Ana Svetel: Dobra družba: zgodbe o prevozih
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2019
Danes priljubljena spletna stran Prevozi posamezniku omogoča hitro rešitev pri premagovanju medkrajevnih razdalj. Za manj kot deset evrov lahko prideš na katerikoli konec Slovenije, večkrat celo v marsikatero drugo državo. Sliši se popolno, če nimaš svojega avtomobila in potrebuješ poceni prevoz. A ko se, po vljudnem, nekoliko nerodnem pozdravu, naposled namestiš v prevoznikovo pločevinasto škatlico, spoznaš, da bo sledeča vožnja poleg končne destinacije pripeljala še do nove izkušnje. Prevoze in zgodbe, ki jih ti pišejo, je v svoji zbirki na spreten način izkoristila in ubesedila Ana Svetel, mlada slovenska pisateljica, ki je svojo samostojno literarno pot začela leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav, s katero je bila tudi nominirana za najboljši prvenec. Avtorica se nam tokrat predstavlja s svojim prvim proznim delom, s katerim je v literarni svet vnesla nekaj svežega, hkrati pa nam omogočila pogled na posameznike in drobne izseke iz njihovih življenj, s katerimi se lahko hitro poistovetimo.
Ana Svetel z Dobro družbo v branje ponuja enaindvajset kratkih zgodb, dolgih ne več kot deset strani, v katerih predstavi posameznike, tiste za volanom in tiste na sopotnikovih sedežih, v katerih bralec hitro uzre tako svoj odsev kot odsev sodobne družbe.
Liki so raznovrstni, vsak v avto poleg svoje prtljage prinese še svoj karakter, katerega delček se v zgodbah pokaže s pomočjo nepredvidljivih situacij. Tako spoznamo odtujena zaročenca z na zunaj popolnim življenjem, tihega oboževalca, ki nikdar ne izkoristi priložnosti, dekle, ki v življenju živi po materinih zapovedih, pa nerazumljenega umetnika … Med platnicami uzremo tudi hladen odnos med očetom in sinom ter skupino študentov, ki se ob koncu tedna vrača domov … V tej pisani paleti odnosov in situacij, ki se tkejo v utesnjenem kosu pločevine in so največkrat povsem naključni, se avtorica ves čas spretno izmika posploševanju in stereotipizaciji, namesto tega nam z vsako naslednjo zgodbo postreže z zanimivim in nepričakovanim preobratom ter končnim razpletom.
Čeprav s prebranim ne dobimo polnega vpogleda v posameznikovo življenje, kar se povsem ujema z agendo prevozov – srečanja so bežna, človeka, s katerim sedimo v avtu, pa navadno sploh ne poznamo – hitro ugotovimo, da liki še zdaleč niso enoplastni in da se v njihovem razmišljanju (zgodbe so večinoma pisane v prvi osebi), pogovorih in odzivih kažejo osebne skrivnosti, želje, sanje, konec koncev človeška psihologija, ki na plano buta prav v teh prostorsko omejenih okoliščinah. Prav tako pa med branjem ves čas v zraku visi vprašanje, ki nas sili v razmislek: Kaj je tisto, kar ljudi vedno znova prikliče na prevoze, in kaj jih žene, da jih vsakodnevno ponujajo? Solidarnost? Nizka cena oziroma vir majhnega zaslužka? Morda želja po družbi, po odnosih?
Z vsebino se odlično dopolnjujeta tudi jezik in slog, zdi se, kot da se ob branju sami usedemo v natrpan avtomobil in prisostvujemo pri odvijajočem se pogovoru, v katerem se hote ali nehote znajdejo sopotniki. V mreži dialogov, kjer se včasih prepletajo glasovi iz prav vseh avtomobilskih sedežev, avtorica odlično krmari med različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Vključevanje slenga, pisanih narečij in mestne govorice v okvir knjižnega pogovornega jezika likom vdahne pristno človeškost, ki jo potrebujejo, da bralci lahko z njimi čutimo.
»Oooo, kaj pa te ti?« zažvrgoli, ko se prerine v avto, a na srečo ne čaka na odgovor. »Zdaj pa tak, moj fant pride takoj, samo v trafiko je še skočil, tak da bi lepo prosila, če lahko samo malo počakamo.« »Ni pene, stara,« reče voznik. Ena dolžina Dunajske je čisto dovolj, da ugotoviš, da bo prevoz za crknit.
Zbirka kratkih zgodb Ane Svetel je na videz zbirka preproste in lahkotne narave, a lahko hitro ugotovimo, da posredno odpira zahtevna vprašaja, ki se jim sodobni človek poskuša največkrat ogniti ter jih potisniti na rob zavesti, pri čemer se ne zaveda, da s tem škoduje tako sebi kot drugim.
