Verzov polne roke

Živa Čebulj: Praznih rok
Založba: Književno društvo Hiša poezije
Leto izida: 2025

Druga pesniška zbirka Žive Čebulj Praznih rok skozi premišljene in prečiščene besede suvereno dokazuje, da je čutenje globljih čustev življenja čudež poezije.

V petih sklopih (oscilacije, razgrnitve, zagrnitve, umiritve ter prepustitve) predstavljene pesmi bralcu odpirajo pogled v bogato čuteči svet lirske subjektke, ki nam skozi kratke, a dovršene pesmi predstavlja notranje valovanje, ki pritiče človeškemu obstoju. Tematika zbirke se dotika želje po sobivanju z moškim, doživljanje subjektkinjega vsakdana ter podob narave in njene spoštovanja vredne lepote in moči.

Pesmi so napisane v prostem verzu ter le mestoma vsebujejo ločila. Nobenega izmed del ne krasi naslov, so pa zato prisotni poševno zapisani zaključni verzi, ki so, kot avtorica razloži v sklopu obpesniških razlag: odzvanjanja, pogosto citati vzeti iz drugih pesmi, filmov ali celo prosti prevodi haikujev.  Le-ti v nekaj besedah na koncu vsake pesmi dobro zaobjamejo pristno bistvo pesmi in slednjim dodajo še dodatno medkulturno veljavo. V navajanju tujih del ni pretiravanja in prekomernega balasta naštetega. Reference so premišljene in zlivajoče se z napisanim; ni čutiti, da bi bil njihov pomen le sredstvo za razkaz zavidanja vrednega razpona znanja, temveč so tam, da dajo novim pesmim temelje, na katerih se lahko gradi naprej.   

Močan čustveni naboj čeravno kratkih pesmi je skozi sicer obsežno zbirko vseprisoten in neomajen. Pesnica vseskozi vztraja v svojem značilnem pesniškem glasu, ki pa se ga kljub dolžini zbirke bralec ne naveliča. Z enostavnim, a prečiščenim slogom smo postavljeni pred ogledalo lastne eksistence, kot lahko beremo:

Na tem mestu se poraja vprašanje eksistencializma in človekovega namena življenja. Kot rešiteljica je postavljena pesem, ki na svojstven način sama sebi in drugim daje namen skozi lasten obstoj. Kljub resnim temam pesmi niso nikakršni žalospevi, temveč oda jutrišnjemu dnevu. Kljub zavedanju prisotne senčnosti resnice subjektka ne zapade v melanholijo, temveč išče v sebi nado v boljši dan; upanje, v obliki poezije, je rešilna bilka človeštva. Poetološke teme so tretirane na izviren in nepretiran način, ki se kljub dolžini zbirke ne zazdi ponavljajoč ali predvidljiv. Morda lahko slednje pripišemo povsemšnji čustveni iskrenosti, ki jo je čutiti ob prebranem in ki omogoči, da se vsaka nova pesem zdi kot izvršen delček celote. 

V ospredje so pogosto postavljene ženske, med njimi tudi Zofka Kveder, ki ji je posvečeno tudi letošnje leto.                                                                                                                                

V stihih srečamo tudi obraze ostalih znanih žena. V pesmi z začetnih verzom zato ker nisem eva se pojavijo junakinje Prešernovih, Petrarcovih in Homerjevih del, prav tako pa se dotakne žensk Dostojevskega, slovanske mitologije in Jakobovih bukev Olge Tokarczuk. V besedah izraža svoj upor proti padcu v ustaljene ženske vloge, kot lahko beremo: 

Poslednja beseda ne samo, da ponazarja stanje življenja in bitja, temveč bralca opominja, da je tako beseda kot življenje njeno. Je živa in Živa. Zapisane besede so upor in odpor hkrati; so natančno uperjene puščice, ki vedo, kam bodo zadele. Vsaka v sebi nosi tenkočutnost mišljenega. Zadane, kjer boli, saj so (pre)človeške in bralca postavijo pred dejstvo, da sam vsebuje nasprotja, ki se jih morda ne želi zavedati. Prisotna je že prej omenjena tematika ženskega obstoja. V ospredje so postavljene močne junakinje, ki jih slavimo v čast njihovem pogumu, a le nekaj pesmi stran se skrivajo verzi ranljivosti.           

Kljub neznosnim željam po pogumu ni nikakršnega sprenevedanja, da je družbi ves čas mogoče kazati neomajen izraz. Prisotna nasprotja napisanem dajejo pridih pristnosti in neizmerne iskrenosti. 

Živa Čebulj s svojimi verzi bralca prepriča in celostno zaobjame; besede so bogate, a nikoli pretirane, izpovedne, a nikoli razgaljajoče preveč. Uspešno zadeto jedro povedanega je vseprisotno v sleherni pesmi, ki bralcu ponudi vprašanje in razmislek. Ob prebranih verzih se začuti pesničina čustva, stiske, radosti … Mali svetovi, ki se odpirajo ob prelistavanju zbirke, se bralcu razprejo z neizmerno iskrenostjo in ga povsem posrkajo vase. Konec koncev so pesmi Žive Čebulj žive entitete, ki kljub kratkosti ponudijo prečiščeno sporočilnost in čustveno nabitost, napisano z natančnim peresom.

Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Saška Maček