Na prepihu resničnih in fiktivnih glasov: O jubilejnem Prepišnem uredništvu

Kaj: 10. Festival bralne kulture Prepišna Literatura: Fikcija je vse
Kdaj: 24.–27. oktober 2022
Kje: Uredništvo LUD Literatura

Konec oktobra se je v organizaciji založbe LUD Literatura odvilo že deseto Prepišno uredništvo. Prva okrogla obletnica festivala bralne kulture, ki ga je idejno zasnoval Andrej Hočevar, je prvič v nove prostore založbe, na Trubarjevo 51, štiri dni privabljala ustvarjalce in ljubitelje literature ter spodbujala razmislek o pomenu in permutacijah (avto)fikcije. Razgibano festivalsko dogajanje je popestrila še delavnica kreativnega pisanja na temo avtofikcije, ki jo je vodila Katja Gorečan, ki je pri založbi nedavno izdala romaneskni prvenec Materinska knjižica.

Na Trubarjevi 51 sta večere preživljali Hana Podjed in Eva Ule.

Ponedeljek, 24. oktober
Piše: Hana Podjed

Nekaj pred 19. uro poznega oktobrskega dne so se pred vrati prostorov založbe LUD Literatura že začeli zbirati prvi obiskovalci letošnjega jubilejnega festivala Prepišno uredništvo. Že deseto leto zapored bodo lahko v naslednjih dneh uživali v seriji delavnic, kulturno-umetniških dogodkov in pogovorov, ki bodo odprli številna aktualna vprašanja in premisleke o sodobni stvarnosti slovenske literature in vzdušja na področju umetniškega ustvarjanja. Obiskovalci so se posedli, luči so se zatemnile ter ustvarile pridušeno intimno vzdušje – festival se je začel.

Pisanje nima nobene zveze z nevihto

Prve so za pogovorno mizo sedle pisateljica in novinarka Dijana Matković, komparativistka in raziskovalka Katja Kobolt ter kulturologinja Iva Kosmos. Ker je tema letošnjega festivala fikcija in je v njenem kontekstu poudarek predvsem na avtofikciji, se je pogovor intenzivno razvil v smer prevpraševanja teoretskih razlag pisanja, ki se opredeljuje za avtofikcijo. Dijana Matković, ki je bila v slovenskem literarnem prostoru v zadnjem času bolj prisotna zaradi svojega esejističnega romana Zakaj ne pišem, je avtofikcijo definirala kot položajno perspektivo pripovedovalca, ki je depriviligirana. Pripovedovalec, tako meni avtorica, je v položaju, ko na svojo usodo ne more vplivati, ampak mora kot »depriviligiran opraviti svoje izrekanje«. Avtobiografskost je po njenem mnenju izraz privilegirane drže, kjer avtor izraža položaj nadrejenosti v zgodbi in tvori svojo usodo. Četudi gre ob tem za precej svobodno interpretacijo sicer že dodobra premišljenih literarnoteoretskih pojmov, je teza odprla kar nekaj dobrih iztočnic za nadaljevanje pogovora, v katerem so se sogovornice nato dotaknile vprašanj družbenih privilegijev, izobrazbe in razrednega položaja. Po njihovem mnenju je prav vprašanje nižjega srednjega sloja tisto, ki težko najde mesto v sodobni literaturi, saj je enostavno pretežko priti do posameznega glasu, da bi tovrstno izkustvo opisoval, hkrati pa gre tudi za polje, ki se ga družba zaveda, a se od njega raje distancira, kot pa da bi se vanj poglabljala. Možnosti kulturnega udejstvovanja, družba enakih možnosti in vprašanje participacije so tiste teme, ki so nas ob pogovoru zagotovo nagovorile. Ob koncu se je Katja Kobolt kot ene od zanimivih pojavnih možnosti literarne avtofikcije dotaknila še družbenih omrežij, saj so prav ta v zadnjih desetletjih postala prava zakladnica avtofikcije in izkaz resničnega družbenega odnosa do omenjenih vprašanj. Sklepno misel pogovora je strnila ideja, da je pravzaprav prevpraševanje lastne identitete v sodobnem svetu tisto, kar predstavlja dobro iztočnico za nadaljnje pogovore.

10 prepišnih Prišlekov za 10 prepišnih let

Po kratkem predahu se je večer iz teoretskega prevesil v literarno-umetniškega. Veronika Šoster je v kratki napovedi v družbo obiskovalcev povabila deset literarnih ustvarjalcev, ki jim je skupna objava v zbirki Prišleki. Nastopajoči avtorji so se zvrstili v dvojicah in iz svojih del prebrali izbrane odlomke ali pesmi. Slišali smo interpretacije pesmi Primoža Čučnika iz pesniške zbirke Niti v sanjah, začetni odlomek iz poetičnega romana Katje Gorečan Materinska knjižica, pesmi Jerneja Županiča iz zbirke Orodje za razgradnjo imperija in pesmi iz zbirke Čisto potiho Aljaža Primožiča, odlomek iz Cone, povezovalnega elementa romana Triger Davorina Lenka, odlomek iz romana Otok psov Primoža Mlačnika, poezijo iz zbirke Učitelj gluhih, učenec nemih Jureta Jakoba, odlomka iz zbirk kratkih zgodb Leteči ljudje Ajde Bračič in zbirke Obvoz avtorja Francija Novaka, slišali pa smo tudi interpretacijo odlomka iz knjige avtorice Sare Fabjan, ki se bo zbirki Prišleki pridružila kmalu. Avtorji so nam z izbranimi odlomki ponudili vpogled v svoje literarno ustvarjanje in (avto)fikcijo, pred nami pa se je razprla široka paleta raznolikih literarnih izrazov, ki vabijo k branju.

Torek, 25. oktober
Piše: Hana Podjed

Nakratki, prvič

Drugi del festivalskega programa je v sredo otvorila serija Nakratkih. Gre za izvedbo kratkih, 10–15-minutnih zaporednih predavanj, ki vabljenim avtorjem in ustvarjalcem omogočajo predstavitev njihovega dela in v kontekstu letošnjega festivala opredelitev lastnega odnosa do pojma (avto)fikcije. Prvi je bil k besedi vabljen pesnik, urednik in družbeni kritik Dejan Koban, ki je besedni prostor festivala Prepišno uredništvo v uvodnem nagovoru izkoristil za opredelitev do družbene problematike, ki ji je sam priča prav sedaj, ko v času turbulentnih sprememb spremlja dogajanje v hiši RTV Slovenija. Sam avtor, ki je sicer dobršen del svojega nastopa namenil kritični obravnavi omenjene tematike, je v nadaljevanju izpostavil, da je trenutno stanje v slovenski medijski krajini zanj pravzaprav stanje, ki je primerljivo znanstveni fantastiki. Tako se mu zdi, da je vsakodnevno življenje pravzaprav že neke vrste fikcija, o kateri govorimo. Vemo tudi, da je v zadnjem času kar nekaj prahu dvignila antologija mlade poezije s pomenljivim naslovom, kar je Dejan Koban opredelil kot pojav, ko poezija pri publiki vzbudi »čudaška« čustva. Družbeno kritično držo je zavzel tudi ob pripovedovanju o lastni izkušnji pesnika v slovenskem prostoru, spominjal se je gibanja, ki mu je bilo pripisano, kobanizma, v nadaljevanju pogovora pa se je pojavilo tudi vprašanje, zakaj je pisanje poezije uporniško. Avtor je takrat povedal, da je trenutno v obdobju, ko stavka in ne piše poezije. Ta stavka je »njegova intimna gladovna stavka«, za katero meni, da je bitka, ki ni enostavna, vendar je še kako pomembna in zanj potrebna.

Z naslednjim gostom se je večer zasukal v povsem drugačno smer – že Katja Kobolt je v predavanju ob začetku prvega večera omenila splet kot novo področje nastanka avtofikcije, Jaka Železnikar pa je v slovenskem prostoru prav začetnik spletne literature oziroma digitalne poezije. Avtor je obiskovalce v uvodu preko spominov popeljal v obdobje ob koncu 90. let, ko je bil internet še zelo naglo spremenljiv medij, okrog njega pa so se že takrat spletale simbolne vezi in mreže. Leta 1997 je nastala prva zbirka elektronske poezije, avtor pa ob tem deli anekdoto, kako so imeli v knjižnici težavo z ISBN oznako diskete in niso vedeli, kako takšen prvenec označiti po ustreznem standardu. Ker je internet zelo interaktivno področje, je tako zastavljena tudi avtorjeva poezija, saj je bralec v procesu recepcije poezije tudi sam avtor, ki lahko poezijo dopolnjuje in spreminja. Ob tem je avtor poudaril tudi razmislek, kako so takšno literaturo v tistem časovnem obdobju vrednotile literarne kritike. Ob svojem delu se je namreč naslanjal tudi na poezijo Tomaža Šalamuna – postavi pa se mu vprašanje, v kakšnem kontekstu je mogoče ovrednotiti in primerjati takšnega kanoniziranega avtorja s povsem novo, pravzaprav eksperimentalno smerjo poezije. V kontekstu literature internet predstavlja bogat in širok nabor informacij ter idej, s katerimi se lahko avtor poigrava ob snovanju nove poezije. Zanimiv je tudi pomislek o načinih branja tovrstne poezije, o čemer pa je nekaj več misli delil že naslednji gost večera.

Kot se hitro razvija internet, skupaj z njim pa spletni mediji in družbena omrežja, se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja tudi ideja o vse bolj prisotni umetni inteligenci in orodjih, s katerimi je mogoče posnemati ali imitirati človeško vedenje. V 90. letih prejšnjega stoletja se je Vuk Ćosić, vizualni in spletni interaktivni umetnik, intenzivno zanimal za avantgardno umetnost, v stik pa je prišel tudi s spletnimi brskalniki, takrat predvsem s spletnim brskalnikom Yahoo. Avtorja sta pesniška ustvarjalnost in zanimanje za sodobno tehnologijo nagovorila, da je s pomočjo izdelave korpusa iz nabora iskalnih nizov, vnešenih v brskalnik Matkurja (slovenski informativni portal), začel ustvarjati naključno producirane sonete. Leta 2000 je ob obletnici Prešernovega rojstva nastala odmevna razstava Nacija – Kultura, na kateri je za izhodišče novo produciranih sonetov uporabil klasično strukturo sonetov. Dobro dvajsetletje po otvoritvi omenjene razstave v Narodnem muzeju se je avtor odločil svoje prvotno delo spremeniti na način, da je uporabil aktualna omrežja in digitalna orodja, ki ljudem omogočajo lasten izraz. V idejnem osrčju se je tako znašel Twitter, s katerega je avtor izbral tvite, ki izražajo predvsem sovražni govor, odločil pa se je tudi za uporabo umetne inteligence, s pomočjo katere se soneti zaključujejo z najbolj verjetno možno izbiro. Svoje sonete objavlja na profilu SonetniVenez, soneti pa so objavljeni v vizualni in grafični podobi sonetov, kakršne je pisal France Prešeren. Ideja takšne poezije je predvsem to, kar naj bi bil tudi Prešernov literarni ideal – ujeti duh sodobnosti.

Nakratki, drugič

Jasno je, da umetniški izraz osebnega izkustva posega tudi na vizualna in zvočna področja ustvarjanja. Izar Lunaček je stripar, ki ga zanimajo predvsem žanrski in humoristični stripi, v zadnjem času pa predvsem avtobiografski stripi. Na začetku so bili ti daljši in razvlečeni, zdaj pa jih v obliki zelo strnjenih epizod med drugim objavlja tudi na svojem profilu na Instagramu. Avtor meni, da njegovi stripi nikoli niso povsem njegovi, saj se vselej dotikajo tudi njegove okolice, kar je pri avtobiografskosti vedno nekoliko problematično, zaradi česar se je tudi sam nekajkrat znašel v neprijetnem položaju, saj je nevarnost, da se bo kdo v narisanem in napisanem prepoznal, vedno prisotna. Stripi so, zdaj strnjeni, predstavljeni kot spoj različnih izkustev, zanj tudi terapevtskega značaja. Preko njih se vživlja in podoživlja določene situacije ter jih predeluje. Avtofikcija je zanj velikega ustvarjalnega pomena, delil je tudi nekaj izkušenj in anekdot, ko se je zaradi svojih stripov znašel v resnejših – a vendar, ko pogledamo z distance – komičnih situacijah.

Slovenski filmski režiser, scenarist in direktor fotografije Matjaž Ivanišin nas je v naslednjem pogovoru popeljal v ustvarjalni imaginarij svojega celovečernega dramskega filma Oroslan iz leta 2019. Avtor se je v pogovoru dotaknil predvsem občutij, ki so ga spremljala ob nastajanju filma. Ob branju uvodne besede Zdravka Duše v gledališkem listu ene od predstav Mestnega gledališča ljubljanskega se je avtor zavzel za lastno nujo po vračanju k besedilu, kmalu pa je tudi prepoznal željo po prenosu tega izkustva v filmsko podobo. Ko se je odpravil v Tolmin, kjer se je zapisana zgodba odvijala, je spoznal, da ga je pravzaprav nagovorila lastna interpretacija dela z gledišča osebne perspektive. Zgodbo je posnel v Porabju, zasnovana pa je kot kolaž pričevanj pripadnikov madžarske manjšine o Oroslanu. Zanimivo je, da si je v tem primeru avtor fikcijo res prisvojil na način, da jo je predrugačil glede na svoje lastno izkustvo. Povedal je tudi, da je bila v času študija ena od prvih nalog na fakulteti snemanje kratkega dokumentarnega filma. Po projekciji so ga gledalci spraševali, kaj si je izmislil in koliko je v filmu resnice, in podobno se je zgodilo tudi po projiciranju Oroslana, ki je na neki način prav tako zasnovan kot dokumentarni film. Preplet dokumentarnega in igranega je vseprisoten, filmska izkušnja pa je zato še toliko bolj verjetna.

Zadnji gost, ki je zaokrožil prvi sklop Nakratkih, je bil Tomaž Grom. Glasbenik, zvočni improvizator in performer je obiskovalcem prvega večera predstavil svoj ustvarjalni proces in načine iskanja navdiha. Tudi zanj je vprašanje intimnega ključnega pomena, avtobiografskost pa razume predvsem skozi glasbo in zvočne elemente. V nadaljevanju je obiskovalcem opisal ustvarjalni proces zadnjih dveh projektov, ki ju je ustvaril. Prvi je kombinacija zvočno-vizualne predelave, kjer je uporabil fotografije iz lastnega arhiva, s katerimi se je posvetil žalovanju, z drugim projektom pa je želel predvsem prevprašati in preizkusiti meje zasebnega, posegel je namreč prav v največjo intimo sodelujočih v projektu. Avtor meni, da vsi posamezniki v svojem življenju kopičimo spomine, zvoke, posnetke, ki jih hranimo, in prav to ga je nagovorilo k umetniški predelavi teh vtisov. Dogodek se je zaključil z interaktivno predstavitvijo enega od projektov. Obiskovalci so prizorišče ob koncu prvega večera zagotovo zapustili polni slušnih, vizualnih in literarnih vtisov.

Sreda, 26. oktober
Piše: Eva Ule

Ko sem prispela do uredništva, sem pred vhodom takoj zagledala znane obraze in se zavedla, kako zelo sem v zadnjem času pogrešala literarne dogodke. Sploh v takšnem ambientu. Uredništvo-dnevna soba se je počasi napolnila, z dobrodošlico Andreja Hočevarja pa so nam bili ponujeni tudi prigrizki, pijača in knjige po znižani ceni. Vse, kar nekdo potrebuje za prijeten oktobrski večer. Manjkale so samo še besede, ki pa jih je kaj hitro prinesel prepih mnenj o pojmu avtorstva.

Nakratki, tretjič

Tokratno serijo kratkih predavanj je začela Ana Schnabl, ki je izpostavila svoje presenečenje, da je bila sploh povabljena, saj sebe ne razume kot avtorice avtofikcije. Njeno dozdajšnje delo je bilo namreč povsem fikcijsko. Lastno razumevanje razmerja med fikcijo in avtofikcijo je opisala z dihotomijo med »o tem nočem pisati« in »o tem ne morem pisati«, prav slednji »ne morem« pa je očitno izzvala v novi kratki zgodbi, ki je ta mesec izšla v novi številki revije Literatura. Kot se v terapevtskem procesu, v katerega je vključena od leta 2012, vrtiš okoli določujočih dogodkov, o katerih je težko govoriti, se pri pisanju avtofikcije vrtiš okoli vprašanja, koliko resnice želiš vanjo vključiti in kako ohraniti avtoriteto nad dejstvi svojega življenja, ko so enkrat izpostavljena javnosti. Črpanje iz lastnega življenja je torej dvorezen meč: zagotavlja pristnost, hkrati pa avtorja oziroma avtorico razgali raznovrstni publiki, ki je resnico zmožna tudi zlorabiti ali osebo zreducirati na zgolj tisto plat identitete, s katero se ukvarja v svojem leposlovnem delu. Ana Schnabl je ob tem izpostavila svojo (pre)obremenjenost z recepcijo knjige, ki še nastaja in tematizira družinsko nasilje, nasilje nad ženskami, kakor ga je v življenju izkusila sama. Ob pisanju avtofikcije pa je opazila tudi spremembo sloga, predvsem odpad dekorja in odvečnih pridevnikov. Bolj kot o romanu bi lahko govorili o nekakšnem razmisleku, ki je od čiste fikcije veliko manj strukturiran. Prav to pa zgodbo lahko naredi še bolj prepričljivo, saj, kakor je zapisal že Žižek v Nasilju, preveč strukturiranemu pričevanju nikoli ne bomo verjeli.

Naslednja je o svoji izkušnji s pisanjem »sebe« spregovorila Jedrt Maležič, ki je ugotavljala, da je že njen prvenec Težkomentalci v resnici vsaj delno delo avtofikcije. Pripovedovalci zgodb so namreč pacienti psihiatrične bolnišnice, navdih zanje pa je črpala iz lastne izkušnje takšne ustanove, v kateri je bila zaradi diagnosticirane bipolarne motnje. Svojo literarno pot je torej začela z avtofikcijo, saj se ji je to zdela edina naravna pot. Ko ne veš, o čem pisati, pač pišeš o sebi, še posebej če imaš za sabo težke in enkratne preizkušnje, ki jih je vredno ovekovečiti na papirju. Njeno razmišljanje se je nadalje vrtelo okoli dejstva, da svojo identiteto, svoj življenjski mit konstruiramo vsak dan in s tem utemeljujemo svoje delovanje, kot največjo laž med vsemi pa je izpostavila nekaj povsem vsakdanjega – življenjepise. Pri pisanju avtofikcije naj bi se plasti naše življenjske zgodbe začele počasi krhati, mit pa se posledično dekonstruira z vnosom fiktivnosti. Leposlovni elementi torej hkrati krhajo in gradijo, pri tem pa imajo lahko tudi terapevtski učinek za pišočega, ki po prepričanju avtorice običajno izhaja iz neke marginalne skupnosti. To utemelji z dejstvom, da ubesedovanje takšne izkušnje zahteva surovost, neposrednost, kakor je v prejšnjem predavanju izpostavila Ana Schnabl. Doživeto pisanje potrebuje surovost življenja, ki ga po njenem mnenju primanjkuje »salonskim pisateljem«, ki se raje vrtijo okoli pogojnih odvisnikov in izmišljenih situacij. V tem oziru se ji avtofikcija v svojem jedru zdi feministična, saj govori o pozicijah moči, ki pa niso vedno zgolj črno-bele dihotomije. Simpatično in mestoma duhovito predavanje je sklenila z razmislekom o zapiranju avtofikcijskega pisanja v identitetne kategorije, kar je vedno nevarno, zlasti ob tematiziranju margine.

Najmlajša gostja večera, Selma Skenderović, je svojo literarno pot začela s pisanjem avtofikcije in je že na prvih literarnih dogodkih izkusila točno to, kar je v uvodnem predavanju kot svoj strah izpostavila Ana Schnabl. Dogajanje iz njene prvenke Zakaj molčiš, Hava? so tako moderatorji kot publika povezali z njenim zasebnim življenjem. Prvenko je napisala v manj kot enem letu in med procesom ustvarjanja ni povsem vedela, kako bo knjiga na koncu izpadla, ni imela namena ustvariti zelo osebnega, avtofiktivnega dela. Sedaj pa jo na literarnih predstavitvah vsi sprašujejo o njenem življenju, šolanju, identiteti in o tem, ali ji je obraz na naslovnici knjige namerno podoben. Debata se, kljub raznoterim temam, ki jih kratkoprozna zbirka odpira, zatakne pri identiteti avtorice, kar verjetno priča o vztrajni nezmožnosti ločitve avtorja in literarnega pripovedovalca. Njene zgodbe sicer izvirajo iz lastne izkušnje tujstva in krmarjenja med (ne)identitetami, a je, kakor je povedala sama, v njenih zgodbah avtobiografsko hkrati vse in nič. Prek literarne osebe Have se zmore oddaljiti od problematike, s katero se je soočala in ki je v slovenskem literarnem prostoru precej prisotna. Očitno pa še vedno ni izčrpana, saj je recepcija tovrstnih del vedno burna, raznolika in vedno znova odpira diskurz diskriminacije in tujstva. Poleg tega se ji zdi, da smo v zadnjem času priča razmahu avto-literature. Vprašanje »zakaj« pa je odprlo več vprašanj kot odgovorov. V času in obstoju, ki ga krojijo zgodbe medijskega in internetnega sveta, težko ločimo med resničnim in neresničnim. Zato, če smo kritični, dvomimo v vse, toda kdaj začnemo dvomiti tudi vase? Ali nam podnaslov »avtobiografija« ali »avtofikcija« avtomatsko doda točke kredibilnosti? Kot zaključno misel je izpostavila, da se dandanes meje literarne in empirične resničnosti čedalje bolj zabrisujejo. Zato pa je verjetno izziv, s katerim se v vsakdanu spopadamo prav vsi, v kopici zgodb poiskati resničnost – in ji tudi verjeti.

En stavek ne pove ničesar – zato pripovedujmo (!)

Sledil je še pripovedovalski večer, v katerega sta nas popeljali Katarina Nahtigal in Maša Budič. Doživeto sta pripovedovali zgodbe iz Dobre družbe Ane Svetel in odlomke Materinske knjižice Katje Gorečan. Izbira odlomkov se mi je zdela izvrstna, saj je ujela ravno pravšnje razmerje med lahkotnostjo Dobre družbe in težo Materinske knjižice, hkrati pa jih je povezovala skupna tema (ne)zmožnosti človeške komunikacije. Bodisi je šlo za nekaj tako banalnega, kot je nesporazum glede prevoza, bodisi za sistemsko zadržanost do določenih tem pogovorov in namernega ignoriranja stiske drugih – ker je tako pač lažje. Prav slednje povezuje mamo Materinske knjižice, ki se spopada z nerazumevanjem in nezmožnostjo pogovora o izkušnji spontanega splava, in protagonistko ene od zgodb Dobre družbe, ki ji moški kljub zavedanju, da ima za sabo slab dan, noče prisluhniti, češ da »resnica ni vedno najbolj po bontonu«. Duhovit in trpek, vsekakor pa lep zaključek večera in s tem tudi tretjega festivalskega dne.

