Davorin Lenko: Triger
Založba: LUD Literatura (zbirka Prišleki) Leto izida: 2021
»Ampak saj veš, kaj se zgodi z nevzdržnimi mislimi? Če jih dovolj dolgo prikrivaš sam sebi, se spremenijo v psihoze in depresije in kompulzije. In potem imaš res pizdarijo v glavi. Potem ne veš več, kaj je res in kaj je možno in kaj ne. Vem, kako to gre. Soočiti se moramo s tistim, kar je nevzdržno. In to z ljubeznijo.« To je eden od citatov, ki se pojavi že ob začetku romana Triger, zadnjega in za nagrado kresnik nominiranega dela pisatelja Davorina Lenka. Na vsebinski ravni z omenjenim razmislekom roman že na začetku napove nadaljevanje avtorjeve osebne literarne tradicije, ki ji lahko sledimo že od nagrajenega prvenca Telesa v temi. Na tematski ravni gre za prevpraševanje mejnega in deviantnega, odnosa posameznika do spolnosti, dojemanja spolnosti v odnosu do religije, religije v odnosu do družbe in motrenje posameznika, ki se v družbi lovi in preizkuša na mejah obrobnega.
Roman Triger v avtorjevem opusu predstavlja drugi del cikla, v središču katerega je zanimanje za žensko v omenjenih tematskih okvirih, zato je roman podnaslovljen tudi kot Ženska II., Brazgotina. Gre za idejno nadaljevanje zbirke kratkih zgodb Psihoporn (s podnaslovom Ženska I., Rezilo), v marsičem pa Triger zbirko vsebinsko in postopkovno nadgrajuje. Naj spomnimo, da se v zbirki kratkih zgodb Psihoporn bralec v največji meri srečuje z dialoškimi zgodbami, kjer ozadja določenih akterjev spoznava zgolj preko pogovorov, torej preko tistega, kar udeleženci o sebi razkrijejo sami. Iskreno pripovedujejo o praviloma bolečih osebnih izkušnjah, ki so močno prežete z interpretacijo spolnosti, preko nje pa se osebnostno odkrivajo, potrjujejo in spoznavajo. Že v zbirki Psihoporn v ospredje močno stopa tudi filozofsko stimulativno preigravanje dihotomije oz. dialoškosti med religioznim – bibličnih referenc tudi v romanu Triger ne manjka – in intimno spolnim, avtor pa se preko dialogov zapleta v številne razmisleke o temah spolnosti, mejnega, tabuiziranega.
Triger lahko najlažje vrednotimo prav ob poznavanju avtorjevega predhodnega opusa, saj se delo tudi glede na sam ustvarjalni postopek sicer od predhodnega močno razlikuje, vsekakor pa med njima obstajajo vzporednice. V enem od intervjujev, ki je nastal po izidu dela, je avtor dejal, da ga kot pisca v zadnjem obdobju zanimajo tudi literarni klišeji in njihovo preoblikovanje. Središčno os novega literarnega dela, tokrat romana, predstavlja Cona – v nahrbtniku ljubljanskega morilca Darjana Urha najdeno delo, ki je zaradi narave svoje vsebine interpretirano kakor morilčev manifest. Avtor se tako z vpeljavo serijskega morilca poigrava z rastočim zanimanjem za sicer klišejsko zastavljene kriminalne romane, v svojem »twistu« pa namesto detektiva v vlogo tistega, ki raziskuje ozadje skrivnostnega morilca, postavi Aleksandro, ki je bila »od nekdaj nekoliko melanholična. In od nekdaj je bila nekoliko destruktivna. V denarnici je že od najstniških let nosila sliko serijskega morilca«.
Aleksandra, ki prihaja iz disfunkcionalne družine in za katero se zdi, da energije za doseganje lastnih ciljev in ambicij enostavno nima, se po duhovno in spolno neizpolnjujočem partnerskem odnosu z Adamom znajde v nekakšni odprti zvezi s Semom, ki v romanu predvsem zasede vlogo njenega prvega sogovornika in poslušalca njenih obsesij, hkrati pa preko njunih dialogov razvija tudi lastno interpretacijo moško-ženskih odnosov, preko katerih Aleksandri (ta je paradoksalno finančno povsem odvisna od njega) ponuja popolno izrazno svobodo v njunem odnosu. Vzpostavljati se začenja sicer premišljeno zasnovana dinamika, ki teče po vzporednicah: Cona – Aleksandra, Aleksandra – Sem, Aleksandra – (internetna) javnost in nazadnje Aleksandra – morilec Darjan Urh. Začnejo se graditi premisleki, ki se vrtijo okrog teksta, ki se v fragmentih pojavlja v celotnem romanu Triger in je tudi samo kompleksno zasnovano delo, ki ga Aleksandra natančno študira, premišljuje, razlaga in interpretira na svojem kanalu YouTube. V enem od gostovanj pri nekem drugem youtuberju Cono pojasni takole: »Darjan Urh je napisal roman Cona in v Coni je literarna oseba serijski morilec Zmaj. Tudi ta mori v Ljubljani, a to ni Urh.« Cona serijskega morilca Zmaja predstavlja preko štirih pripovednih glasov, ki so si med seboj različni, vsi pa nosijo svoja idejna sporočila, ki jih bralec s pomočjo Aleksandrine interpretacije spoznava ob branju. Ti glasovi so poimenovani Ted, Gama, Crystal in Raziel, kot Urhov alter ego pa je pojmovan glas Gama, ki v svojih esejistično-filozofskih premislekih napoveduje »Dobo Ženske«, nekakšno futuristično vizijo prihajajočih družbenih sprememb.
