Ne zgolj šport, ampak odnos
Naslov: Izzivalci (Challengers)
Režija: Luca Guadagnino
Scenarij: Justin Kuritzkes
Fotografija: Sayombhu Mukdeeprom
Igralska zasedba: Zendaya, Josh O'Connor, Mike Faist
Datum izida: 26. 4. 2024 (ZDA), 3. 5. 2024 (Slovenija)
Ocena: 5/5
Italijanski režiser Luca Guadagnino, znan kot mojster prepletanja čutnosti in erotike, se v svojem najnovejšem filmu Izzivalci podaja v svet profesionalnega tenisa. Namesto običajne športne drame nam ponudi napeto pripoved, v kateri je tenis zgolj kulisa za razkrivanje kompleksnega ljubezenskega trikotnika in globoko zakoreninjenih osebnih rivalstev.
Zendaya je Tashi Duncan, nekoč vzhajajoča zvezda tenisa, zdaj pa uspešna trenerka, ki je morala zaradi hude poškodbe svojo kariero zaključiti, še preden se je ta dobro začela. Zdaj trenira svojega moža Arta Donaldsona (Mike Faist), večkratnega teniškega prvaka, ki pa je po nizu porazov začel izgubljati motivacijo. Tashi, odločena, da bo v njem ponovno prebudila zmagovalnega duha, ga zato prijavi na turnir challenger, dogodek na nižji ravni profesionalnih teniških tekmovanj. Tako bi si lahko z nekaj lahkimi zmagami spet povrnil samozavest in se pripravil na elitno Odprto prvenstvo ZDA – edino tekmovanje, ki ga še ni osvojil. Toda pred tem se mora Art na igrišču soočiti s Patrickom Zweigom (Josh O’Connor), tenisačem, ki ga še ni uspel premagati in ki je za povrh njegov nekdanji najboljši prijatelj in Tashijin bivši fant. Čeprav že leta nimajo stikov, njihova zgodba še zdaleč ni zaključena. Patrick in Art, v mladosti neločljiva teniška partnerja z vzdevkom Ogenj in Led, sta se že kot najstnika borila za Tashijino naklonjenost, očitna pa je bila tudi privlačnost med njima, kar ni ušlo niti Tashi. Sprva jo je očaral uporniški Patrick, po svoji poškodbi pa se je raje ustalila z zanesljivim in ubogljivim, a nič manj manipulativnim Artom. Vsi trije so za zmago, tako v tenisu kot v ljubezni, pripravljeni storiti vse. Cilj zanje upravičuje vsa sredstva, kar postopno razkriva nelinearna pripoved. Ta gledalca kot teniška žogica, ki leti sem in tja, vodi od najstniških let glavnih likov do njihovih odraslih dni in spet nazaj, kar omogoča vpogled v zapleteno dinamiko med njimi, prežeto s tekmovalnostjo in nerazčiščenimi čustvi.
Nelinearna časovnica v Izzivalcih spretno zabriše mejo med preteklostjo in sedanjostjo ter poudari, da se odnosi med protagonisti v resnici niso prav dosti spremenili. Scenarij Justina Kuritzkesa, sicer moža Celine Song, režiserke Preteklih življenj (Past Lives, 2023) – prav tako filma o ljubezenskem trikotniku – je zato poln med seboj zrcalnih prizorov, konfrontacij med protagonisti, ki se zgodijo tako v spalnici kot na teniškem igrišču. Sam vrhunec njihovih soočenj pa pride v obliki razkritja razpok v odnosu med Artom in Tashi. Art se namreč dobro zaveda, zakaj Tashi vztraja v zakonu z njim: ker le tako lahko pride do svoje prave in edine ljubezni – tenisa. Slabši kot so njegovi rezultati, težje Tashi skriva svoje razočaranje nad njim, njen prezir do poražencev pa ga spravlja v čedalje hujšo stisko. »Vem,« prostodušno odgovarja Tashi, ko ji Art reče, da jo ljubi. Še vedno je zagrenjena, ker niti Art niti Patrick nikoli nista tako zelo garala za tenis kot ona. Patrick ga igra preprosto zato, ker mu je to najlažje. Klati se po neuglednih turnirjih in si ne prizadeva za večje uspehe, saj bi bil za to potreben trud. Njegova igra je instinktivna, nabita z egom, zato pa toliko manj dovršena in disciplinirana, kar je Tashi vedno jezilo. Ko se zaradi tega spreta in kamera med njima skače levo in desno, kot da sta sredi teniške igre, ni več jasno, ali govorita o njuni zvezi ali o tenisu. Tashi ob tem hladnokrvno pristavi: »Vedno govoriva o tenisu.« V tem prizoru Guadagnino jasno pokaže, kako neizprosna do sebe in svoje okolice je Tashi – živela in dihala je za tenis, pripravljala se je, da bo postala velika zvezda, pred njo je bila najsvetlejša prihodnost, nato pa se je morala zadovoljiti s treniranjem svojega moža.
