Aljaž Primožič: Čisto potiho
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2022
Poezijo Aljaža Primožiča, pesnika, dramatika, študenta rusistike in filozofije, smo lahko zadnjih nekaj let prebirali v revijalnih in spletnih objavah. Nase je od gimnazijskih let dalje opozarjal na raznih literarnih natečajih, predvsem kot dobitnik nagrade Župančičeva frulica leta 2019 in lavreat male Veronike leta 2020. Letos pa je v zbirki Prišleki založbe LUD Literatura izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho, ki združuje pesnikovo dozdajšnje ustvarjanje in vzpostavlja svojevrstno, razgibano rdečo nit, ki odpira nov, bolj celosten pogled na branje in interpretiranje njegove poetike.
Naslov Čisto potiho ne bi mogel bolje zarisati atmosfere zbirke. Bralci v domačo intimo pesniškega subjekta vstopamo kot nekakšne voajerske muhe, podobno kot bog iz pesmi moje stanovanje, ki »pove / da je vse videl / in da tega ni znal preprečiti«. K sebi nas spušča počasi, sprva z opisi stvarnega sveta, nato z bežnimi impresijami drobnih (bolj ali manj pomembnih) trenutkov vsakdana; vse to pa je prepredeno z nitjo (samo)refleksije, samoaktualizacije in prevpraševanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Zbirka ima dobro začrtan dramaturški lok, razpet med razdelki: »vsak dan smo večji«, »brati pesnike«, »ruske bajke o jagi babi«, »voda bo usahnila« in »ko si bova povedala že čisto vse«.
Prvi razdelek odpira ključne teme Primožičeve poezije nasploh – teme otroštva, odraščanja in ljubezni (v družinskem, prijateljskem in romantičnem smislu). Nostalgično spominjanje na čase, ki so že minili, spremljajo prefinjene metafore, ki kažejo na minevanje, neprestano spreminjanje – že v prvi pesmi beremo verze: »vsak dan smo večji / in prostori vsak dan / malo manjši / malo težji / če so zraven drugi / ki niso babice in dedki.« Pogosti so motivi starih staršev, konkretnih spominov iz otroštva – merjenja višine ob podboju vrat, cvrtja bezgovih cvetov, zaključevanja ocen ob koncu šolskega leta, sankanja, ristanca, milnih mehurčkov, ob katerih dobimo občutek, da pesnik zares lovi trenutke, ki nas običajno prehitro obidejo, in jih shranjuje, da ne bi utonili v pozabo.
Minevanje, razvidno v spreminjanju notranjega življenja in zunanje podobe subjekta, prihodih in odhodih ljudi, ki ga obkrožajo, menjavanju letnih časov, se mi sploh zdi osrednje zanimanje zbirke, ki posredno ali neposredno preveva vse pesmi, ne glede na njihovo krovno tematiko. Subjekt je na minljivost in tok časa izredno občutljiv, opaža ju v sebi in okoli sebe, denimo v pesmi posnel si bom tvoj glas, kjer cikličnost narave primerja s poskusom premagovanja smrtnosti s posnetkom glasu: »ali liste boli / ko se sušijo / in padajo z dreves / se prepustijo / čakanju na zimo / in tvoj glas / ki iz starega walkmana / še zmeraj ponavlja / iste besede.« Takšno zavedanje odstira najintimnejše in najbolj prvobitne strahove, refleksije o zaključkih, nestalnosti identitete (izrazito v pesmi run forest run: »in koliko pravzaprav izgubim / kadar izgubljam / ključe nedolžnost tanko plast tebe«), smislu bivanja in (ne)zadostnosti besed, poezije (na primer v pesmi še ena pesem: »ko napišeš pesem / si samo / napisal pesem«).
