14. 10. 2022 / Literatura / Recenzija

Ajda Bračič: Leteči ljudje

Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2022

Ob branju kratkoproznega prvenca Ajde Bračič se srečamo z novodobnim Ikarjem, ki bi rad poletel in ubežal prijemom zemlje. Antični mit je anekdotski in poenostavljen, resničnost je precej bolj zabrisana in zapletena. Dodatne plasti k razumevanju vizionarskih pobegov v druge svetove dodaja sodobnost z napredkom in spremembami družbenih odnosov. Temu primerno je manira letenja zastavljena večplastno, ne le kot umik iz resničnosti, ki nasledi svetobolje, ali radovednost kot končna točka. Letenje, premikanje kot narava bivanja, esenca, ki bivanje vedno znova obnavlja. Kjer je lahko smrtnost, minevanje medij za prikazovanje ujetosti, brezizhodnosti ali lahkotnega, igrivega. Kompleksnost bivanjskih vprašanj, ki se jih dotika dvajset kratkih zgodb arhitektke, urednice in prozaistke, je pospremljena z izvirnimi podobami in slogom, ki ga ni mogoče zvesti na en sam imenovalec.

Struktura zbirke je premišljena, kar vnaša v vsako zgodbo določeno mero kozmičnosti. Zaznati je delitev na podzemlje, stvarnost in onostranstvo, skozi katere liki največkrat prehajajo, skušajo prehajati, nekajkrat celo trdno obstanejo v eni sferi. Velikokrat jih srečamo na prehodu med stvarnostjo in onostranstvom (Hiša spomina) ali celo med podzemljem, stvarnostjo in onostranstvom (Izkopavanja). Zgodbe, za katere je jasno, da se razpletajo na zemeljskih tleh, imajo določeno mero časovne opredeljivosti. Sanje o poslovnem uspehu kmečkega turizma (Jama), uporaba mejlov (Dekle v modri jopici), srčki na Instagramu in prepevanje Bajage (Saj bo) so jasni pokazatelji, da se nahajamo v sedanjosti, bližnjem trenutku. Zemlja in nebesa se staknejo v Svetozarjevi smrti, kjer je letenje prispodoba za Svetozarjevo odhajanje na drugi svet, in v zgodbi Skozi daljnogled, kjer se je minevanje že končalo, a se njegov priokus ohranja skozi spominjanje, skozi odbliske umrle brezdomke v daljnogledu. Poleg izvirne motivike za izražanje premikov ali obstankov lahko konjukture obojega zaznamo preko sloga, ki se s heterogenimi prijemi zvesto prilagaja jasno začrtanim atmosferam v zgodbah.

Pripovedni jezik v Dekletu v modri jopici je verjetno najbližji vsakdanjemu, zvesto ostaja enostaven in neposreden. Skozi Teino pisanje mejlov delodajalcu, ki je ni zaposlil in na mejle ne odgovarja, se razpleta povsem navadno življenje dekleta, ki je nekoč delalo v telekomunikacijskem podjetju in si je čas krajšalo s pogovarjanjem z ljudmi, ki so bili tako osamljeni kot ona. Zdi se, da se razdalja med njo in drugimi stopnjuje z vsakim mejlom, ki ga napiše, saj z vsakim razkrije več osebnih razočaranj in izgublja upanje. Po kozmični logiki naj bi se dobrota poslušalke osamljenih povrnila, a takšne recipročnosti v razpletu ni mogoče iskati, saj je precej banalen, »ikarovsko« padajoč, a zato nič manj realen. Telekomunikacijsko podjetje je enostavno blokiralo njen mejl in jo zbrisalo z obličja zemlje. Kot je zaznati v zgodbi, po kateri je zbirka naslovljena, je vsaka možnost letenja zvezana z enako možnostjo padanja, takrat se gibamo med neopredeljivimi količinami svetlobe in teme. Kljub osamljenosti, razočaranjem Teo mesijanska vloga poslušalke do neke mere notranje izpolnjuje, občutek dobrotništva postane povračilo za dobroto samo in zmanjša razdaljo med njo in svetom, vsaj za trenutek.

Antipod Teinega obstoja v zdajšnji družbeni resničnosti, kjer humanisti ne morejo najti zaposlitve, je Svetozar, ki se od življenja na zemlji poslavlja. Njegovega odhoda se je prozaistka lotila metaforično, saj postane leteči človek, Ikar po smrtnem padcu, čigar krila so začela delovati v začrtano smer. Na drugo stran drsi ob stanovanjskem bloku navzgor in medtem opazuje svoje še živeče sosede. Z jasno opredeljeno umeščenostjo v prostor, skoraj kirurško natančnimi opisi premikov njegovega telesa in duše, je Svetozar gibkejši od tistih, ki naseljujejo stanovanja. Trenutki, ki jih opazuje, so nepremični kot slike. Sosedi počnejo stvari »enako kot vsak dan« in pri tem spominjajo na žive mrtvece. Svetozar se zdi bolj živ od njih, saj nosi kristalno čisto željo, da bi svoji ženi odnesel pločevinko fižola in da bi v nebesih lahko kadil cigarete Boss. Nenavaden prikaz mrtvih, ki so bolj živi od živih, je gotovo zanimiv način prikazovanja smrti, ki je največkrat pospremljena s temačnejšimi podobami, tukaj pa se nagiba k lahkotnemu in igrivemu.