Izzivalci so tako športna drama o žrtvovanju in neizkoriščenem potencialu kot erotični triler o moči in nadzoru. Guadagnino namesto tega, da bi se osredotočil na zmage in poraze na igrišču, raje razkriva notranje boje in napetost med osrednjimi liki. Ne zanimajo ga tehnična pravila tenisa, ampak zlomljeni loparji, kapljice znoja in dialog, ki poteka, ko žogica leti od enega igralca do drugega. Teniška igra postane metafora za odnose med protagonisti, zanje pa tudi sredstvo za izražanje neizrečenih čustev in skritih strasti. Zaradi intenzivne dinamike med Tashi, Artom in Patrickom so Izzivalci neverjetno seksi film brez enega samega prizora spolnosti. Za prepričljivost njihovega odnosa je vsekakor zaslužna tudi kemija med glavnimi igralci, ki niansirano odigrajo tako mlajše kot starejše različice svojih likov.
Eden izmed vrhuncev filma je zagotovo tudi klubska glasbena kulisa, ki jo je ustvaril z oskarjema nagrajeni dvojec Trenta Reznorja in Atticusa Rossa. Agresivni tehno ritmi, ki spremljajo vsako naraščanje napetosti tako na teniškem igrišču kot drugod, se zlijejo s srčnim utripom filmskih likov, adrenalin pa dvigujejo tudi gledalcu. Enako učinkovita in drzna je tudi Guadagninova uporaba kamere, saj eksperimentira z nenavadnimi perspektivami, kot je denimo snemanje z zornega kota teniške žogice, ko ta leti po zraku in po njej udarjajo loparji, kar bi lahko delovalo trapasto, a v vročici trenutka postane pravi vizualni užitek.
Guadagnino se v svoji drami vseeno sooča z določenimi izzivi. Izzivalci se namreč ne trudijo podati globljih sporočil ali čustvenih analiz, ampak se raje gibljejo po površini življenja, zato režiserjev fokus na stil morda ne bo zadovoljil vseh gledalcev. To ni nujno slabo, saj denimo že Guadagnino sam pravi, da je želel gledalcem ponuditi predvsem zabavo, ki je zanj nekaj čistega in umetniškega. S filmom želi predvsem pritegniti in zabavati, zato se kritike na račun premajhne vsebinske poglobljenosti ne zdijo povsem upravičene, saj Izzivalci v tem smislu prevzemajo samo poanto spremljanja športa, ki gledalcu nudi neskončno razvedrilo. In dramo. Kje je torej meja med umetnostjo in športom? Scenarist Kuritzkes v tenisu vidi inherentno teatralnost in si želi, da bi sam lahko ustvaril nekaj, zaradi česar bi gledalec želel razbiti svoj televizor. Izzivalci morda nimajo prav takšnega učinka, a so nedvomno zabavna in vizualno osupljiva tematizacija poželenja in tekmovalnosti, ki se pokažeta kot najboljše gonilo strasti.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