Skrajna manifestacija tovrstne tesnobe je smrt, ki jo v drobcih najdemo v celotni zbirki, začenši z omembo pokojne babice v prvem razdelku. Smrt se prerine v otroško nostalgijo in odtlej vztraja v zavesti subjekta. Najbolj neposredno in izvirno se mi zdi tematizirana v razdelku »ruske bajke o jagi babi«, ki vsebuje pretresljive in motivno močne pesmi, ki se tako ali drugače medbesedilno nanašajo na rusko zgodovino in kulturo. Kot take precej odstopajo od preostanka zbirke, ki je zasidran v osebnoizpovedni lirki, a ravno to učinkovito razbija intimno kolesje oziroma ga z obratom perspektive še ojača – prepreči monotonost, ohranja bralčevo pozornost in zanimanje ter pokaže drugačno, mogoče tudi zrelejšo plat pesnikove poetike.
Subjekt se v kontrastu z neustavljivim tokom časa počuti nemočnega, osamljenega in majhnega, a to nikoli ne preraste v obup ali tragičnost – prej se tem občutkom (samo)ironično posmehne in raste dalje. Tako na primer v pesmi kadar si v življenju dobil že vse beremo: »samo smrt ni bla povsem tvoja / prej podobna prstom / s pogrizenimi nohti.« Kljub osredinjenju na bivanjsko tematiko zbirko torej preveva občutek vztrajnosti in zaupanja, da se vse vedno nekako postavi »nazaj / na svoje mesto«, kakor zapiše v zadnjih verzih pesmi in če se veter enkrat izprazni.
Formalno so pesmi zavezane prostemu verzu, mali začetnici in opuščanju ločil, kar v kontekstu celotne zbirke pušča vtis nenehnega valovanja, vzbuja občutek brezkončnosti – kakršna se morda zdi rast posameznika. Vsekakor je čutiti vpliv t. i. »surove poezije«, kakor je Robert Lowell poimenoval pesništvo nove ameriške struje (San Francisco Renaissance, Black Mountain Poets, New York School), ki je v slovenski poeziji doživela razmah v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Pesnik je tudi sam navedel Charlesa Bukowskega kot enega izmed svojih pesniških vzornikov, omenjenega pa najdemo tudi v pesmi kadar si v življenju dobil že vse. Vzporednice s pesniškimi vzorniki lahko iščemo v desakralizaciji poezije, zapisovanju (mikro)dogodkov, ki so izrazito avtobiografski, osebnih imen (veronika, peter, lucija, lara, zoran), tematiziranju prijateljstva, ljubezni, vsakdanjega življenja in obratu v skrajno intimnost poezije, ki dandanes ne predstavlja več velike prelomnice ali novosti.
Kljub nizanju stvarnih podob, zaradi katerih pesmi mestoma postanejo preveč veristične, pa je jasno, da to ni pesnikova edina resničnost. Ta se skriva nekje v preseku zaznavanja, doživljanja zunanjih vtisov in notranje resničnosti, ki se neprenehoma spreminja (če hočete: raste) in posega tudi v nadrealistične sfere (na primer v pesmi kadar pred spanjem nimaš nikogar). Mislim, da poezija Aljaža Primožiča najbolj sije prav v prefinjenih metaforah, ki uspejo upovedovati presežnost, nedoumljivost vsakdanjih trenutkov. Zato se mi najšibkejši verzi zdijo tisti, ki se s pretiranim naštevanjem, ki ne doprinese k sporočilnosti, približujejo stilu »surove poezije«, saj v svoji prenasičenosti od sebe odrivajo metaforičnost in s tem tudi eno močnejših sredstev individualizacije poetike in bogatitve bralske izkušnje.
Čisto potiho je izredno intimen in zrel prvenec, ki živo, s suvereno metaforiko in čisto potiho razkriva nianse odraščanja, medčloveških odnosov in prevprašuje: kdo smo, zakaj smo in kam bomo še šli. »Vsak dan smo večji« zapiše v prvi pesmi zbirke in po branju prvenca njegovim verzom popolnoma verjamem in se z zanimanjem veselim verzov, ki še bodo napisani.
______________________________________________
Lektorirala: Tjaša Mislej
