After Yang

Režija: Kogonada
Igralska zasedba: Colin Farrell, Jodie Turner-Smith, Malea Emma Tjandrawidjaja, Justin H. Min
Datum izida: 4. marec 2022 (ZDA)
Ocena: 10

After Yang je minimalistična znanstvenofantastična drama o družini, ki izgubi svojega androidnega družabnika. Film raziskuje teme smrti in »niča« po njej, odlikuje pa ga čuječno vzdušje, ki ga podkrepijo čudoviti posnetki praznih prostorov in trenutkov tišine. Gre za drugi celovečerec Kogonade, južnokorejskega režiserja, ki je v intervjuju dejal, da je obseden z idejo ničnosti po smrti. Prav ta obsedenost se tokrat kaže bolj neposredno kot v njegovem kritiško cenjenem prvencu Columbus (2017).

Zgodba sledi družini v ne povsem določljivi, a razmeroma bližnji prihodnosti. Jake in Kyra (Colin Farrell, Jodie Turner-Smith) sta partnerja, ki skrbita za posvojeno hčer Miko in njenega androidnega »velikega bratca« Yanga. Ko Yang nenadoma postane neodziven, družina vlaga napore v njegovo oživljanje, ob tem pa se spoprijema s spomini, ki jih popravljalec izvleče iz okvarjenega androida. Izkaže se namreč, da je Yang posebej shranjeval kratke izseke svojega doživljanja sveta – tiste trenutke, ki so se mu zdeli najbolj vredni, da si jih za vedno zapomni.

Prav skozi te spomine zares začutimo presenetljivo poetičnost filma. Po eni strani je presenetljivo to, da sta se Yangu zdela zanimiva prazen prostor in tišina, torej je na svet gledal kot estet (ali pa kar fenomenolog), ki je veliko pozornosti posvečal pozabljenemu (»od-videnemu«) ozadju človekovih dram, oz. izraženo v fenomenološkem besednjaku, molčeči pojavnosti okolja v vsem svojem bogastvu. Prav tako bi lahko spomini nakazovali na preokupacijo Yanga s praznino oz. »ničnostjo« po smrti – smrti, ki se skozi film utrjuje kot vse bolj verjeten izid Yangove neodzivnosti. V nekem spominu Yanga vprašajo, kaj si misli o smrti, ta pa v odgovor citira besede antičnega kitajskega filozofa Laodzija: »Čemur gosenica pravi konec, temu svet reče metulj.« Gre torej za spremembo vidika, s katerega gledamo na smrt. Če je smrt goli nič iz ene perspektive, je hkrati nekaj iz druge, intersubjektivne perspektive – ravno to dejstvo nas lahko ubrani globoke nelagodnosti ob razmišljanju o niču. Kot je nekoč Keanu Reaves odgovoril na vprašanje, kaj se zgodi po smrti: »Ljudje, ki nas imajo radi, nas bodo pogrešali.« Človek gre, svet ostane. Zdi se, da je Yangova smrt tisto, kar ostalim članom družine postopno odpre oči za pozabljeno ljubezen in lepoto v njihovem življenju.

Drugo vprašanje, ki ga raziskuje film, je vprašanje, kaj je tisto, kar nas dela to, kar smo, oziroma kaj so resnični temelji naše osebnosti. Ker ima posvojena hčerka Mika kitajske korenine, je namen njenega »brata« Yanga ta, da ji pomaga ohranjati stik z njimi. Ko se Mika pritožuje, da Jake in Kyra nista njena prava starša, Yang naslika prisrčno novo »ontologijo« družine, po kateri je dovoljeno, da se veje družinskega drevesa premeščajo in zrastejo skupaj z drugimi drevesi. Proces, ki mu biologi pravijo cepljenje, omogoča nove in drugačne sadove, za premeščeno vejo pa je pomembno tako to, kakšno je novo drevo, kot to, s kakšnega drevesa prihaja. Novo drevo, čeprav je hibridno, živi in obstaja kot nova celota. Podobna »ontološka« vprašanja pa se zastavljajo Yangu in kasneje tudi staršema: kako resnični so njegovi spomini, njegova osebnost in njegova »kitajskost«? Zdi se, da nas vprašanja napeljujejo do uvida, da ima tradicionalna, ljudska modrost s svojimi metafizičnimi koncepti krvne linije, človečnosti in posmrtnega življenja vse manjši prispevek k razmisleku o odgovorih nanje. Zato lahko film razumem kot bojni krik proti ljudski metafiziki ter hkrati kot iskanje metafizično neobremenjenega odgovora, ki črpa iz človekove neposredne izkušnje sveta.

Film je estetsko dodelan in stilsko razgiban potep po viziji bližnje prihodnosti, ki premaguje napihnjene poglede na življenje in smrt – v zameno za skromnejše odgovore. Ker pa je dialog minimalen in se obravnavanih tem tiče zgolj posredno, se pravzaprav ob gledanju zgodi tisto najboljše – na gledalcu je, da stvari sestavi iz bogatega nabora sredstev, ki jih je film uporabil, da bi bil karseda stimulativna ter užitna sestavljanka.

Lektorirala: Ivana Rosa