Rom-com kamuflaža in subverzija BDSM toksičnosti
Naslov: Pillion (Ljubezen boli)
Režija in scenarij: Harry Lighton
Fotografija: Nick Morris
Montaža: Gareth C. Scales
Zasedba: Harry Melling, Alexander Skarsgård, Lesley Sharp, Douglas Hodge, Miha Kavčič
Datum izida: 18. 5. 2025 (Cannes), 28. 11. 2025 (Združeno kraljestvo), 12. 12. 2025 (Slovenija, 41. Festival LGBT filma)
Uvod: Festival LGBT filma
Decembra lani sta se v Ljubljani odvili dve projekciji filma Pillion (2025), obe v okviru 41. Festivala LGBT filma. Ko se je polovica pisane skupnosti, gorečih zaveznikov, navdušencev nad kvir vsebinami, fenov festivala in korpus alternativne sfere slovenskega filma namestila v Kinodvor, kjer je istočasno potekala slovenska premiera filma Fantasy (Kukla, 2025), se je druga polovica (predvsem zrela gejevska srenja) zgrnila v Slovensko kinoteko. Med publiko so se (poleg all the gays) ipak znašli tudi goreči oboževalci Alexandra Skarsgårda (ki od famozne serije Prava kri prežijo na svežo dozo konkretnejše boy on boy akcije), nepotešeni ljubitelji franšize Harry Potter in njenih erotičnih fan-fiction odvodov (v filmu namreč glavno vlogo igra Harry Melling, lik nadležnega, a zapomnljivega Dudleyja Dursleyja) ter prijatelji, oboževalci in sledilci divnega estradnika in ustvarjalca Mihe Kavčiča (člana zasedbe Sestre, ki se ga večina spomni tudi iz zgodnjih sezon resničnostnega šova Kmetija), ki v filmu odigra enega od statistov. Film, ki je brezsramno označen za »temačno« romantično komedijo, je celovečerni prvenec britanskega režiserja Harryja Lightona, posnet pa je bil po knjižni predlogi Adama Mars-Jonesa Box Hill (2020). Svetovno premiero je doživel na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je prejel nagrado za najboljši scenarij, na redni spored Kinodvora pa končno prihaja konec maja 2026.
Sinopsis: Alter ljubič
Pillion, kar v angleščini označuje zadnji sedež na motorju, je film o specifičnem (intimnem, ljubezenskem?) odnosu, ki se razvija med mladim, sramežljivim in zadržanim Colinom (Harry Melling) ter predrznim, asertivnim Rayem (Alexander Skarsgård). Colin je ustrežljiv, prijazen, nevsiljiv in vitek, Ray je dominanten, resen, redkobeseden, odločen in nabit. Colin živi pri starših in opravlja delo mestnega redarja, Ray živi s svojim ogromnim rotvajlerjem, fura superšportni motor znamke BMW, njegova morebitna služba pa ostaja absolutna enigma, (nepomembna) skrivnost. Njuno prvo srečanje se pripeti na začetku filma v živahnem baru na obrobju Londona in hipoma preraste v intenziven BDSM odnos, znotraj katerega se prepletajo stroga razmerja moči in podrejenosti ter napete dinamike spolne dominacije in ustrežljivosti. Njun odnos, ki vzplameni po kočljivi felaciji na koncu temne uličice, je torej vse prej kot konvencionalen; Pillion znotraj specifične kvir subkulture, gejevske bajkerske leather skupnosti, nazorno servira številne BDSM vsebine in odpira kompleksna vprašanja o medsebojnih odnosih, vzpostavljanju lastne identitete, vlogi (ljubeče manjšinske) skupnosti, dostojanstvu, družini in nenazadnje ljubezni do samega sebe. Film v glavnem zaznamujejo seks, bolečina, potlačena čustva, vprašljiva komunikacija, nasilje, osamljenost in ponižanje, skupaj z veliko količino usnja, črnega humorja, spolnih igračk in golote ter priokusom nenehnega hrepenenja po toplini in (zelo počasnemu, a uspešnemu) iskanju samega sebe.
Geneza: Prvinski dvom
Glavna odlika filma je, da – v oziru na BDSM in LGBT+ skupnosti – ponuja plastično in stvarno reprezentacijo, zaslužen prikaz oz. javno zastopstvo brez kakršnih koli predsodkov, ovinkarjenj ali olepševanj. To je hkrati tudi njegova slabost. Če bi film toksičnost in zlorabo v razmerju naslavljal znotraj okvirov povprečnega vanilla[1] in strejt para, bi ga najverjetneje odslovili kot pavšalnega, še enega v vrsti mnogih. Ker pa je film izredno udaren, specifično gejevski, pikanten, kinky[2], intenziven, brutalen – in ker hkrati (hočeš nočeš) opravlja (nehvaležno, pa vendar izredno pomembno) nalogo reprezentacije manjšin na velikem platnu, krvavo potrebuje širši kritični diskurz, ki se ne uresničuje zgolj v sferi ganjenih gejev in radikalnih anti-puristov, ampak tudi s strani sitnih, pikolovskih, feminističnih, malenkostno didaktičnih in ciničnih, s privolitvijo in varnostjo obsedenih skeptikov. Ta širši kritični diskurz se nanaša predvsem na ambivalenten prikaz kompleksnega partnerskega BDSM razmerja in načine, kako film znotraj lastnega narativa (ne) obravnava pojavov nasilja in nenehnih zlorab.
Zaplet: Žanr
Ločeno od dejstva, da je film dober in kvalitetno posnet, v njem pa nastopajo solidni in priljubljeni igralci, mnogim vzbuja nemalo skrbi in nenadzorovan izbruh notranjih konfliktov. Kritična misel ali kakršnakoli resna kontekstualizacija njegove pojavnosti razpira široko paleto (neprijetnih, včasih tudi nasprotujočih si) vprašanj. Prva zagonetka je način plasiranja filma širši javnosti; ta se aktivno prodaja (in očitno tudi kupuje) kot romantična komedija. V oznako žanra so sicer dodali besedo dark, kar (vsaj tako se sprva zdi) napeljuje zgolj na tip humorja, ki je pri strogo angleških filmih tako ali tako pričakovan. Določena zgrešena pričakovanja potencira tudi napovednik. Ta je izredno privlačen, simpatičen, duhovit, čuten, poln situacijskih štosov in prikupnih nerodnosti, ki se pripetijo znotraj razvijajočega se razmerja med Colinom in Rayem. Razvidno je, da gre za nekakšno obliko nekonvencionalnega razmerja, a vendarle: montaža v kombinaciji z glasbeno podlago napeljuje na žanr, ki je lahkoten, komercialen in dostopen za laike. Stvarnost celotnega filma pa je nekoliko drugačna. Izkaže se (morda to ni najbolj pomembno, pa vendar), da je napovednik izredno zavajajoč; naivnega gledalca zlahka zapelje in prelisiči. Poraja se vprašanje, kolikšno (pre)moč oz. vpliv na gledalce imajo skrbno kurirana filmska kampanja, žanrske oznake in lahko prebavljive simpatične prikolice. Tudi post-festum medijske objave so o filmu namreč pisale kot o odlični komediji, feel-good British drami, wildly entertaining, briljantni romanci, best love story of 2025 (mogoče so ga zamešali s serijo Heated Rivalry?), skovali so celo žanrsko oznako dom-com (dom = dominacija znotraj BDSM, com = komedija). Januarja je Pillion na platformi Rotten Tomatoes prejel nagrado za best romance movie.
Zaplet: BDSM posilstvo
Zgoraj naštete informacije so pomembne, ker film ni zares romantičen, še manj pa smešen. Označevanje njunega razmerja ali celotne zgodbe kot ljubezenske in briljantno romantične je v najboljšem primeru pretirano, v najslabšem pa škodljivo. Kardinalni imperativ funkcionalnega BDSM razmerja je (oziroma bi vsaj moral biti) iskren dialog in consent. Jasna privolitev je normativ, ki se mu pridružujejo še podrobna (včasih nenehna) pogajanja in določevanja specifičnih pravil, ki zagotavljajo užitek in varnost vseh sodelujočih akterjev. Ampak v filmu tega ni. Colin se z danes na jutri prelevi v vsestranskega sužnja. Nobenih vprašanj, nobenih pogajanj, nobenih privolitev, samo nasilje in bolečina. Njun prvi oralni seks (v temni uličici) je posilstvo. Njun prvi penetrativni seks v stanovanju je posilstvo. Rahel solzav nasmešek na Colinovem obrazu po koncu akta in dejstvo, da vztraja v razmerju, nima resnejše argumentativne teže. Pojavljajo se špekulacije, da se njun medsebojni dogovor in (predvsem Colinova) privolitev zgodijo off-screen – kar je len, nezadosten in nekoliko alarmanten izgovor. V vsakem primeru bi pričakovali, da si bo film za prizor o dogovarjanju vzel vsaj sekundo ali dve. V filmu Ljubica (Babygirl, 2024) se consent na primer gradi postopoma, z jasnim dialogom, pri 50 odtenkov sive (Fifty Shades of Grey, 2015) pa imamo štiriminutno montažo pogajanja s papirjem in vsemi pritiklinami. Primerjava z dvema izredno komercialnima (in sploh ne tako dobrima) filmoma ni zares na mestu, ker prikazuje dinamiko manj ekstremnih heteroseksualnih dvojic (očitno je to pomemben faktor?), pri čemer pogajanje nastopa kot neke vrste seksi predigra. Pri Pillionu pa spremljamo strogo DS[3] razmerje, ki se uresničuje štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu; Colin tudi čisti stanovanje in kuha, spi pa na tleh ob vznožju Rayeve postelje.
Zaplet: BDSM reprezentacija
Argument, da Pillion prikazuje realnost in surovost razmerja, je sicer popolnoma legitimen. Prav tako je legitimna (dobrodošla?) odločitev, da film niti ne validira niti ne obsoja njunega (BDSM) razmerja, ampak ga iskreno prikaže takega, kakršno je. In kakšno je? Toksično. Izjemno toksično. Jasno – niti pogajanje niti privolitev v dotičnem filmu nista obvezna. Se bomo pač sprijaznili, da gledamo romantično komedijo, v kateri so nenehno posilstvo, nasilje in psihična zloraba zakrinkani kot ekstremistična in seksi BDSM praksa – kar je lahko zelo problematično. To protislovje in paradoks v glavah nič hudega slutečih (beri: povsem običajnih, čustveno nestabilnih ali na področju BDSM-ja neizobraženih) množic sproža dvoje: bodisi splošno nenaklonjenost filmu in njegovim vsebinam bodisi rahlo identitetno krizo z rezervnim debaklom iluzije v oziru na film kot medij, ki nosi določeno odgovornost. Film ne moralizira – in to nam je všeč. Razen, ko nam to absolutno ni všeč. Na kratko: ustvarja bizarno sorazmerje med dobro reprezentacijo in pljuvanjem v lastno skledo. Vse bi bilo nekoliko bolj smiselno, če bi film (ustrezno) označili za dramo ali erotično srhljivko.
Odvod: The first rule of the Book club is …
Na tej točki je smiselno omeniti, da je knjiga, po kateri je Pillion posnet, še bolj surova in brutalna, napisana pa je v prvi osebi. Svojo zgodbo nam pripoveduje Colin osebno; razumemo njegove želje, njegov strah in bolečino. Razumemo tudi njegov (zapozneli) consent. Njegovo negotovost in zmešnjavo čustev spremljamo iz prve roke. Iz tega vidika je bralčeva kontemplacija razmerja nekoliko olajšana; v Colinovi glavi smo priča sprotnim pomislekom in dvomom (pri filmu smo prepuščeni sami sebi). V knjigi njuno razmerje traja šest let (v filmu le nekaj mesecev), dogaja pa se v sedemdesetih; pred epidemijo AIDS-a in v času, ko BDSM še ni bil tako družbeno razširjen ali raziskan (role-play[4] se je apliciral na celotno življenje, aftercare[5] ni obstajal, prostora za zlorabo je bilo občutno več). Knjiga kot taka nastopa kot razvojni roman; Colin iz nebogljenega, nesamozavestnega in pasivnega mladiča odraste v solidnega sub-a[6], nauči se postavljati meje, izraziti želje, prepoznati lastna čustva in zahtevati zadostno mero spoštovanja. Zgodba nosi podnaslov A Story of Low Self-Esteem (Zgodba o nizki samopodobi), s čimer napeljuje, da vsebinsko glavnino zapolnjuje prav Colin in njegov osebnostni razvoj, kar v filmu ni tako jasno. V knjigi Colin dolgo ne uvidi toksičnosti razmerja, četudi jasno zapiše, da ga Ray (večkrat) posili. V filmu je ta presoja v rokah gledalcev.
Sklep: Kdo nateguje koga?
Film nikogar ne podcenjuje, saj (zmotno?) predpostavlja, da je sleherni gledalec odrasel, zrel, razumen, čustven, razgledan in noro razmišljujoč. Da hipoma razlikuje med ekstremno BDSM prakso in spolno zlorabo nesrečnega posameznika. Da razume kompleksnost takšnih nekonvencionalnih odnosov in prepozna dejstvo, da Ray ni toksičen in nasilen kreten, ker je dom[7], ampak ker je pač toksičen in nasilen kreten. Princip njune BDSM dinamike in gejevsko razmerje nista ključna za razumevanje njegovega obnašanja. On pač tak je. Odločitev, da njegovega ravnanja ne opravičujejo s prikazom potencialnih preteklih (po možnosti otroških) travm, je na tej točki sicer dobrodošla. Prepogosto smo namreč priča praksi, ko se vprašljiv značaj dom-ov pojasnjuje – ali celo opravičuje – z njihovim temačnim in pomilovanja vrednim otroštvom. Film se temu vzorcu izogne in ne zapade v tipiziranje kink skupnosti kot že v izhodišču ranjene ali problematične. Po drugi strani pa se nasloni na drug, prav tako pogost in škodljiv stereotip: Ray kot nedostopen, redkobeseden, nasilen, čustveno poklapan maskulin dom na eni ter Colin kot negotov, ranljiv, psihično nestabilen, osamljen in vodljiv twink sub na drugi strani hipoma spolzita v neposredno srčiko klišejskega pripovednega vzorca, ki BDSM razmerja zopet označuje kot inherentno negativna, bolna, nevarna in deviantna.
Sklep: Are We the Baddies?
Ali od filma pričakujemo, da nam bo detajlno razdelal njun odnos samo zato, ker je nenavaden oz. BDSM? Pri bolj konservativnih filmih nam niti jasne privolitve v seks (očitno?) niso dolžni servirati. Ta je namreč antiklimatična, vročičen prizor pa izgubi erotični moment spontanosti in misterioznosti. Pillion se tega zaveda in dinamiko para nalašč vzpostavlja na podlagi Rayevih (aka mož redkih besed) enostavčnic. Želi prikazati sanje vsakega kinksterja[8], v katerih se optimalna (in noro specifična) dinamika razvije magično spontano, brez zmotljivega dialoga, skoraj telepatsko. To je (nerealna) fantazija, ki jo kot publika sprejemamo z odprtimi rokami (ali pač?). Pillion zato v oziru do samouresničujoče kritike vzbuja neroden meta narativ; pretreseno in užaljeno občinstvo lahko deluje pretirano puristično, zategnjeno, neliberalno, vizualno nepismeno ali preobčutljivo. Izpostavljanje morebitnih nepravilnosti in kritična obravnava vsebine lahko vodita v percepcijo nerazumevanja BDSM praks, medtem ko lahko njihova relativizacija ali opravičevanje z utemeljitvijo, da so »normalne v gejevskem kontekstu«, učinkuje stereotipizirajoče, po možnosti homofobno.
Sklep: Nemreš zmagat
Kardinalno vprašanje se torej glasi: Ali je Pillion primoran opravljati dolžnost (dobre, primerne, lepe, kvalitetne) reprezentacije? Filmov o gej BDSM razmerjih namreč ni ravno na pretek. Ko se ta pojavi v popularnih medijih, po tihem pričakujemo, da bo popoln. Da bo reprezentacija realistična, ampak pozitivna, da bo kompleksna, ampak dostopna, da bo vključevala ravno pravšnjo mero vseh raznolikih partnerskih vidikov in spolnih praks, da bo brutalna, ampak ne preveč odbijajoča. Želimo konzumirati nesporen, vsebinsko dovršen in obrtniško navdušujoč poster-child izdelek, ki bo hkrati vključujoč, relevanten in dostojen. Vse to – ampak da je hkrati še super originalen in nekaj posebnega. Good luck.
Zaključek: Kvadriptih odlik in dvorezni meč
V nekaterih aspektih film pozitivno preseneti. Navdušuje vključitev resničnih motoristov (članov skupnosti), prikaz pikantnih orgij, rokoborbe, lizanje škornja in nudističnega piknika na idiličnem angleškem podeželju. Deležni smo tudi vizualno prepričljivega Princa Alberta[9] in fragmentov puppy play[10] scene. Eden najzanimivejših elementov je navigiranje odnosov zunaj skupnosti: Rayevo srečanje s Colinovimi starši lepo ilustrira konflikt, do katerega pogosto prihaja v preseku med zasebnim družinskim življenjem in uresničujočo kink identiteto. Medtem ko glavnina sorodnih filmov sfero dogajanja in medsebojnih relacij zapečati v neprodušen (striktno erotičen) mehurček, Pillion prepletanje odnosov pokaže na realen in dodobra kompleksen način.
Dobrim odločitvam navkljub film (in posledično tudi njegova kritika) še zmeraj vzbuja veliko kontradiktornih čustev in ambivalentnih gledišč. Ustvarjalce filma je gnala želja po realizmu in kvaliteti; sproducirati svež izdelek, ki je surov, intenziven, kompleksen, radikalen in posledično: polarizirajoč. Po eni strani razblinja diskriminacijo, po drugi jo krepi. Specifičnost filma vzbuja tudi pomislek o morebitni ciljni publiki; so to geji ali povprečna raja? Ali se slednjo (vsaj na začetku in poleg blodnega napovednika) nagovarja (zvabi v past?) tudi s premišljeno filmsko zasedbo? Odločitev, da dom-a igra izjemno privlačen, hud, karizmatičen, visok, mišičast skandinavski samec ni ravno zanemarljiva. Drznili bi si celo trditi, da film zelo jasno pokaže, kako relevanten in učinkovit je pretty privilege[11]. Alexander Skarsgård je enostavno prelep in preveč popularen – tal ne spodnese zgolj Colinu, temveč tudi občinstvu. Že res, da je njegov lik toksičen, čustveno nedostopen in nasilen, ampak je vsaj noro lep: ima izklesano telo, poka šale o analnih čepih, igra klavir, ima hud motor in zajebanega psa. Četudi je Colin nesporni protagonist, je Ray tisti, ki se razdaja kot ultimativna alegorija celotnega filma – samozavestno nastopa kot oster in čvrst dvorezni meč (tak lep skandinavski meč, ovit v petelinji prstan, z monumentalnim Albertom na glaviču).
Epilog: Vdaja ali aftercare?