Četrtek, 27. oktober
Piše: Eva Ule

Zadnji dan. Ko vstopim, je uredništvo že polno, še zadnji obiskovalci ugašajo svoje cigarete in se počasi pomikajo proti središču dogajanja. Danes je to z nežno svetlobo toplih barv osvetljen miniaturni oder v obliki lesenega okvirja oziroma butaj, ki napoveduje prvi dogodek večera.

紙芝居

Kamišibaj je japonska oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. V lesenem okvirju pripovedovalec ob poteku zgodbe menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi. S to posebno tehniko pripovedovanja so se s svojimi zgodbami predstavile piske, ki so sodelovale na literarni delavnici na temo avtofikcije, ki jo je v času festivala vodila Katja Gorečan. V treh dneh so napisale avtofikcijsko zgodbo s pravljičnimi elementi ter pripravile spremljajoče ilustracije.

Deseta obletnica: Zlata zlagana svetloba

Osrednji in najbolj praznično obarvan dogodek zadnjega festivalskega dne se je vrtel okoli nostalgije in obujanja spominov na zgodovino tako založbe kot festivala. V pogovornem performansu, ki je obiskovalcem dal občutek, kot da smo nekakšni skrivni opazovalci, ki prisluškujejo prijateljema na večerni pijači, sta Andrej Hočevar in Dražen Dragojević v stiliziranem jeziku nizala faktografske nadrobnosti, kamenčke skupnih in malo manj skupnih spominov na začetke uredništva, njunega poznanstva, Prepišnega uredništva in še marsičesa. Čeprav so mnoge informacije publiki ostale zakodirane tako v pesniškem jeziku kot v samih intimnih nadrobnostih, je bil performans vsekakor prijeten sklepni dogodek. Jubilej pa ne bi bil popoln brez torte in drugih slaščic, ki so zares pričarale vzdušje praznovanja rojstnega dne.

Večnost je premajhna za žlico

Deseto Prepišno uredništvo je sklenil recital oziroma mini koncert trap skupine Matter, ki je v prostore založništva privabila tudi nekaj neslutečih mimoidočih. Konec uradnega dela pa je pomenil selitev na ulico, kjer smo med klepetom lahko opazovali zarošenost oken uredništva – znak lepega večera, ki je bil za nami.

Festival se je že desetič izkazal za intimen, vsebinsko raznolik in poln, pa tudi kot dobra priložnost za vzpostavljanje dialoga med tistimi, ki ustvarjajo, in tistimi, ki jih spremljajo oziroma berejo. Mestoma se je morda zazdelo, da so ustvarjalci od osrednje teme festivala zašli drugam, a je to ob tako široki temi verjetno neizogibno. Nekaj, kar se nama je zdelo vredno posebne omembe in se nama je naseljevalo v misli med nekajminutnimi pavzami med posamičnimi dogodki: publika živi! Očitno smo se počasi otresli postpandemičnih okov nerodnosti in zadržanosti, saj je publika po skoraj vsakem predavanju postavila kopico zanimivih vprašanj, ki so razvila debato dalje. Nakratki se nama torej zdijo krasen format dogodka, ki hkrati spodbuja tako avtorje in avtorice, da so v svojem nastopu bolj osebni, kot tudi vprašanja iz publike, ki se ji odpre paleta različnih mnenj, hkrati pa dobi možnost nagovoriti predavatelje in predavateljice brez vikanja ali drugih vljudnostnih konvencij, ki ponavadi stojijo med navadnimi smrtniki in javnimi osebami.

Uredništvo-dnevna soba zaenkrat zapira svoja okna in vrata, a upava, da se ponovnega prepiha lahko veselimo tudi prihodnje leto.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar