33. LIFFe: Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness)

Režija: Ruben Östlund
Igralska zasedba: Harris Dickinson, Charlbi Dean, Woody Harrelson, Zlatko Burić, Dolly De Leon
Datum izida: 13. 9. 2022 (Danska)
Ocena: 10

Letošnji zmagovalec filmskega festivala v Cannesu, Trikotnik žalosti, je nedvomno eden najzabavnejših filmov leta – če seveda niste neverjetno bogati. Švedski režiser Ruben Östlund z njim zaključuje svojo nenačrtovano tematsko trilogijo filmov o tem, »kako je biti moški v naših časih«, ki jo je začel z Višjo silo (Turist, 2014), zgodbo o očetu, ki pobegne pred navideznim snežnim plazom, namesto da bi zaščitil svoja otroka, in nadaljeval s Kvadratom (The Square, 2017), v katerem protagonist, postaven kustos stockholmskega muzeja, nekega arabskega dečka ponesreči obtoži kraje, nato pa ga še potisne po stopnicah. Po zadušljivi intimi družinske celice in terorizirajoči svobodi umetniškega sveta 48-letni režiser satirično ost tokrat obrne proti dominantnim družbenim hierarhijam in vlogi, ki jo v njih igra lepota kot valuta za preživetje in prestiž.

Nosilec ranjene moškosti v Trikotniku žalosti je Carl (Harris Dickinson), maneken, ki je pred leti zaslovel z oglasom za prestižni parfum, zdaj pa nanj že gledajo kot na obrabljeno robo. Kot da že samo dejstvo, da si ga ogledujejo kot kos pohištva, ne bi bilo dovolj ponižujoče, njegova punca Yaya (Charbli Dean), prav tako manekenka, zasluži precej več kot on, hkrati pa od njega pričakuje, da plača vsako večerjo, saj naj bi to dokazovalo, »da bo poskrbel zanjo v primeru, da zanosi«.

Po burnem prepiru o družbenih pričakovanjih glede razmerij med spoloma, v katerem se Carl izkaže za presenetljivo progresivnega v svojih pogledih, paru sledimo na glamuroznem križarjenju z jahto, ki ga Yaya dobi v zameno za promocijo na Instagramu. Skozi njune oči se nam predstavi pisana galerija karikiranih likov ultrabogatašev, kot so lastnik podjetja z gnojili, ki sam sebe navdušeno imenuje »kralj dreka«, in prikupna starčka, ki postaneta manj prikupna, ko izvemo, da sta obogatela s prodajo granat in protipehotnih min ter da ju je konvencija Združenih narodov o prepovedi »orožja z čezmernimi travmatičnimi učinki« nekoč skoraj spravila na kant.

Stanje na jahti se počasi slabša z vse bolj absurdnimi zahtevami bogatašev, ki jim nihče ne upa in ne more reči »ne«. Ko se, na primer, pijana žena »kralja dreka« domisli, da bi se morali vsi člani posadke, vključno s kuharji, strojniki in čistilkami, osvežiti v morju, se ti sicer skušajo vljudno upreti, a se na koncu vendarle nejevoljno postavijo v vrsto za tobogan.

Stopnjevanje grotesknosti bogatašev doseže vrhunec na t. i. kapitanovi večerji, med katero se ti vsemogočni mučitelji ladijskega osebja prelevijo v žrtve višje sile – morske bolezni. Orkestrator njihove pogube je prav njihov kapitan (Woody Harrelson), zapit marksist, ki vztraja pri tem, da se večerja organizira na dan, ko bodo zapluli v nevihto in bo ladjo vso noč premetavalo. V prizorih bruhanja, padanja, stokanja in kričanja, ki sledijo, ko gre vse možno po zlu, Östlund krepko preseže okvire površinske satire, znotraj katerih je dotlej podajal svojo kritiko. Z mučenjem gostov jahte gre tako daleč, da burleskna telesna komika nagloma preide v grozljivko razčlovečenega trpljenja, ko ne vemo več, ali naj se smejemo ali jočemo, zato si raje le pokrijemo usta. Največji dosežek filma je, da se v teh prizorih ne zanaša zgolj na šok, temveč skozi figuro ponorelega kapitana, ki prek zvočnikov terorizira goste z branjem političnih tekstov kakor maščevalni bog ob poslednji sodbi, ustvari dimenzijo sublimne iskrenosti, ki nas spričo karikiranosti situacije ujame nepripravljene.

Toda vsak konec je začetek nečesa novega, in ko bogataše skupaj s služinčadjo naplavi na samotni otok sredi oceana, se hierarhije moči hitro obrnejo, Carl in Yaya pa sta postavljena pred nemogočo preizkušnjo. Östlundova satira, s katero si je po Kvadratu prisvojil že drugo zlato palmo – kar je doslej uspelo le devetim režiserjem; treh nima še nihče – nikakor ni globoka ali prefinjena v svoji kritiki. Na muho vzame lahke tarče in jih satirizira na najbolj predvidljive načine, tako da smo le redko zares presenečeni nad potekom dogodkov. Pa vendar to počne s tolikšno mikrofizično preciznostjo in čutom za banalnost človeškega ega, da kljub bizarnosti situacij in likov nikoli ne podvomimo, da imamo pred sabo sliko nečesa univerzalnega. Trikotnik žalosti tako v vsej svoji hudomušni preprostosti prav zares daje občutek, da je – če posežemo po Aristotelu –  bolj resničen od resničnosti.

Uredila: Ana Jarc
Lektorirala: Ivana Rosa