Tehnični spektakel o Orfeju in Evridiki

Dogodek: Orfej in Evridika, poetični spektakel
Datum in kraj: 29. januar 2026, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani
***
Avtorica besedila: Urša Majcen
Avtor glasbe: Sašo Vollmaier
Režiser: Jan Krmelj
Koreograf: Iztok Kovač
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenograf: Lin Japelj
Kostumografka: Brina Vidic
Lektorica: Klasja Kovačič
Oblikovalca zvoka: Matej Čelik, Jure Žigon
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovalec videa: Gašper Torkar
Avtorja priredbe besedila: Jan Krmelj, Petra Pogorevc
Avtor aranžmajev in korepetitor: Sašo Vollmaier
Perzefona: Nataša Tič Ralijan
Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane: Ajda Smrekar
Evridika: Lena Hribar Škrlec
Orfej: Matic Lukšič
Haron: Filip Samobor
Kerber: Lara Wolf k. g.
Tantal: Gregor Gruden
Sizif: Joseph Nzobandora - Jose
Ixion: Gal Oblak k. g.
Zbor: Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Mattia Cason, Matija Franješ, Tina Habun, Fiona Macbride, Carolina Alessandra Valentini, Nika Zidar
Had: Sašo Vollmaier
Vodja predstave: Katja Komatar (CD)
Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc (CD)
Oblikovalec zvoka: Matej Čelik (CD)
Oblikovalca videa: Jan Vihar in Jure Videnič (CD)
Lučni tehniki: Marko Kovač, Etien Šalgaj, David Cvelbar, Aleksander Plut (CD)
Odrsko-scenski delavci: Lenart Japelj, Matej Grzetič, Blaž Tičar, Nejc Faganel (CD)
Rekviziterja: Luka Majkić in Žak Žan Martinjak (MGL)
Frizerka in maskerka: Sara Dolenec
Garderoberki: Nika Dolgan in Dijana Đogić (MGL)
Asistent oblikovalca zvoka: Jure Žigon (CD)
Tehnični vodja CD: Samir Botonjić
Tehnični vodja MGL: Janez Koleša
Vodja vaj (EK): Ana Štefanec Knez 
Koprodukcija: Cankarjev dom, Mestno gledališče ljubljansko, En-Knap

Predstava Orfej in Evridika, poetični spektakel je ena redkih velikih gledališko-plesnih produkcij, ki jih imamo priložnost videti v slovenskem umetniškem prostoru. Mogočen oder Gallusove dvorane je zapolnila z video sceno, gibom in igro, pospremljeno z glasbo, kar jo je iz bolj klasičnega, na besedo osredotočenega gledališča razprlo v sodobno multimodalno formo. Skupaj z obljubo feministične variacije vsem dobro poznanega grškega mita o ljubezni onkraj smrti, ki naj bi ga podprla z vpletanjem izkušenj treh modernih pesnic in pisateljic, najdemo dovolj razlogov za ogled predstave. Vseeno pa se sprehodimo čez celoto in premislimo, na kakšen način se je predstava lotila svoje obljube.

Grški mit o Orfeju in Evridiki, v katerem se pesnik zaradi izgube svoje drage muze odpravi v podzemlje, da mrtvo prikliče v življenje, je že od antike večkrat uprizorjena pripovedna snov. Orfej je v vseh iteracijah predstavljen kot glavni protagonist, ki se v nekaterih verzijah junaško, v drugih iz strahu pred lastno smrtjo, živ odpravi v podzemlje.

Tokratna predstava z glasbeno-pevsko uverturo dobro vzpostavi temačno in mistično vzdušje, kjer je gledalka povabljena, da skupaj z Orfejem razmisli o smrtnosti. Glasba in ples v kombinaciji z občasnim dimom skozi celotno predstavo razvijata posmrtni ton Hadovega kraljestva. Glasba s ponavljajočimi, donečimi motivi na klavirju in na orglah ustvarja na trenutke rahlo zadušljiv, nepremičen prostor podzemlja, od koder ni mogoče uiti živ. Pojoči glasovi temu vzdušju dodajo skoraj transcendentalno noto posmrtnega življenja. Plesalke s tekom, hojo z nazaj zategnjenimi rokami in občasnimi postanki ter padci utelešajo nemirnost umrlih duš. Ples poleg dobre podpore vsebini in razvijanju vzdušja odlično deluje tudi kot medij, ki spreminja odrsko sceno in kontekst prizorov. V kontrastu z glasbo, ki ostaja ponavljajoča se, tek in različne konstalacije teles prevetrijo vsako sceno in jo sestavijo na novo, da ima gledalka občutek, da se Orfej premika po sicer zadušljivem hadu. Tako dopolnjevanje obeh medijev dobro razvija situacije, v katerih Orfej znova in znova premleva Evridikino smrt ter spoznanje, da noče z njim nazaj med žive.

V iskanju spoznanja se Orfej po klasični mitski zgodbi podaja prek dialogov z osebami, ki jih sreča v hadu. Pri tem ni upodobljen kot mogočen junak ali svečenik, ki se z zanosom odpravlja po svojo umrlo, ampak kot izgubljen pesnik, ki naj bi v hadu iskal svojo drago. Kamera, ki od blizu pazljivo spremlja vse njegove dialoge in monologe, v teh prizorih nadvlada minimalistično vzdušje glasu, igre in gest in jih izprazni. Bližnji plan snemanja, ki je v drugih prizorih dobro soustvarjal vzdušje, je pri Orfejevih monologih in dialogih s splavarjem ali troglavim psom odtegnil pozornost s širšega konteksta dogajanja in vzdušja na odru. Tak način snemanja bi zagotovo podprlo kompleksnejše besedilo, ki bi bolj gostobesedno razvijalo premislek o Evridikini zavrnitvi ter smrtnosti in gledalki skupaj s kamero približalo Orfejevo doživljanje potovanja po podzemlju. V tem primeru pa se je kombinacija izjalovila v sivega, brezciljnega Orfeja brez ljubezenske strasti.

V primerjavi z večino uprizoritev je novost predstave, da poleg Orfejeve perspektive opozori tudi na Evridikino, ki jo podkrepi s perspektivami treh umetnic, ki so se po lastni volji odločile za smrt. Opis predstave sicer trdi, da je Urša Majcen s tem želela poudariti žensko plat zgodbe, vendar menim, da ji je to le deloma uspelo. V prvi vrsti že zato, ker glavni protagonist zgodbe ostaja Orfej, čigar refleksiji in prevpraševanju predstava nameni več kot polovico časa in prostora. Zgodbe Virginie Woolf, Sylvie Plath in Sarah Kane se zdijo kot dodatno poglavje romana, ki ga lahko preberemo ali pa tudi ne. Prizori, v katerih Evridika in avtorice prevzamejo glavni pripovedovalni zorni kot, pa njihove perspektive predstavijo zgolj posredno.

Najprej je posredno predstavljena Evridikina perspektiva – zgolj skozi dialog z Orfejem. Na ta način ji je odvzet prostor za izražanje lastnega doživljanja, ki ni omejeno na odgovore na Orfejeva vprašanja. Zanimivost dialoga je, da ga Evridika pove sama – tako dobimo nekakšen uvid v celoten pogovor z njene perspektive skozi ton njenega glasu, vendar pa je dostop do njenega doživljanja odločitve, da spregovori in ostane v hadu, omejen. Posrednost predstavitve njene izkušnje gledalki ponudi ohlapnejšo iztočnico za vživljanje v njen svet.

To posrednost zaznamo tudi v predstavitvi zgodb avtoric, predvsem skozi premembo dinamike med besedo in plesom, ki sta v drugih prizorih dobro sopostavljena v prostor na odru. V teh situacijah to ravnovesje nadomesti hierarhično razmerje. Ples prevzame ilustrativno vlogo, pri čemer je gib usmerjen v ilustracijo, interpretacijo povedanega v dramskem besedilu. Na ta način izgubi moč telesnega pripovedovanja z odstiranjem utelešene stiske, besa in razočaranja ob spoznanjih, s katerimi so se avtorice soočale. Posrednost se ne pozna zgolj v premoči besede nad gibom, ampak tudi v besedi sami, ki je narativna in opisna ter nikoli izpovedna. S tem predstava avtoricam odvzame glas in o njih govori kot o že mrtvih osebah, o katerih pripovedujejo drugi, na primer moški, ki so ostali za njimi (kar je pri vsaki zgodbi tudi poudarjeno). Tako si tudi predstava apropriira njihove glasove ter jim ne vrne (doživljajske) živosti.

Kljub temu predstava ponudi pomemben korak k prepozna(va)nju zatiranosti in prezrtosti položaja žensk v medosebnih odnosih. To nas lahko spomni na večkrat uporabljeni citat Simone de Beauvoir »Ženska se ne rodi, ženska to postane,« s katerim je naslovila družbeno konstrukcijo ženske spolne vloge. Ko se ženska te vloge zave, je miselna sprememba velika; spoznanje, da ena oseba gradi intimne odnose tako, da se v njih razdaja in izgubi sebe zavoljo druge osebe, ki to jemlje, da lahko izgrajuje sebe, je pretresljivo. Smrt avtoric in Evridikina želja ostati v deželi smrti pa nakazuje, da je preskok težak in da je za to potrebna smrt starih razumevanj in idealov.

Prav zato menim, da se predstava v zadnjem delu preveč posveti zgolj Orfejevi perspektivi soočanja z zavrnitvijo in premisleku o njegovi umrljivosti. Namesto da bi bil svet mrtvih za ženske prostor iskanja lastnega prostora in osvoboditve družbenih vlog, kot zapišejo v opisu predstave, smrt deluje kot pobeg pred zatiranostjo, ki pa se pravzaprav ne spremeni. Protagonist, ki mu je namenjenega največ časa, je še vedno Orfej; tako bi lahko rekli, da je njegova perspektiva tudi v hadu še vedno dominantna. Če pesnik naredi korak naprej in v dialogih s troglavim psom, Sizifom in umirajočo žensko poskusi premisliti o Evridikini zavrnitvi, Evridika ne dobi prostora, da bi premislila, kako bi si želela odnose graditi drugače. Izjava enega izmed ženskih likov: »Ne želim več dajati – zgolj prejemati,« namiguje le na željo po nadaljevanju nesorazmerja med partnerjema, ki zgolj zamenja spolne vloge. Toda ali je to dovolj za celovito spremembo družbene konstrukcije spola? Menim, da ne, saj se tako pojmovanje preveč opira na biološki spol kot edino spremenljivko izkušnje. Če si ženska, si zatirana, če si moški, si zatiralec. Vendar v vsakdanjem življenju ni vedno tako, stvari niso tako enoznačne. Tudi posreden opis dialoga med glavnima junakoma odvzame prostor, v katerem bi se različna pogleda na odnose srečala in začela pogovarjati. S koncem predstave sta namesto tega prepuščena vsak sebi in svoji perspektivi.

Predstava s svojo multimodalno kompozicijo dobro in dinamično zapolni veliki oder Gallusove dvorane, vendar potrebuje premislek o združevanju različnih medijev, predvsem vloge besedila. V posameznih prizorih sta ples in kamera z zvočno podlago že sama po sebi dovolj dobro razpirala dogajanje in gledalki ponudila prostor za lastno interpretacijo, a so ga dramska beseda ali naslovi podpoglavij, ki so se pojavili pred vsakim prizorom, pogosto zožili in določili smer branja. Romaneskna pripovedna struktura predstavo sicer naredi pregledno in konceptualno jasno, vendar ji obenem odvzame nekaj drznosti neartikulirane praznine, ki bi gledalki zaupala, da si jo lahko zapolni sama. Predstava vsebinsko razpre zanimiv razmislek o Evridikini perspektivi na podlagi klasičnega grškega mita, vendar bi me zanimalo, kaj ima Evridika povedati temu svetu o svoji izkušnji njunega odnosa. Predstava deluje premišljeno in intelektualno dovršeno, manj pa visceralno in intimno. Tako se zgodbe avtoric bolj osebno približajo tistim, ki so že podrobno seznanjene z njihovimi življenjskimi zgodbami, medtem ko sama uprizoritev redkeje ponudi posreden čustveni vstop. Ob ogledu predstave se zato izriše širše vprašanje romanopisnega pristopa v gledališču: kako vzpostaviti ravnovesje med pripovedovanjem in izkušnjo, med strukturiranostjo in odprtostjo. Kje in na kakšen način uprizoritev odpre prostor, kjer gledalka ni zgolj prejemnica že izoblikovanih pomenov, temveč jih lahko soustvarja?

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik