Katja Gorečan: Materinska knjižica
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2022
Materinska knjižica je romaneskni prvenec Katje Gorečan, pesnice, dramatičarke, diplomirane literarne komparativistke in magistrice dramaturgije. Poetični roman, kakor je formalno označen v notranjem zavihku knjige, tematsko nadaljuje avtoričino zanimanje za izražanje sodobne ženske izkušnje in hkrati odseva marsikatere značilnosti njenega pesniškega ustvarjanja – predvsem ponavljanje imena opazovane literarne osebe in slogovno opuščanje velike začetnice.
Materinska knjižica tokrat ni namenjena zapisovanju podatkov o poteku nosečnosti, razvoju otroka in o predvidenem datumu poroda, temveč beleženju fizičnega in duševnega stanja neimenovane mame, ki je spontano splavila v devetem tednu nosečnosti. Skozi štiri dele romana, »Odsotnost svetlobe«, »Ginekološko-porodniški oddelek«, »Odsotnost zvokov« in »Poslednji zakrament«, nas v prvi osebi ednine moškega spola popelje abortus, poimenovan Tobija, ki pripoveduje zgodbo svoje mame po splavu. Pripovedovalec dogajanje opazuje in komentira z otroške perspektive – na krivdo, ki jo mama vali nase, se denimo odziva tako: »poskušal sem jo odpihniti s svojim dihom, včasih sem jo tudi pošprical z vodno pištolo. enkrat sem ji v glavo vrgel košarkarsko žogo.« Skozi pripoved pa pripovedovalec postaja tudi vrzel za izpovedovanje stanja, ki v resnici ostaja zamolčano. Tako posreduje predvsem misli, ki jih neimenovana mama nikoli ne bi izrekla na glas, o katerih je nihče nikoli ni vprašal: »če bi vprašali mojo mami, kako izgleda dosedanjih dvajset mesecev nenehnega jokanja, bi vam rekla, da zelo utrujajoče.«
Roman se v fragmentiranih meditacijah osredini na razgibano notranje doživljanje mame in raziskuje permutacije žalovanja skozi čas – namreč smrt »je res nepredstavljivo upočasnila mamino življenje«. Toda premišljevanje o materinstvu se ne začne ob izgubi nosečnosti, temveč že ob izgubi sluha. Dejstvo, da je podedovala naglušnost, se že pri tridesetih letih zažre v njeno vsakdanje in poklicno življenje ter sproži rast množice če-jev in raznih pomislekov o tem, ali bo sploh lahko postala dobra mama. Vse to kaže na družbeno pričakovanje, da ženske točno vedo, kako se bo odvilo njihovo življenje, kako si bodo ustvarile ljubečo in finančno stabilno družino ter kako bodo odigrale materinsko vlogo. Takšna posplošena samoumevnost družbenih in družinskih vlog pa seveda ne predvideva nepričakovanih obratov, ki nam jih (morda) pripravlja življenje – in prav na to nas dotični roman želi opozoriti.
Veselje, ko mama s slušnim aparatom zopet lahko sliši svet okoli sebe, se hitro prelevi v jok na tleh kopalnice, neprespane noči in nehoteno preziranje nosečih prijateljic. Kakor reflektira Tobija: »mami je postala nekdo drug. mami se nikjer več ni počutila domače, nikjer se ni počutila varno […] življenje, kakršno je bilo, preden sem umrl v njej, ne obstaja več.« Življenje kar naenkrat postane polno občutka krivde, manj- ali celo ničvrednosti, sramu ne biti dovolj ženstvena, da bi lahko ohranila nosečnost in rodila živega, zdravega otroka. Stud do lastnega telesa pa naj bi pomiril toxic positivity v stilu: »morda si pa nisi dovolj želela« ali »hvala bogu si bila le malo noseča,« ko bi potrebovala zgolj zunanji glas, ki bi potrdil, da je njena žalost smiselna, utemeljena in upravičena.
Nerazumevanje stiske mamo spremlja na vsakem koraku, zato ne preseneča, da tudi delovno okolje splava ne pojmuje kot nekaj resnega in pretresljivega, temveč zgolj kot oviro pri delu. Ob tem sem se spomnila na roman Diary of a Void (Dnevnik praznine) japonske avtorice Emi Yagi, ki prav tako, a na še bolj provokativen in absurdno-humoren način tematizira odnos družbe do žensk in kako se odnos razlikuje, če je posameznica noseča ali ne. Protagonistka Shibata, ki se v službi zlaže, da je noseča, da si pridobi spoštovanje sodelavcev in se izogne izkoriščanju na delovnem mestu, predstavlja nasprotje protagonistke Materinske knjižice, ki ne more ubežati službenim obveznostim niti v tednu, ki naj bi bil namenjen počitku in žalovanju po izgubi otroka. In zopet smo na začetku začaranega kroga: ker ne (z)more žalovati, je ujeta v občutkih manjvrednosti, krivde in sramu, in čeprav ne preživi dneva brez jokanja, vseeno pride v službo, kjer se mora pretvarjati, kot da se ni nič zgodilo.
Tudi sam slog odraža cikličnost misli, nezmožnost pomiritve in neskončno težo žalovanja. Pripoved je polna navedkov stereotipnih fraz, ki si jih ljudje (ponavadi brez uspeha) govorimo, da bi lajšali lastno ali tujo bolečino. Stalno nizanje tolažilnih besed, kot so »čas celi rane«, »sčasoma bo vse drugače« in »vse se zgodi z razlogom«, poudarja zakoreninjenost tovrstne sporazumevalne prakse, ki deluje le na vljudnostni ravni, v spopadu z žalovanjem in občutkom krivde pa služi zgolj kot vtiranje soli v odprto rano. Roman izpostavlja nezmožnost sočutja in iskrenosti v pogovorih o tabuiziranih tematikah ter eksplicitno kritizira družbo, ki splav, tako spontan kot umeten, tabuizira, ignorira ali celo prezira. Kakor izreče pripovedovalec: »v njenem jeziku pač ne želijo preveč govoriti o tem, ne želijo preveč pisati o tem, ne želijo omenjati kakorkoli kadarkoli kjerkoli s komerkoli. ‘ker to je preveč občutljiva tema, veš.’ ‘pazi, kaj boš objavljala, dvakrat premisli.’« Podoben sentiment lahko začutimo že v avtoričini pesniški zbirki Trpljenje mlade Hane, ko se lirski subjekt obrača na bralca z izgovori in razlagami, zakaj prikriva ali poskuša zamolčati nek delček resnice. Tako na primer v pesmi Hana in svet beremo verze: »da je nazadnje seksala včeraj, / in ko se je zbudila, / ni vedela, kdo zraven nje leži. / ampak zaradi lepšega bralskega občutka / bom raje napisala, da je hana seksala dve leti nazaj / oziroma morda še bolje – da je devica,« ki pa prevzemajo bolj posmehljiv ton kot glavnina pripovedi Materinske knjižice.
Kot v Tobijevi knjigi, na katero se avtorica sklicuje v prvem delu romana, mama lahko doseže pomiritev šele s tem, da svojega otroka, pa čeprav ni bil nikoli rojen, ugleda, spozna, ga poimenuje in pokoplje. In takrat se razjasni, »kaj naj stori s to ljubeznijo, ki je ostala nekje vmes« in »da ni bila kriva«. Sklep, do katerega je morala priti sama, pa rezonira tudi ob koncu romana, saj pomiritev predstavlja le nov začetek, ki ne prinaša varnosti pred nadaljnjim razočaranjem in preizkušnjami.
Materinska knjižica je presunljiv roman, ki na primeru zgodbe posameznice odslika duševni pretres mnogih, ki so bile in še vedno so pahnjene v območje oglušujoče praznine, sobe z neskončnim odmevom samouničujoče krivde in poniževanj ob spopadanju z življenjem po splavu. Izpostavlja pomembnost sprejemanja in normalizacije procesa žalovanja – tako na intimni kot družbeni ravni – namreč zgolj v času branja tega besedila je nosečnost po svetu izgubilo približno 264 žensk.[1] Prepričljiva poetičnost, nadrobnost opisov ranljivih trenutkov in stanj, ki jih doživlja opazovana mati, ter konkretna podobnost v izobrazbi in naglušnosti avtorice in protagonistke vzbujajo vprašanje, ali in v kolikšni meri je delo (avto)biografsko. Sum potrdi še intervju v reviji Jana. Za samo zgodbo to sicer ni ključnega pomena – gotovo pa veliko pove v prid prepričljivosti in pronicljivosti romana, ki uspe nagovoriti, na trenutke ujeziti, pretresti in ponuditi ogledalo bralstvu in družbi, ki je (žal) še vedno zavozlana v neznosno lahkost zavestnega molka.
______________________________________________
[1] 44 na minuto, vir: Quenby, Siobhan et al. »Miscarriage matters: the epidemiological, physical, psychological, and economic costs of early pregnancy loss.« Lancet (London, England) vol. 397,10285 (2021): 1658–1667. doi:10.1016/S0140-6736(21)00682-6
Lektorirala: Tjaša Mislej