Slovenski kinematografi so naslov filma prevedli kot Ljubezen boli. Takšen neposrečen in neizviren prevod razblinja (na nitki viseče) upanje o nadaljnjem osmišljanju filma kot sorazmeroma kompleksnega. Višek ironije in doslednost shizofreničnega trženja tako počasi, a vztrajno vzpostavljata ustrezne pogoje za pasivno normalizacijo; postopno sprejemanje ponujenega žanra in sestop iz lastnega piedestala. Mogoče pa je film samo neverjetno zrel in samosvoj, z neposrednostjo pa vzgaja gledalčevo vnemo po pretiranem razčlenjevanju in ujčkanju. Mogoče gre res za tipično pripoved o kompleksnem odnosu in nesojeni ljubezni. Vsebuje čutnost, kompromis, seks, zlorabo, učenje, bolečino, zlomljeno srce, solze in smeh ter (bolj ali manj) srečen konec. Zdi se, da kot katerakoli druga »ljubezenska« štorija tudi ta v resnici ni neobičajna, le da se spotika pod težo pričakovanj o ustrezni reprezentaciji manjšinske skupnosti. Ta je dobra, a hkrati problematična, iskrena, a stereotipna, zapomnljiva, a vznemirjajoča. S tega vidika niti ni nujno treba, da nam je film všeč, četudi je v resnici precej dober. Neupravičeno pričakovanje magičnega ravnovesja oziroma iluzija popolnega filma se z vnovičnim razčlenjevanjem vedno hitreje razblinja in ustvarja občutek pretirane pretencioznosti ter hkratne nemoči. Majčkeno sicer potolaži ideja o blagodejnosti diskurza in potencialu raznolikih stališč, ki se utegnejo razviti po ogledu filma in branju tega besedila. A dejstvo, da kritiška misel (dolžini navkljub) nima zadoščenega ali enoznačnega zaključka, bo treba hočeš nočeš pač pogoltniti – podobno kot Colin v temni uličici.
Toksičnost razmerja in primere dobre prakse predstavita tandem Watts the Safeword (YouTube kanal, namenjen destigmatizaciji in izobraževanju na področju spolnosti ter BDSM praks z vidika LGBTQ+ skupnosti).
[1] Vanilla razmerja so partnerski ali spolni odnosi, ki ne vključujejo praks BDSM, fetišev ali drugih manj konvencionalnih erotičnih praks. Izraz označuje konvencionalne, »standardne« oblike intimnosti, ki temeljijo na tradicionalnih spolnih in čustvenih interakcijah.
[2] Kink (ali kinky) je izraz za prakse, interese ali fantazije, ki se razlikujejo od tradicionalnih spolnih ali erotičnih vedenj. Lahko vključuje BDSM, fetiše ali druge nenavadne senzorične, ritualne in erotične aktivnosti, ki niso nujno spolne narave.
[3] DS (dominanten/submisiven) razmerje označuje konsenzualno strukturirano dinamiko moči znotraj BDSM praks.
[4] Role-play (igranje vlog) je praksa, pri kateri udeleženci zavestno prevzamejo vloge ali identitete ter uprizarjajo vnaprej dogovorjene ali improvizirane scenarije, pogosto kot način raziskovanja odnosov, situacij ali fantazij.
[5] Aftercare označuje sklop praks po zaključku BDSM interakcije, namenjenih fizični in čustveni stabilizaciji udeležencev ter ponovni vzpostavitvi občutka varnosti in ravnovesja.
[6] Sub (submisivna oseba) je posameznik, ki v konsenzualnem BDSM odnosu ali praksi zavzema podrejeno vlogo.
[7] Dom (dominantna oseba) je posameznik, ki v konsenzualnem BDSM odnosu ali praksi prevzame vodilno ali dominantno vlogo.
[8] Kinkster je posameznik, ki se ukvarja s praksami ali interesi zunaj konvencionalnih norm, pogosto v okviru BDSM, fetišizma ali drugih manj običajnih senzoričnih, erotičnih ali ritualnih praks.
[9] Princ Albert je moški genitalni piercing, ki poteka od sečnice do spodnje strani glavice penisa. Gre za enega najbolj pogostih moških genitalnih piercingov, pogosto estetske, senzorične ali erotične narave. Ime se nanaša na britanskega princa Alberta.
[10] Puppy play je oblika igranja vlog (role-play) znotraj BDSM praks, pri kateri udeleženci prevzamejo vloge psov in njihovih skrbnikov. Vključuje vedenje, interakcije in včasih opremo, ki posnema pasje značilnosti, s poudarkom na konsenzu, igri vlog in medsebojnem zaupanju, pogosto pa ni povezana s spolnostjo.
[11] Pretty privilege (privilegij lepote) označuje družbeno prednost, ki jo posameznik uživa zaradi svoje fizične privlačnosti. Gre za fenomen, da lepši ljudje pogosto lažje pridobijo pozornost, ugodnosti ali boljšo obravnavo v socialnih, profesionalnih ali kulturnih kontekstih.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
