14. 1. 2025 / Film/TV / Pod površino

Pregled leta 2024: FILM/TV

Tako, januar 2025 prinaša pregled preteklega leta na področju filma in televizije – in da ne bomo dolgovezili, se kar podajmo naravnost v središče dogajanja – med filme in serije.

TELEVIZIJA

Z vidika televizijskih serij je v letu 2024 izšlo presenetljivo veliko visokoproračunskih serij, ki so bile bodisi spregledane bodisi so razočarale kritiška in splošna občinstva. Če začnemo pri slednjih, gre najprej izpostaviti fantazijski dvojec drugih sezon HBO-jeve Hiše zmaja in Amazonovih Prstanov moči. Prva kljub visoki gledanosti ni dosegla rekordov, ki jih je postavila prva sezona, prav tako pa je večino svojih osmih epizod preživela v nekakšnem prostem teku, kjer se ni zgodilo veliko prelomnega – a tista predzadnja epizoda z zmaji je bila animacijsko čudo. Verjetno je zanje pošla tudi večina proračuna. Podobno je bilo pri Prstanih moči očitno ogromno truda vloženega v estetiko okolij, kostumov in bojev – četudi vse še vedno deluje preveč zloščeno – a se je ob tem pozabilo na umetnost scenaristike, ki bi lahko bolje ujela duh Tolkienovih knjig. Zanimivo je poudariti, da sta obe seriji adaptaciji knjig, zapisanih v obliki širokih zgodovinskih pripovedi, kar zagotovo igra vlogo pri težavnosti njihovega pretvarjanja v trilerske scenarije. Iz podobnih razlogov jo je relativno mlačno odnesla tudi Netflixova adaptacije sodobne znanstvenofantastične klasike, 3 Body Problem, ki je s prilagajanjem filmskemu formatu neosebno in deterministično ozračje knjige zamenjala za sentimentalizem.

Podobno, a nekoliko manjše razočaranje je prinesla četrta sezona Amazonove krvave, preklinjajoče superjunaške satire The Boys, ki je že nekoliko izgubila svojo ironično ostrino in ni ponudila veliko novega; vseeno pa Homelander kot realistična dekonstrukcija Supermana ostaja eden najgrozljivejših zlikovcev v zgodovini serij. Medtem je prav tako mlačen sprejem doživela HBO-jeva serija Dune: Prerokba, odvod enega najbolje sprejetih blockbusterjev tega leta Dune: Peščeni planet, 2. del. Serija se vrti okoli političnih mahinacij matriarhalne organizacije Bene Gesserit, ki skrivoma upravlja z vladarji širom galaksije; a tudi ta se je zapletla v zdaj že klasičen problem pretočnih serij: skoraj vsa sestoji iz počasnega ustvarjanja zapletov, ki jih potem pusti frustrirajoče nerazrešene za naslednjo sezono. A največji pogrom leta je na strani vidnih, visokoproračunskih serij doživel Disney+ z Acolyte, serijo iz sveta Vojne zvezd. Serija je izstopala že zato, ker je edina iz tega sveta, ki v središče postavlja izvirne like jedijev in se ne ponaša z nostalgijo, hkrati pa dekonstruira trdno ločenost dobrega in zlega, ki je značilna za Vojno zvezd. A vse to očitno ni prepričalo praktično nikogar, saj so načrtovano drugo sezono zaradi mlačnega odziva kritikov in (forumske) ogorčenosti fenov kaj hitro ukinili (pisec tega odstavka je na videz edini, ki je ob ogledu serije občutil vzhičenje).

Če se sedaj obrnemo še k najbolj uspešnim serijam leta. Na Netflixu je po letih čakanja končno izšla druga sezona kultne animirane serije Arcane, posnete po navdihu ene najbolj priljubljenih iger na svetu, League of Legends. Tudi tokrat je serija doživela izjemen sprejem po zaslugi svojega ekspresivnega animacijskega sloga in vznemirljive, družbeno zavedne pripovedi, ki v ospredje svojega fiktivnega sveta postavlja tematike ekonomske neenakosti, družbenega upora in militarizma. Največji slavljenec leta – tudi sodeč po nominacijah in osvojenih nagradah – je serija Shogun, pogostokrat označena za japonsko verzijo Igre prestolov, le da je postavljena v dejanski čas in prostor fevdalne japonske družbe. Uspešno sta svojo pot nadaljevali Hulujeva serija The Bear (s tretjo sezono) in HBO-jeva Industrija (s tretjo sezono). Za svojevrstna presenečenja, ki v tem času polnijo vrhove seznamov najboljših serij leta, pa so se izkazale še serije Fallout (Amazon), adaptacija istoimenske postapokaliptične videoigre, Pingvin (HBO), odvod filma Batman iz leta 2022, in Ripley (Netflix), še ena adaptacija slavnega romana Patricie Highsmith z Andrewom Scottom v naslovni vlogi. Po drugi strani na mnogih seznamih manjka Netflixova serija Baby Reindeer, ki je s svojo (domnevno resnično) zgodbo o zlorabi in posilstvu moškega s strani ženske postala krajši spletni fenomen in razklala kritiška občinstva.

Skorajda neopaženo sta med vsem tem izšli seriji Disclaimer (Apple TV+), s Cate Blachett v vlogi ženske, ki po pošti prejme skrivnosten roman, v katerem so razgaljene vse njene skrivnosti, in Simpatizer (HBO), nekonvencionalna vohunska drama, postavljena v čas vietnamske vojne, z Robertom Downeyem Jr. v vlogi več (!) bizarnih, ponorelih likov, ki je nastala v režiji korejskega mojstra Park Chan-wooka.

FILM

Na področju filma se je 2024 začelo precej počasi, sploh po lanskoletnem bumu z Barbenheimerjem se je zdelo, da ne bo prišlo do nobenih velikih presenečenj. Bera filmov deluje izredno eklektična – težko je potegniti rdečo nit, ki bi jih vse zaobjela, a definitivno so med njimi tako svetle izjeme kot veliki polomi.

Med naslovi, ki smo jih z velikim navdušenjem pričakovali, pa so nas morda pustili bolj kot ne hladne, sta bila Megalopolis, življenjski projekt Francisa Forda Coppole, ki je v film vložil ogromno časa in denarja, a je izdelek zmešnjava nepovezanih prizorov, ki gledalce medejo od začetka do konca, in Joker: Norost v dvoje Todda Phillipsa, ki je, kot je za portal MMC napisala Ana Jurc, »muzikal, ki noče biti muzikal, ne ve pa, kaj bi si v resnici želel biti; v prvi vrsti je statičen in klavstrofobičen film«. Z visokimi upi smo pričakovali tudi nekatera nadaljevanja oziroma predelave uspešnic: tu so bili Furiosa: Del sage Pobesneli Max (rež. George Miller), Vrvež v moji glavi 2 (rež. Kelsey Mann), Dune: Peščeni planet, 2. del (rež. Denis Villeneuve), Gladiator II (rež. Ridley Scott), in na samem koncu leta še Nosferatu (rež. Robert Eggers). 

Letošnja bera festivalskih nagrajencev je prav tako pestra: na Festivalu slovenskega filma je vesno za najboljši film prejela Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc, ki je sicer tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja, na festivalu v Sarajevu pa je prejela nagrado C.I.C.A.E. za najboljši film. Na LIFFu je vodomca prejel Bálint Szimler, režiser filma Črna pika, ki z dogajanjem v šoli predstavi boleče probleme sodobne madžarske družbe, posebno omembo pa je dobil film Dobra Indie Donaldson, srhljivka o kampiranju, ki s subtilnimi in natančnimi režijskimi prijemi prikaže odnose moči. 

Na tujih festivalih je slavila mešanica raznolikih filmov: na Berlinalu je zlatega medveda prejel dokumentarec Dahomej francosko-senegalske režiserke Mati Diop, ki z izvirnim umetniškim pristopom prikaže zgodbo o vračanju ugrabljenih umetnin in nameni prostor glasovom nove generacije, srebrnega medveda, veliko nagrado žirije, pa je prejel film južnokorejskega režiserja Honga Sangsooja Yeohaengjaui pilyo (Popotnikove potrebe). V Cannesu je zlato palmo prejela Anora Seana Bakerja, romantična komedija o slačipunci, ki se zaplete s sinom ruskih oligarhov, na beneškem filmskem festivalu pa Sosednja soba Pedra Almodóvarja, v kateri kljub temu, da gre za njegov prvi celovečerni film v angleščini, ostaja zvest svojim tematikam – gre za umirjeno meditacijo o minljivosti in pomenu človekovega bivanja na svetu.

Slovenska produkcija je poleg že omenjenega igranega filma Odrešitve za začetnike ponudila tudi dva odlična dokumentarna filma: Cent’anni Maje Doroteje Prelog, ki na brutalno iskren in direkten način prikaže partnerski odnos, obenem pa prevprašuje pozicijo dokumentarnosti v filmu, in srednjemetražnega V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, poetično podobo haloške pokrajine in njenih ljudi, ki prepleta individualno s kolektivnim, premišljuje o pomenu časa in kako se ta odraža v kolektivnem spominu skupnosti. 

Ker pa, kot vedno, v pregledu leta ne moremo zaobjeti vse (dobre) produkcije, za konec še nekaj highlightov, ki jih še nismo omenili: Vsi odtenki svetlobe (rež. Pajal Kapadia), poetična meditacija o ljubezni, prijateljstvu in osamljenosti ter prvi indijski film, ki je prejel veliko nagrado žirije na festivalu v Cannesu; Brutalist (rež. Brady Corbet), velikopotezna, a hkrati zelo detajlirana drama o priseljenski izkušnji v Ameriki z Adrienom Brodyjem v glavni vlogi; Kri moje ljubezni (rež. Rose Glass), seksi prešvicana lezbična drama na steroidih; Fant in čaplja (rež. Hajao Mijazaki), interpretativno odprt film 82-letnega velikana animacije, ki v zgodbo vpleta avtobiografske elemente in prek fantazijske zgodbe prikazuje celoto človeške izkušnje; Kneecap, (rež. Rich Peppiatt), glasbena biografija, a s svežimi, inovativnimi in duhovitimi elementi ter močno politično angažiranostjo; Substanca (rež. Coralie Fargeat) z odlično Demi Moore, stilizirana, pretirana telesna grozljivka, ki ponuja izrazito žensko perspektivo; Jutri je še en dan (rež. Paola Cortellesi) izredno ganljiva in topla italijanska črna komedija o nasilju v družini, ki se zgleduje po italijanskem neorealizmu; Izzivalci (rež. Luca Guadagnino), film o tenisu, ljubezenskem trikotniku in medsebojnih odnosih z naspidirano glasbeno podlago in vročično trojico glavnih igralcev.

Naj bo 2025 čim bolj filmsko!


Uredila: Tinkara Uršič Fratina in Alen Golež
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar