Franci Novak: »Živimo v kulturi netveganja.«

Franci Novak je uveljavljen slovenski pesnik in pisatelj, ki je leta 2010 postal vitez poezije pesniškega turnirja v Mariboru, dve leti pozneje pa je zmagal tudi na evropskem pesniškem turnirju. Objavil je dve pesniški zbirki in dve zbirki kratke proze. Za najnovejšo, naslovljeno Obvoz (LUD Literatura), je konec letošnjega avgusta prejel nagrado festivala Novo mesto short. Žirija je v njegovih odtujenih likih, ki zasledujejo nove poglede na življenje, prepoznala »redko prisotno celovitost literarne perspektive«. Z avtorjem, ki v sodobni književnosti med drugim izstopa tudi s problematiziranjem pojmov vsakdana, jezika in narave, se je ob tej priložnosti pogovarjal Kristjan Rakar.

Minilo je nekaj tednov od podelitve nagrade novo mesto. Medijska mrzlica se je nekoliko polegla in dala prostor refleksiji. Kaj vam torej pomeni nagrada in kako ste v splošnem doživljali festival?

Ne vem, če bi lahko govorili o kakšni mrzlici, navsezadnje literatura, vsaj ta, ki jo pišem, ne nagovarja širših množic. A vseeno, odzivov je bilo kar precej in moji vtisi so še živi in prijetni. Priznanja sem se izjemno razveselil, najprej zato, ker gre za nagrado novo mesto, ki jo zelo cenim zaradi preteklih dobitnic in dobitnikov, potem pa tudi zaradi žirije, ki jo sestavljajo mlade kritičarke in kritiki, katerih delo redno spremljam. Ker sem precej negotov in samokritičen do lastnega dela, mi je to priznanje dalo tudi veliko spodbudo za naprej.

Poleg tega se ob aktualni literarni hiperprodukciji nam avtorjem in avtoricam verjetno zdi, da naša dela padajo v prazen prostor, ki pa ga nagrade le nekako strukturirajo in izpostavijo nekatera dela. So pa literarne nagrade seveda že po naravi stvari odvisne od sestave žirije in pa mogoče od literarnih trendov.

Druga, manj lepa plat medalje je ta, da nagrade v današnjem sistemu kulturniške birokracije pomenijo tudi možnost za kakšno štipendijo ali recimo prihodnji status samozaposlenega, torej možnost, da si kupiš čas oziroma vsaj več časa za ustvarjanje. Tako da smo pišoči in pišoče neprostovoljno pahnjeni v nekakšno čudno bitko, v tek za nagradami in priznanji, v bitko za preživetje, ne samo v materialnem smislu, ampak tudi v smislu, da se sploh lahko samouresničimo kot pišoči, ustvarjalni ljudje.

Drugače so pa festivali izjemna priložnost, da spoznaš druge ljudi, ki pišejo tako kot ti, da jih vprašaš, kako se spopadajo z vsakdanjostjo, kako in kdaj pišejo in kako živijo in pre-živijo takrat, ko ne pišejo. To je priložnost, da se primerjaš z njimi, se postaviš v neki kontekst. Pa vedno je lepo srečati bralce, zanimive nove obraze, in navsezadnje je Novo mesto res posebno, privlačno mesto, v katerega se vedno rad vračam.

Bistvo vaših zgodb se ponavadi izčisti znotraj dokaj preprostega okvirja. Zakaj ste za upodobitev izbrali prav pasivnega slehernika (označite ga kot opazovalca) in njegov vsakdan?

Nastanek večine likov v mojih zgodbah je spodbudilo srečevanje z ljudmi, med katerimi živim, s katerimi delam ali pa jih le bežno srečujem na robu manjšega mesta, v vaseh, na avtobusnih in železniških postajah. Tako kot večina avtorjev in avtoric jemljem snov iz okolja, v katerem se gibljem. Sicer pa ne vem, koga sploh označuje beseda »slehernik«. Vsak na videz vsakdanji človek, če se izrazim malce poetično, v sebi skriva obilo nevsakdanjih zgodb, dogodkov in vtisov … In navsezadnje je lahko tudi tisto, kar imenujemo vsakdanjost, torej celota nekih rutin, opravkov in dela, iz nekega drugega zornega kota nekaj nenavadnega ali celo vznemirljivega.