In kaj se bo zgodilo s Svetozarjevim telesom, ko bo njegova duša dosegla onostranstvo? Odgovor ponujajo Izkopavanja, zgodba, ki je razdeljena na pet delov in je ena izmed tistih slogovno najbolj razgibanih. Spremljamo tri ženske, arheologinjo in njeno hčerko Nasrin, ki sta resnični, ter deklico iz blata, katere izvor je nepojasnjen. Ni jasno, ali je iz enakega testa kot omenjeni ženski ali je zrasla iz razpadlega materiala v podzemlju. Svojo pot skozi kosti, nagrobne darove, mimo številnih organizmov, ki skozi čas krožijo, prehajajo drug v drugega in postanejo pokazatelji lastne minljivosti, bo našlo tudi Svetozarjevo telo. Tako kot on, se vsi ljudje »vrnejo v zemljo«, da bi se znova oblikovali, prebili morsko gladino, ki jih ločuje od resničnosti, ter se v njej znova naselili, saj smo kot živa bitja »vezani na naš planet«. Poleg velikih resnic, ki se odslikavajo v podzemlju, vdori preteklosti, vdori sms-ov med mamo in hčerjo razkrivajo, zakaj se je njun odnos ohladil. Kadar se pisateljica posveča tistim najbolj osebnim delom pripovedi, je kot pri Teini izpovedi ponovno slogovno enostavnejša, kar se zdi za prikazovanje žalovanja in njegovih vplivov na bližnje precej posrečena izbira. Osebne izpovedi, dialogi so protiutež mističnosti, pospremljeni z metaforičnim slogom, kadar se srečujemo z deklico iz blata ali izkopaninami. Podzemlje in njegove zakonitosti dobro delujejo skupaj z vdori resničnosti, saj minevanje odrešijo družbenih označevalcev, da sploh ni več govora o minevanju, ampak o cikličnosti.

Slogovno heterogenost, ki sledi podobnemu pisateljskemu postopku kot Izkopavanja, je mogoče zaznati tudi v Hiši spomina. Atmosfera ujetosti je popisana s pomočjo spominov na že umrle in z dialogi med dementno Meto in snaho, ki skrbi zanjo. Tukaj se ne srečujemo s slogovnimi in motivnimi razmejitvami, kot jih najdemo v Izkopavanjih. Preteklost in sedanjost se stekata v en sam prostor, atmosfero, iz katere ni mogoče oditi. Snaha je obsojena na dementno Meto in njene hipne spremembe razpoloženja, kot je obsojena tudi na hišo, zato je edino, kar lahko stori, da postane popolnoma pasivna in se umakne v svoj notranji svet. Njeno notranjost spremljamo s pomočjo pripovednega toka, ki temelji na asociativnosti. Vogali hiše, opisani s kirurško natančnostjo (kot kmetija v zgodbi Jama), jo spominjajo na mrtve, ki postajajo prisotni izven njene domišljije. Predmeti postanejo označevalci umrlih. Vrtnice, ki so jih sadili, so dokaz, »da se je med opustelim skladiščem in vilablokovsko prikaznijo zataknilo še nekaj«. Tako jih ohranja pri življenju, kot se v zgodbi Nikogar ni, ki bi ti bil podoben pripovedovalka ohranja skozi fantastično pretakanje iz ene osebe v drugo, ko se eno njeno telo utrudi do izpraznitve, mora zamenjati obliko, da ne bi obstala. Znova je mogoče najti žive mrtvece in mrtve žive. Spomini oziroma surrealistični prijemi postanejo način, kako se meja med njimi zabriše.

Osamljenosti, odhodi bližnjih in ujetost so izhodišča, ki jih Ajda Bračič uporablja za permutacije izvirnih podob, ki stopajo ob bok raznovrstnemu slogu in menjavi pripovedovalskih zornih kotov. Osvežujoče se je soočiti s pisavo, ki odpira toliko različnih plasti našega obstoja, predvsem tistih, ki z opozorili na temo le nastavljajo možnost za prihode svetlobe. Letenja, premikanja, minevanja kot izhodi iz zastajanja in ujetosti, ki osvobajajo od materialnega. In brez skrbi, Ikar, ki se končno udejanji, v resničnosti ali onostranstvu, nas bo neodvisno od telesa ohranjal žive v svetu, kjer smo puščali sled.

______________________________________________

Lektorirala: Tjaša Mislej

                              
Ajda Bračič: Leteči ljudje (LUD Literatura, 2022)