Vse povsod naenkrat (Everything Everywhere All At Once)
Režija: Dan Kwan, Daniel Scheinert Igralska zasedba: Michelle Yeoh, Stephanie Hsu, Ke Huy Quan Datum izida: 30. marec 2022 (ZDA), 19. maj 2022 (Slovenija) Ocena: 9
Ko je kakšen mesec dni nazaj film Vse povsod naenkrat zasedel prvo mesto na Letterboxdovi lestvici najbolje ocenjenih filmov vseh časov (mesto, ki sta ga doslej zasedala samo film Boter [1972] in korejski film Parazit [2019]), je s kar neverjetno oceno 4,6 od 5 med ljubitelji filma buril pričakovanja, za katera se je zdelo, da jih bo malodane nemogoče zadovoljiti. Kdor je poznal prejšnja dela režiserske dvojice, ki se po navadi predstavlja kar pod imenom Daniels, je prav tako vedel, da se sicer rada dotikata univerzalnih življenjskih tem, a to počneta v ezoteričnem slogu, ki temelji na mešanici magičnega realizma in primitivnega humorja (na primer: prdenje v njunem prejšnjem filmu Swiss Army Man [2016] predstavlja motiv, skozi katerega protagonist išče lastno identiteto). Kako je torej režiserski dvojici s svojim najnovejšim delom uspelo povsod zadovoljiti kroge filmskih ljubiteljev?
To vprašanje je zame postalo še bolj pereče, ko sem v kinu ugotavljal, kako prežvečena je zgodba na platnu. Ni pomagalo, da je hiperaktivni filmski jezik spominjal na poneumljajoč akcijski triler, ki ti z vsemogočo stimulacijo skuša karseda učinkovito onemogočiti kritično držo. Skratka, film se začne kot družinska drama kitajskih priseljencev v ZDA, potem pa med urejanjem dokumentov na davčnem uradu pride do brezhibno koreografiranega pretepa med možem protagonistke in varnostniki. Svet se razlomi, izvemo za multiverzum, ki je v nevarnosti, da razpade, protagonistka pa se izkaže za tisto, ki mora rešiti usodo vseh svetov. Pretepajo se in potem se spet še enkrat pretepajo, akcija levo, akcija desno, skratka po eni uri sem se počutil povsem otopelo in izmučeno od pretirane stimulacije filma. Nato se je končal prvi del filma in se je zdelo, da nas čakata še dve uri tega – zato so mi prijatelji že začeli namigovati, da bi lahko skupaj zapustili dvorano.
Morda se imam za zahvaliti cvetom subverzije, kot je One Cut of The Dead (2017), da sem se vendarle na vse pretege trudil film zbrano in kritično gledati dalje. Nekateri filmi so nalašč nevšečni, mučni, tudi na videz neumni – in to svojo kvaliteto inteligentno izkoristijo, da gledalcu ponudijo izjemno filmsko izkušnjo. Menim, da je Vse povsod naenkrat takšne vrste film. S svojo hiperaktivnostjo nas desenzitizira do te mere, da lahko na pristen način občutimo svet, v katerem se je znašla naša generacija. Svet, v katerem nas oblegajo neskončne možnosti, nas vlečejo v vse smeri, nam obljubljajo, da lahko postanemo vse in smo lahko kjerkoli, zaradi česar ne postanemo nič in nismo zares nikjer. Svet, v katerem nič ne šteje, saj je vse nadomestljivo, in čustva zakopavamo pod goro medijskih dražljajev, ki nam ponujajo izhod v druge svetove, druga življenja, druge čase. Svet, ki je tako poln, da nas izpraznjuje in padamo v apatijo in nihilizem. Menim, da akcija v filmih še nikoli ni bila uporabljena za tako pomenljiv namen kot v tem filmu – noče nas namreč zabavati, temveč hoče naš um nasičiti na tak način, kot so nasičeni umi mladostnikov, ki so ves dan oblegani z ekrani. Ko nam film utrdi to miselno stanje, se zdi veliko bolj sprejemljiva misel, da nič ne šteje. Ob vseh prizorih v filmu, ki bi nas sicer pripravili do solz, pa ostanemo hladni, brezbrižni, otopeli. Ni prav to izkušnja sodobnega sveta? Ni film edinstvena simulacija današnjih časov?
Film se ne zaključi s praznim pozivom k uporu ali pa z lažnim optimizmom. Preprosto sprejme, da multiverzum (torej, naša razčlovečena hiperrealnost) je, mi pa se moramo naučiti živeti s tem. V vsej tej razkropljenosti med svetove, v vsej tej otopelosti in zmedi nas film nagovarja, naj se vrnemo k samemu sebi in postanemo to, kar smo, da lahko začnemo ceniti svoje življenje in ljudi v njem (amor fati!). Lahko smo karkoli in lahko smo kjerkoli, a pozabiti ne smemo, da smo tukaj in zdaj – kjer imajo stvari svoj pomen in vrednost, pa čeprav se to ne vidi, če se gledamo kot komaj zaznavno piko v neskončni sliki vseh možnih svetov. Poanta je ta, da se ne gledamo na tak način. Poanta je ta, da ni dovolj sanjati – moramo tudi živeti.
Lektorirala: Saška Maček
