24. FDF: 1. sklop kratkic (Otroci megle, Prvih 54 let: skrajšani priročnik za vojaško okupacijo, Futura)

Otroci megle (Nhung dua tre trong suong / Children of the Mist, rež. Ha Le Diem; Vietnam, 2021)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

Trinajstletna Di in njena družina pripadajo Hmongom, etnični manjšini v severnem Vietnamu. Razmere v njihovem skromnem domovanju sredi v meglo odetih hribov so vse prej kot rožnate – njena starša sta alkoholika, zato Di pogosto pomaga okrog hiše in hrani prašiče. Na glas sanja o tem, kako bo zaključila šolanje in nekoč obogatela. Kljub temu, da hodi v šolo naličena in da si prek pametnega telefona stalno dopisuje s svojimi simpatijami, je Di v prvi vrsti še vedno otrok. V enem od uvodnih prizorov z druščino prijateljic skozi igro uprizori »ugrabitev neveste«, tradicijo, katere razsežnosti so nam sprva neznane in se nam zaradi tega morda ne zdi pretirano škodljiva, čeprav že vzbuja manjšo mero nelagodja.

Režiserka Ha Le Diem nam s prikazom vsakdanjika Di in njene družine postopoma razkriva ozadje tega običaja. Takšna usoda je doletela tako Dijino mati kot njeno starejšo sestro, ki je pri sedemnajstih že drugič noseča. Ko deček Vang, najbrž le kakšno leto ali dve starejši od Di, mladenko prime za roko in odvede v dolino k svoji družini, smo soočeni s srhljivo resničnostjo ugrabitev nevest. Po ugrabitvi pride do barantanja med družinama in izkaže se, da je staršema bolj kot dobrobit njune hčere pomemben ugled, in celo vmešavanje šole nima želenega učinka.

Prisotnost režiserke je vedno zaznavna, pravzaprav ta še dodatno ojača nemoč, ki jo občuti sicer bistra in ognjevita Di, katere svoboda, mladost in nedolžnost postanejo prehitro ogrožene. Pretresljiv prikaz navad, za katere se zdi, da bi morale biti že davno pozabljene, je na letošnjem FDF pobral glavno nagrado Amnesty International Slovenije.

Prvih 54 let: skrajšani priročnik za vojaško okupacijo (54 hashanim harishonot – madrikh mekutzar lekibush tzva’i, rež. Avi Mograbi; Izrael, Francija, Finska, Nemčija, 2021)
Piše: Neža Vilhelm
Ocena: +

Avi Mograbi je v značilnem ironičnem tonu posnel navodila za zasedbo ozemlja. Za primer je vzel območje, ki ga dobro pozna, saj se z njim ukvarja že precej let: Zahodni breg in Gazo. Spregovori kopica izraelskih vojakov, ki so pripovedovali o izživljanjih nad vojaki, civilisti, nad njihovim premoženjem. Vojaki ne olepšujejo, nič ne izpuščajo in nam ne prizanašajo z okrutnostmi in podrobnostmi. Pripovedujejo, kot se spomnijo. So to morali početi in se jim je upiralo, ali so v tem tudi uživali? O tem ni govora, mnenje si lahko ustvari gledalec sam. Izvemo na primer tudi take absurdnosti, da se recimo vojak počuti dobro, ker je posamezniku, ki ga je čez noč privezal na drevo, odstopil svojo jakno. Absurdnosti njihovega početja se zavemo v pripovedi mladeniča, ki govori s svojim novim dekletom. Po eksploziji ji mirno pove, da s streli plašijo otroke, ki so se prišli igrat. Njemu se je to zdelo normalno. Služba pač. Čeprav krutost pripovedi vojakov ublaži režiserjeva ironija in zgodovinski oris razmer na obleganem območju, so zgodbe še vedno krute in za mnoge nepojmljive. Ali ljudje res lahko to počnejo soljudem? Kaj pri tem čutijo, mislijo? Jih njihova dejanja preganjajo? Za to v filmu ni prostora, morda pa bi o tudi tem veljalo posneti kak film. Ali več njih.

Futura (rež. Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher; Italija, 2021)
Piše: Tjaša Breznik
Ocena: o

Ustvarjalci italijanskega dokumentarnega filma Futura so se podali na pot po Italiji, da bi posneli mnenja in predstave mladih o (njihovi) prihodnosti. Mladci, večinoma najstniki, so seveda polni upov, želja in občutij negotovosti, skozi katere so opisali svoja pričakovanja in prognoze prihodnosti.

Obrazi mladih so od časa do časa posneti zelo od blizu, tako je natančno zajeta njihova mimika; vsak preblisk, trohica sramu, nelagodje in pogum so jasno izpričani. »Ljudje v nastajanju«, kakor jih imenujejo avtorji filma, osebe, ki niso ne otroci in ne odrasli, ujeti v vmesnem odraščajočem stanju, si želijo biti slišani v političnih odločitvah in to tudi jasno povedo. Filmski ustvarjalci so si zadali pomembno vizijo, da dajo glas mladim, in to celemu spektru mladih po Italiji. Vidimo lahko, kako njihove ideje o prihodnosti variirajo, in da nimajo vsi ene in iste predstave o uspehu, družini ali karieri, kar se izkaže za zelo realen prikaz generacije mladih, saj se ne skriva za posplošitvijo. Izpostavljeni smo tako bolj preprostim kot tudi precej reflektiranim idejam o svetu. Film je tako zanimiv že zaradi spektra mnenj in vseh aktivnosti, ki jih udeleženci opravljajo. Obenem pa dokumentarec ni pretirano ganljiv, četudi s končnim posnetkom majhnega otroka, ki teče po snegu s pogledom na gorsko pokrajino cilja prav na to. Misli, ki jih slišimo iz ust mladih, niso nič zares novega. Še posebej, če smo tudi sami dokaj mladi in se še dobro spominjamo obdobja najstništva, se nam izrečeno ne zdi nič kaj pretresljivega. Morda je film resda namenjen starejšim generacijam, da se spomnijo, kako je biti mlad, in kakšne stvari lahko pestijo na videz brezskrbne mladostnike.

Filmsko dokumentiranje poteka v obliki intervjuja; ustvarjalci so sicer skriti za kamero, vendar mnenja mladih strukturirajo s postavljanjem vprašanj, kar na trenutke deluje celo preveč sugestivno. V vsakem primeru pa odgovori niso enoznačni, četudi večina intervjuvancev hrepeni po bodočnosti, ki vsebuje službo, denar in sčasoma družino. Vsekakor je osvetlitev mladostniškega obdobja človekovega življenja pohvalna, zbojim se le, da mestoma film dolgovezi s svojo enotno formo, saj preklaplja med hitrim prikazom italijanske pokrajine, po kateri se je pomikala filmska ekipa, in pogovori z različnimi skupinami mladih. Niti konec ne preseka prav odločno s prej vzpostavljenim ritmom, hkrati pa ga stežka povežemo z vsebino. Mar služi le kot idiličen posnetek, ki se neuspešno trudi vzbuditi sočutje?