V romanu Triger torej lahko prepoznamo Lenkovo tendenco po metaliterarnosti, kjer je ob natančnem branju mogoče prepoznati, da avtor želi vsebinsko preseči zgolj idejno zasnovo romana in se trudi prevpraševati tudi dialoškost dveh vzporednih literarnih del, ki tečeta in se razvijata s pripovednim tokom. Zanimivo je, da Aleksandra v določenem trenutku Cono vrednoti tudi iz povsem literarnega vidika in pravi, da je »literarna težava Cone v tem, da se v njej nič zares ne zgodi, vse ostaja na isti točki, je norost in potem je še več norosti in potem še več in še več … strinjam se, ko je neki literarni urednik rekel, da mora bralec zelo zgodaj sprejeti neke blazne teze, če hoče, da imajo poznejši zapisi kak smisel.« Prav takšni premisleki o literarni vrednosti se mi zdijo vredni posebne pozornosti, saj bo bralec drugih Lenkovih del gotovo prepoznal nadgradnjo (tudi postmodernističnih) tendenc, ki so vzniknile že ob avtorjevem prvencu. Fikcija znotraj fikcije, torej literarno o literarnem, je zagotovo nekaj, kar avtorja intrigira, Triger pa zato kljub svoji mestoma naporni vsebini, ki lahko vznemiri občutljivejšega bralca, zato deluje kot sveže literarno delo, ki odpira več interpretativnih možnosti. Ponovno se pojavljajo tudi reference in vzpostavljanje dialoga z drugimi literarnimi deli, pri čemer avtor zelo neposredno, z opombami in citiranjem, posega tako po monografijah o serijskih morilcih, posredno pa se dotika tudi klasičnih del literarnega kanona, npr. s citatom: »Pekel niso osebe okoli nas. Pekel je predvidljivost teh oseb.«
Kot najšibkejša točka Lenkove pisave se žal še vedno kaže razvoj literarnih oseb v delu, zapletanje v dolge esejistično-filozofske ekskurze pa bralca pušča ravnodušnega. V ospredje bolj kot razvoj likov stopa tendenca po razvoju teze o destrukciji ali konstrukciji žensko-moških odnosov, ki je sama po sebi problematična, saj ji zgodbeni okvir ne daje možnosti, da bi se razvila na podlagi določenega izkustva literarnih oseb ali dogajanja, bralec pa se zato s prebranim zelo težko poistoveti. Podobno je mogoče opaziti že v prvem delu cikla, v Psihopornu. Gre za preigravanje različnih premislekov, deli teh pa lahko delujejo bolj ali manj aktualno, bolj ali manj osebno. Vse tako ostaja na teoretični površini, kjer liki kljub temu, da je v centru romana zelo radikalno dejanje – umor, delujejo mlačno in neodločno, vsekakor pa je dobro, da se je avtor manifestu, kakršen je Cona, odločil dodati zgodbeni okvir. Predvsem v njej bralca morda presenečajo ali preizkušajo premisleki o serijskih morilcih, kjer so določeni deli povzeti po resničnih dogodkih ali pa zelo grafično opisani.
Triger lahko opredelimo kot kompleksno zasnovano, idejno dobro premišljeno literarno delo, ki naslavlja številne mejne premisleke, hkrati pa se poigrava tudi s samorefleksivnim vrednotenjem lastne literarne vrednosti. Viden je tudi avtorjev razvoj v kontekstu njegovega lastnega opusa, žal pa nekatere pomanjkljivosti še vedno vztrajajo. Kljub temu je Triger vredno prebrati, z zanimanjem pa lahko pričakujemo tudi avtorjevo izpeljavo zadnjega dela cikla z naslovom Ženska.
______________________________________________
Lektorirala: Tjaša Mislej