Navadnost mojih likov je le videz. Hodijo v službe, podrejajo se družbenim normam, a ves čas drsijo proti nekakšnemu robu, kot da hočejo zdrseti ven iz sveta. Zdi se jim, da niso docela prebujeni, da se nahajajo v vmesnem prostoru med sanjami in budnostjo. Zaradi prevelike občutljivosti dojemajo svet drugače, junakinji zgodbe Podobe se na primer zdi, da vidi in sliši močneje kot drugi ljudje. Zaradi nenehnega tesnobnega občutka, da s tem svetom nekaj ni v redu, se odmikajo, stopajo k robu in opazujejo od daleč, ker s strani lahko vidijo več.

Tako tudi vprašanje aktivnosti in pasivnosti ni tako enostavno, kot se zdi. Po dejanjih so moje junakinje in junaki mogoče res bolj pasivni, a zato so dejavni opazovalci in mogoče je tudi dejavno, razmišljujoče opazovanje in s tem spoznavanje sveta nekakšna aktivnost.

Sicer pa deklica v zgodbi Nedeljski popoldan le nekaj naredi, odloči se za nekakšno poetično akcijo. Tudi moški iz zgodbe Konji naredi odločen korak, da bi spremenil stanje stvari, čeprav izid ni takšen, kot ga je pričakoval. Delavec iz zgodbe Časopis pa pusti službo in se zavestno odloči za drugačno življenje. Ne bi se torej strinjal, da so liki v mojih zgodbah povsem pasivni, le njihova dejanja upora so drugačna in manj opazna.

Zamaknjeni liki pogosto odkrijejo lepoto, se zaljubijo, hkrati pa se lahko poudarita tudi njihova strah in ogroženost, kot na primer pri moškem iz zgodbe Slediti sanjam, ki mu zaradi prividov grozi prometna nesreča. Gre tukaj torej za nekakšno tveganje?

Liki iz moje knjige ves čas drsijo v spremenjena stanja zavesti ali pa jih celo iščejo. Hote ali nehote se predajajo sanjarjenjem in zamaknjenosti, doživljajo psihoze, da bi pobegnili stran od zahtev družbe in lastne vkalupljenosti, da bi našli svoj lasten čas. Iščejo reže, skozi katere bi se izmaknili vsakdanjim samoumevnostim, si vrnili lastne načine gledanja, mišljenja in čustvovanja. A vsak odmik od tako imenovane normalnosti verjetno prikliče tudi temnejša občutja, kot so strah in tesnoba, občutja ogroženosti ali izgubljenosti. Ves čas se nahajajo v vmesnem polju med tesnobnim občutjem, ki tli v njihovi notranjosti, in nekakšno vznesenostjo, čudenjem nad svetom, skozi katerega stopajo.

Mogoče se jim prav v teh mejnih situacijah, kot ste ugotovili, razkrijejo najbolj fantastične pokrajine, se rodijo nove ljubezni in vzniknejo novi vpogledi. V prvi zgodbi knjige, kjer avtobus z običajne poti zavije v temen zasnežen gozd, se potnikom skozi šipe razkrivajo nove, osupljive podobe, glavni junak pa v okviru te divje vožnje doživi globoko povezanost z naključno sopotnico. Fanta iz zgodbe Obala njegova občutja tesnobe in strahu popeljejo v nova srečanja, v najdenje glasu drugega človeka. Moški iz zgodbe Slediti sanjam pa je mogoče res ekstremen lik, ki čuti neverjetno željo, da bi videl, kako se bodo nadaljevale njegove ponavljajoče se sanje, ki preplavljajo tudi njegovo budnost. V sanjah išče neki odgovor, hoče, da se mu nekaj razkrije, in za to je pripravljen tvegati tudi življenje. To je seveda fiktiven lik, ki bi v resničnem življenju deloval precej neodgovorno. Sicer pa po mojem živimo v kulturi netveganja, vse manj si upamo stopati proti robu, da bi videli, kaj je onkraj utečenih, vsakdanjih poti, vse bolj postajamo neradovedni, prednost dajemo lastnemu udobju in vsakdanjim kompromisom.

Resnični vsakdan se zdi še trpežnejši in bizarnejši kot literarni, ki mora imeti vsaj tako ali drugačno strukturo. Se vam zdi, da ga lahko vaš svet sanj do neke mere dejansko preživi ali pa je resnična ljubezen bolj stvar naključja? Se lahko torej iz vaših zgodb kaj naučimo ali se vanje bolj zatekamo?

Upam, da bralke in bralci ne dojemajo moje knjige zgolj kot opisovanje nekakšnega sanjskega sveta, to je daleč od namena, ki ga ima moje pisanje. Sanje kot takšne imajo navsezadnje pomembnejšo vlogo le v nekaj zgodbah. Ne gre mi za nekakšen eskapizem. Poleg tega skoraj vsak dogodek v moji knjigi temelji na neki dejanskosti, na nečem, kar sem v resnici doživel. Močno pa me zanima onirično, sanjsko vzdušje, ki nastane kot posledica tega, da lik ugleda svet okoli sebe kot nekaj skonstruiranega, nekaj le pogojno resničnega – kot preplet družbenih konstruktov, kot nekaj porajajočega se iz narave jezika, v katerem mislimo in govorimo in tako dalje. A moji liki niso izobraženci, le nekako intuitivno čutijo to krhko naravo sveta okoli sebe. Skozenj se premikajo kot skozi prosojne tančice, ki ne razkrivajo čisto vsega. Hočejo videti, kaj je za zastori, tudi če ni nič, če je zgolj praznina. Ženska v zgodbi Podobe za hip vidi od sonca osvetljeno morsko dno in to jo nekako razsvetli, ta možnost, da se za odbleski in nepredirno gladino nekaj odstre, pa čeprav je to pogled na pusto morsko dno v pristanišču. Tu, v teh uvidih, v teh razsvetlitvah, se razpirajo tudi možnosti za ljubezen, za drugačno ljubezen do drugih in do sveta okoli nas.

Drugače pa nikogar nočem ničesar učiti, ne serviram bralkam in bralcem nekih vnaprej pripravljenih ideologij ali instant odnosa do sveta. Upam le, da jim lahko podam malo drugačen pogled, pogled iz drugega zornega kota.

Kot ste namignili, v svoji zbirki in tudi drugih delih konkretno tematizirate tudi jezik oziroma tisto, česar jezik ne zmore – tam ga nadomestijo razni simboli, čutnost, krik, notranji monologi, tri pike, zračna dvostišja, skrivnostni nasmehi ter pogledi. Lahko poveste še kaj o tem, kako to sovpada z ostalimi poudarki vašega ustvarjanja?

Jezik je čudovita stvar, ki mi omogoča, da pišem, ki omogoča nama, da ustvarjava tale intervju. Po drugi strani pa je seveda skupek predpripravljenih shem, v katere vstopamo, struktura, ki organizira našo percepcijo in razumevanje sveta. Te stvari me čedalje bolj zanimajo, če si dovolim malce odmika od vprašanja. Recimo, kako nas opredeljujejo ta binarna nasprotja v jeziku, kot so na primer zmaga – poraz, sreča – nesreča, uspeh – neuspeh? Na življenje gledamo skozi prizmo jezika, v katerem so že neki kalupi, modeli za način mišljenja in s tem življenja. Kako to preseči, kako drugače misliti svet?

Če se vrnem k vprašanju, nekaterih stvari drugemu ni moč scela opisati z jezikom. Človek z depresijo vam težko v celoti razloži, kaj doživlja, ker večina ljudi nima izkušenj s tem, ker je doživljanje sveta v tem stanju onkraj kolektivne izkušnje. To tematiziram v enem od poglavij daljše zgodbe Obala, kjer je tudi precej govora o naravi jezika. Poleg tega smo ljudje sposobni nebesedne komunikacije, včasih se povežemo zgolj prek pogleda, takrat se izmenjajo med nami neke informacije, vtisi, nekaj, kar je pred jezikom, kar je težko ubesediti. Zato puščam stvari odprte, hočem, da tekst diha še v druge smeri, nočem bralki, bralcu zožiti horizonta, jima prodajati nekega zaokroženega pogleda na svet, ker ga tudi sam nimam.

Zanimajo me težko opisljiva vzdušja, atmosfera, besedilo hočem pustiti odprto in pri tem mi ne gre za to, da naj bi bralka, bralec nekaj interpretirala, to niso zgodbe na ključ. Mogoče hočem z jezikom ujeti nekaj onkraj jezika, kar je precej paradoksno početje. Je pa v mojih zgodbah očitno viden vpliv pesniške govorice, ki me še vedno in čedalje bolj vznemirja, ker gre po mojem za najbolj intenzivno obliko literarnega izražanja.

Tako vi kot vaši liki iščete zelo raznovrstne načine izražanja, od poezije in glasbe do proze, fotografije ter likovne umetnosti. V spominu mi je ostala sintagma »portreti z jezikom« iz vašega pesniškega prvenca Otroštvo neba, ki se bere kot slikarjev notranji monolog. Kako se ti različni mediji dopolnjujejo v vašem ustvarjanju?

Z likovno umetnostjo se žal ne ukvarjam več, upam, da se bom še kdaj. Je pa likovna govorica pustila velik pečat v mojem literarnem ustvarjanju, mogoče pri posvečanju podrobnostim, v občutku za nianse in oblike, v izrazitejšem občutenju vizualnega. Največji vpliv likovnega mišljenja pa je verjetno v tem, da večkrat pustim, da govorijo le prizori in podobe same na sebi, da ne razlagam. Z nizanjem podob, ki s prepletanjem in sopostavljanjem porajajo neke nove pomene, je zgrajen velik del prve pesniške zbirke in to je verjetno ostalo tudi v prozi. Podoba sama na sebi ima lahko neverjetno sporočilno moč, če je izvirna. V prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Podnebne spremembe sem pri opisih zavestno posnemal filmski pogled skozi kamero, kot da oko kamere počasi potuje od detajla do detajla. Ali pa sem namenoma uporabljal tehniko izmenjevanja bližnjih in daljnih planov, kot da sem režiser. Evropski filmi so takrat name pustili močan vtis, na primer režiserja Rohmer in Antonioni. Tudi fotografija ima tu svoje mesto. Ko si skrit za objektivom, gledaš svet drugače, opažaš stvari, ki jih prej nisi videl, izrišejo se ti neke nove konture.

Glasba pa je nekaj, kar ima mogoče bolj posreden vpliv, rad imam, da stavki tečejo v ritmu, da imajo zven, kar je bolj očitno pri poeziji.

Vredno se mi zdi izpostaviti še temo narave, ki je v vašem opusu (bolj ali manj neposredno) stalno prisotna in pogosto določujoča. Na misel mi prideta naslova Otroštvo neba in Podnebne spremembe ali pesem Ljudje kot rastline, tudi delna metamorfoza v zgodbi Nedeljski popoldan. Označujejo vas tudi kot avtorja pejsažev. Kako vrednotite razmerje narave in sodobnega človeka in kako se to odraža v vaši umetnosti?

Na vprašanja o naravi mi je vedno težko odgovarjati. Že sam pojem mi je mogoče tuj, ker narave ne dojemam kot celote, ampak kot množico neštetih bitij, snovi in pojavov, od katerih ima vsaka svojo lastno govorico.

Pejsaži in pokrajine v moji kratki prozi velikokrat prihajajo v prvi plan. Za hip izstopijo, se pokažejo v svoji lastni luči, znotraj zgodbe izrišejo svojo lastno zgodbo. Onkraj našega ves čas samonanašajočega se človeškega sveta so še druge pokrajine, žive in pestre. To poskušam izpostaviti, za hip pripeljati v prvi plan rob gozda, ki se nenadoma zasveti v daljavi, vrano, ki stopica po tračnici, ali pa žareč rob oblaka na nebu. Včasih imajo ti vdori narave v moje zgodbe verjetno tudi grozljivo konotacijo, ko se nekemu domačnemu človeškemu svetu sopostavi nekaj tujega in drugačnega.

V poeziji, vsaj v prvi pesniški zbirki, pa gre mogoče bolj za ekstatično vstopanje v naravo. Lirski subjekt v Otroštvu neba poskuša raztopiti svoj jaz v svetu narave, se mu povsem odpreti, a pri tem tudi ve, da to ni povsem mogoče, da ga njegova zavest in jezik, ki mu spoznavanje sveta okoli sebe sicer omogočata, na neki način tudi ločujeta od njega.

Vseeno mislim, da se je s pomočjo jezika mogoče približati drugim bitjem in stvarem, spoznavati specifične glasove rastlin, kamnov, ptic. Predvsem na način, da jih ne uporabljamo zgolj zato, da bi predstavljale nekaj za nas, da bi bile le nekakšni simboli, ampak da poskušamo slišati njihovo lastno govorico.

Aktualna literatura, tudi slovenska, se vse bolj kritično sprašuje o posledicah antropocentričnega gledanja na svet. Preizprašujejo se meje, ki smo jih postavili med sabo in naravo, poskuša se prevrednotiti odnos do tistega, kar smo ljudje potisnili ob stran, kar smo si podredili, kar uporabljamo in zlorabljamo.

Mogoče se tudi skozi literaturo učimo, kako ugledati obličja drugih bitij ali stvari onkraj koprene človeške gospodovalne, določujoče zavesti, se učimo, da človek ni mera vseh stvari.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar