesejo, in napol blazni (ali pač genialni) režiserji, ki filmski set spremenijo v pekel na Zemlji. Najbolj slaven primer slednjih in referenca, na katero se ti vedno lahko obrnejo, je nedvomno Stanley Kubrick, ki naj bi bil tak perfekcionist (ali pač genij), da je nekatere prizore snemal tudi po več kot stokrat, zvezde svojih filmov pa je namenoma potiskal na rob izčrpanosti in norosti, da bi v njih vzbudil resnična čustva, torej čustva njihovih likov, ali bolje rečeno: da bi resničnost priredil scenariju. Podobnega projekta se loti tudi režiserka filma znotraj Tekmecev Lola Cuevas (Penelope Cruz), ki morda ni tako neusmiljena kot Kubrick, se pa pri njem gotovo navdihuje za svojo radikalno vizijo, ki je v središču tega žanrsko izmuzljivega špansko-argentinskega filma.
Tekmeca je, če nekoliko poenostavimo, prikaz tistega dela filmskega ustvarjalnega procesa, ki se odvije še pred padcem prve klape. Ta proces se v Tekmecih satirično začne z denarjem – z ostarelim farmacevtskim tajkunom, ki v jeseni svojega življenja spozna, da nujno potrebuje nekaj, po čemer se ga bodo ljudje spominjali mimo vsega njegovega bogastva, in se zato odloči posneti film.
A ker sam o filmih ne ve ničesar, za ta namen najde avantgardno, z zlato palmo nagrajeno režiserko Lolo Cuevas, katere ekscentrična oranžna pričeska nemudoma postane osrednji vizualni element Tekmecev. Film, ki se ga Lola odloči posneti, ni narativno nič posebnega: je adaptacija bestselerja o dveh sprtih bratih, a zgodba niti ni bistvena, kajti za mojstrovino ne bo dovolj, da se sovražita zgolj glavna lika – sovražiti se morata tudi in predvsem igralca, ki ju igrata. In res, igralca, ki ju Lola izbere, sta popolna – ne preneseta se. Toda ne iz kakšnih zasebnih razlogov, pač pa ker sta diametralno nasprotje drug drugega, nasprotna konca spektra filmske umetnosti. Félix Rivero (Antonio Banderas) je vročekrven in impulziven zvezdnik komercialnih uspešnic, njegov soigralec in »tekmec« Iván Torres (Oscar Martínez) pa hladnokrven in do vsega posvetnega skeptičen ljubljenec nekomercialnega filma. Njuna z igralsko slavo obtežena ega trčita že s prvim srečanjem, od tod naprej pa se skozi niz bralnih vaj – na katerih ju Lola skuša spreti in znova povezati, da bi postala kot brata iz knjižne predloge – otročja sovražnost med njima samo še stopnjuje do grandiozno katastrofalnega zaključka.
Tema, ki jo Tekmeca z duhovito očitnostjo alegorično obravnava skozi antagonizem med Félixom in Ivanom, je antagonizem med Zabavništvom in Umetnostjo. Félix je utelešenje neresnega Zabavništva, Iván pa vzvišene Umetnosti. Onkraj te alegoričnosti se lika niti ne razvijeta – o njiju izvemo komaj kaj več kot tisto, kar drug drugemu pokažeta, edini čustvi, ki si ju dovolita, pa sta jeza in zgroženost, saj ti edini služita utrditvi njunih krhkih samopodob, ki se šibita pod težo Lolinega eksperimenta. Toda režiserja in soscenarista Gastón Duprat in Mariano Cohn ne ostaneta zgolj pri tej eni stopnji alegoričnosti: ponovita jo še na ravni Lolinega scenarija, ki sam še bolj očitno zrcali spor med Félixom in Ivanom ter ga celo začne usmerjati. Gledamo torej metafilm, ki je hkrati tudi meta-alegorija.
Seveda so zaradi te očitne alegorizacije dogajanja liki zreducirani zgolj na označevalce svojih ustreznic, toda ta inherentna psihološka plitvost likov je tukaj s pridom izkoriščena tako, da je vstavljena v širši motiv igre in nastopanja, katerih prepričljivost naj bi slonela prav na brisanju meje med realnim in imaginarnim, torej med resničnostjo in scenarijem. Tako si tudi Félixove in Ivánove ironičnih distanciranj polne interakcije lahko razlagamo kot igro – ki pa je ne izvajata zgolj drug za drugega, temveč tudi in predvsem vsak zase, da vzdržujeta lastne predstave o večvrednosti. Z vidika večvrednosti je še posebej povedna podrobnost, da vseeno obstaja skupna točka, v kateri igralca najdeta harmonijo: namreč šovinistične psovke – puta in vse njene variacije – ki jih najstniško stresata na račun Lole in drugih ženskih likov.
Kritiki Tekmeca opisujejo predvsem kot satiro in kritiko filmske industrije, vendar s temi oznakami, četudi te do neke mere držijo, zgrešimo bistvo. Satiričnost je nedvomno ključen element atmosfere filma, a je spričo fokusa na alegoričnosti prej drugotnega pomena, podobno pa je zaradi svoje tematizacije igre in ega zgodba vse preveč brezzoba, da bi lahko učinkovito kritizirala. V primerjavi z dejanskimi kritikami umetnosti, kot so Kvadrat (The Square, 2017), Birdman (2014), Ritem norosti (Whiplash, 2014) in Black Bear (2020), je tukajšnji prikaz celo naklonjen skrajnosti ustvarjalnega procesa, saj ga, čeprav ga prepoznava kot neumnega, ne pokaže za škodljivega.
Tako se vrednotenje Tekmecev kot satire/kritike niti ne zdi ustrezno, zlasti če upoštevamo, da je film oglaševan kot komedija in ga tudi režiserja sama opisujeta kot “komedijo, ki se odvije kot drama”. Ravno v tem opisu pa je tudi odlično povzeta najbolj izvirna plat Tekmecev – to je njegovo spretno preigravanje žanrov komedije in drame. Delo režiserjev v tem pogledu odlikuje presenetljiva mera zadržanosti, s katero pristopita k humorju, ki ga, kljub temu da liki in situacije kar kličejo po izpeljavi v absurd, nikoli ne stopnjujeta do te mere, temveč ga pustita vreti pod površjem. Na ta način se vseskozi subtilno poigravata s konvencijami obnemoglega žanra komedije in posledično z našimi pričakovanji.
Ko gledamo Tekmeca, dobimo občutek, recimo temu, humornega asketizma. V nasprotju z glavnino sodobnih komedij, ki jim tempo diktirajo zaporedja kratkih intervalov šal po principu več je več, ta celovečerec uživa v dolgih, statičnih kadrih in tišinah, osredotočanju na obraze in telesne gibe, zaradi česar pride do polnega izraza igralska odličnost Cruz, Banderasa in Martíneza. Rezultat te nepričakovane pretanjenosti vizualnega, ki uokvirja komiko, je meditativna, lahko bi rekli celo lirična komedija. S tega vidika se režiserja prav s humorjem na zanimiv način umestita točno na sredo spora med Felixom in Ivanom, tako da film deluje kot njuna sinteza – kakor da bi hodil po vrvi med vulgarnim, neresnim Zabavništvom in resnobno Umetnostjo.
Lektorirala: Saška Maček
