Na bregovih spomina
Razstava: Kjer pomni
Razstavljajoča umetnica: Sara Rman
Kuratorka: Barbara Čeferin
Piska obrazstavnega besedila: Vida Jocif
Datum: 20. 4.–30. 5. 2026
Kraj: Galerija Fotografija, Ljubljana
Galerija Fotografija je v pomladnih mesecih gostila razstavo Sare Rman z naslovom Kjer pomni. Za opus fotografinje je značilno, da klasični format ploske fotografske razstave dopolnjuje s kiparskimi deli in same fotografije ekspandira s predmeti in plastenjem, od česar ne odstopa tudi na pričujoči razstavi. V galerijskem prostoru nas tako že med hojo po stopnicah pritegnejo 3-dimenzionalna dela, ki s stene segajo v prostor in napovedujejo razgiban ton razstave.
Ob vstopu tako najprej opazimo tri večja dela organskih oblik z grebenastimi reliefi, kjer se na vrhovih ustavlja svetloba in daje delom poseben lesk in občutek gibanja. Korak bližje razkrije, da je lesket posledica materiala, ki kot mehko prozorno steklo prekriva prav tako valovito fotografijo. Ob natančnem pregledu zmoremo iz fotografij razbrati naravno okolje, gladino vode, podvodni svet, pesek in celo majhne vodne organizme. Motivika vode se lepo prepleta tudi v okvirjih, ki so narejeni iz črne ekspanzijske pene in delujejo mehko in fluidno. V njih lahko zaradi lastnosti materiala opazujemo tudi manjše mehurčke, kot jih najdemo tudi v plastični povrhnjici (iz polimerne smole). Ta se tako tesno prilega fotografiji pod njo, da vzbuja vtis vakuumskega pakiranja. V vakuumu zaprto je tisto nekaj, kar si želimo ohraniti v svoji prvobitni obliki, nekaj kar zaščitimo pred prezgodnjo degradacijo. Si želi avtorica pod plastičnim ovojem ohraniti naravo v nespremenjeni obliki ali vsaj spomin nanjo?
V obrazstavnem besedilu, pod katerega se podpisuje Vida Jocif, lahko preberemo, da je na razstavi prikazana narava točno določene lokacije – nabrežje reke. Avtorica nabrežje spremlja že od malih nog ter dokumentira njegovo spreminjanje, ki je bodisi posledica naravnih procesov ali pa človekovega posega v prostor. Lokacijo tako pretvarja v vizualno izkušnjo za gledalca, ki se vsekakor lahko poistoveti z zgodbo o naravi in človeku, ki ima mnoge razplete, v katerih je človek običajno glavni antagonist.
Nabrežje ne igra le vloge motiva, temveč je tudi prostor, kjer je Rman direktno ustvarjala. Že omenjena dela, naslovljena le s številkami #1, #2, #3, so nastala v postopku, kjer je fotografije nabrežja natisnila na viskozo, jo položila čez kamne in utrdila s polimerno smolo. Nastali so odtisi kamnin, ki poleg oblike nosijo tudi lastno podobo. Vse skupaj deluje izjemno meta in simptom našega časa, saj tudi dvojna podoba narave le-te ne poustvari, oblečena in obdana s plastično pregrado pa je od gledalca še bolj odtujena. Morda pa je to celo cinična napoved za naravo prihodnosti, ko bomo dokončno izbrisali tisto, ki jo imamo, in si poustvarjali njene približke.
Ohranjanje ali morda tudi prisvajanje narave se nadaljuje tudi na fotografiji Kjer pomni #4. Izbrana tudi kot naslovnafotografija – uporabljena na spletu in vabilu, nosi podobo svetle kamnine na črni podlagi. Ta ustvarja brezprostorje, v katerem kamnina breztežno lebdi kot balon zvezana z rdečimi vrvmi, ki s svojo napetostjo sugerirajo, da gre za aktivno dogajanje. Fotografija ima pridih sanjskega nadrealizma, hkrati pa ponovno vzbuja pomisleke o ohranitvi in obstanku – nekaj privežeš v želji, da ne gre dalje. Delo nas ne pritegne le z vidika nenavadnosti, temveč tudi iz preprostega razloga, da je estetsko lepo, saj rdeča vrv vzpostavlja čudovit kontrast s črnino ozadja, medtem ko se napeta ovija okoli svetle kamnine.
Rdeča barva se kot nit nadaljuje tudi na treh manjših delih, ki na nasprotni steni stopajo v dialog z že prej omenjenim trojčkom. Fotografije tudi tukaj ostajajo pod prozornim steklu podobnim materialom, ki pa se jih tokrat ne dotika, temveč kot voda valovi nad njimi. Razpoznavna motivika narave je tu izginila, sedaj operiramo le z abstraktnim vtisom nečesa naravnega. Pri tem nam pomagajo tudi naslovi del, ki so Pešpot #1, #2, #3. Dela so tako kot pešpoti zamejena v svojih ličnih rdečih okvirjih.
S podobo sedeče osebe na stolu pred industrijskim poslopjem pritegne pozornost fotografija z naslovom Kjer pomni #1, ki je edina z direktno prisotnim človekom. Ko stopimo bližje, ugotovimo, da je tudi to le prazna podoba, sestavljena iz oblačil in balona namesto glave. Kot v filmih, ko podobne lutke igrajo dvojnike likov v postelji, nas tudi tu podoba zavede. Trik fotografijo navda s še večjim čustvenim nabojem, ki ustvarja suspenz, odsotnost vidne figure človeka pa njegovo prisotnost na razstavi le še potencira.
Ob razstavi je izšla tudi knjiga z istim naslovom, ki ni le arhivski dokument razstave, temveč umetnina sama po sebi. Knjiga s tekstilnimi platnicami globoke rjave barve je samosvoje neobičajna v vsebini in oblikovanju. Fotografije dopolnjujejo zapisi misli, pesmi in izrazi občutij, ki v knjigi ustvarijo prisotnost omnipotentega opazovalca in pripovedovalca. Oblikovanje je organsko in s tem nadaljuje tematiko narave tudi v tisku. Posledično so zapisi v knjigi razporejeni brez strogega upoštevanja robov in oblikovalskih “pravil”. Fotografije v knjigi se nam včasih razkrijejo, še preden smo obrnili list na njihovo stran, saj jih prekrivajo strani iz plastike, spet drugič pa fotografija igrivo kuka skozi luknjo v prejšnjem listu. Sloji prosojne plastike tako med listanjem knjige bralcu omogočajo podobno izkušnjo, kot je je deležen gledalec v galeriji.
Razstava v Galeriji Fotografija se dotika precej splošne tematike spreminjajočega naravnega okolja, ki pa ga umetnica pretvori v čutno izkušnjo, izhajajoč iz osebnega zanimanja. Narava je tako namesto z verizmom predstavljena atmosfersko kot skupek vtisov, asociacij, občutij in deformacij podobe. Klasična fotografija kot uokvirjen košček časa ne zadošča pri podajanju resnične podobe, saj je ujet trenutek že preteklost stanja, ki se stalno spreminja in je neponovljiv kot Heraklitova reka. Edina fotografija, ki poskuša ujeti “običajno” podobo narave, nakazuje ravno na njeno stalno spreminjanje. Ujeta je mirna gladina vode, pod katero so skale, ki jih počasi prekriva dvigajoč pesek iz razburkanega vodnega dna. Lahko si predstavljamo, da se je sekundo po ujeti fotografiji stanje že spremenilo, dogajanje pa se je iz globine preselilo na površje in razburkalo tudi gladino.
Razstava predstavlja lep primer, kako umestitev umetniških del v prostor pripomore k izgradnji imaginarne pokrajine, kjer smo opazovalci istočasno tudi graditelji podobe. Tako nas velika baročno razgibana in čutno materialna dela, postavljena na začetek prostora, uvedejo v poetiko razstave. Jasno je, da smo stopili med umetnine, ki jih je potrebno najprej opazovati in občutiti ter jih šele nato, če sploh, racionalizirati. S tem prinaša razstava Kjer pomni prijetno odprtost za mnoga občutja in splošne interpretacije, po drugi strani pa ostaja osebna izpoved avtorice. Tematsko je tako zlitina sodobno precej pereče ekološke problematike in subjektivnega opazovanja narave, mikro in makrokozmosa, ki pa sta prikazana brez že nekoliko prežvečene pietete in nostalgije po časih, ko smo bili v stiku z naravo. Atmosferičnost in kontemplativnost razstave sta njeni močni točki, dela so ovita v sloj mističnosti in nenavadnosti. Prepletanje minljivosti trenutka in neizbežnega spreminjanja sta kljub svoji neoprijemljivosti prikazani tako živo, da lahko občutimo, kako nam čas kot reka uhaja skozi prste. Materialnost del, ki se širijo v prostor, tu odigra največjo vlogo in razstavo privzdigne na višji nivo.
Človekova prisotnost je prostorsko postavljena izven središčne osi razstave in je sprva ne ozavestimo, kasneje pa med lastnim opazovanjem in razmišljanjem stopi v ospredje. Razstava o naravi se tako vzpostavi kot introspektivni obrat k avtorici in gledalcu, ki skozi dejanje gledanja in opazovanja soustvarja podobo v nenehnem procesu transformacije. Ta ni več izraz naravi lastnih karakteristik, temveč posledica človekove subjektivne izkušnje, spreminjanja in odraščanja.
Posebno omembo in pohvali si zasluži knjiga, ki je upravičeno razstavljena kot umetniško delo. V oblikovanju je viden tehten razmislek ne le o vsebini, temveč tudi o gledalcu, ki lahko med listanjem zares občuti in se prepusti toku pogleda, ki ga pelje od pisane besede do vizualnih dražljajev fotografij in samega oblikovanja. To je knjiga, ki lahko samostojno stoji kot objekt, hkrati pa deluje kot sanje, misel ali le spomin.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Saška Maček
