27. 6. 2024 / Film/TV / Recenzija

Krvavenje ljubezni

Naslov: Kri moje ljubezni (Love Lies Bleeding)
Režija: Rose Glass
Scenarij: Rose Glass, Weronika Tofilska  
Igralska zasedba: Kristen Stewart, Katy O’Brian, Ed Harris, Jena Malone, Anna Baryshnikov, Dave Franco
Datum izida: 8. 3. 2024 (ZDA), 11. 4. 2024 (Slovenija)
Ocena: 4/5

Ljubezen nas začara in obljubi dom, poleže na posteljo, poliže, objema, se vbrizga v naše mišice, raztrga naše dojemanje sveta in prisili v soočenje z njim – z nami samimi. Naša telesa in naša notranjost v ljubezni brutalno prevzameta vlogo igrišča. Kdo ali kaj postanemo takrat? Kaj pravzaprav ljubezen zahteva od nas? Kako daleč gremo, ko ščitimo pozicijo svoje  svobode – sanj – in iz česa so pravzaprav naše sanje sestavljene?

V film Kri moje ljubezni vstopimo skozi neonsko-rdeče brezno v rutinsko ponavljajoč se večer apatične Lou (Kristen Stewart), ki se neuspešno trudi prenehati s kajenjem. Spoznamo jo v zamašenem toaletnem prostoru kričeče umazano rumene barve. Sledimo ji od delovnega mesta do doma in v prizoru masturbiranja prek spretne (in rahlo perverzne) montaže zvočnega prekrivanja kadrov spoznamo Jackie (Katy O’Brian). Ta je Loujino nasprotje, ambiciozna bodibilderka, ki v želji po zmagi na tekmovanju v Las Vegasu pobegne od doma. V zatohlem puščavskem mestecu, ki mu vlada kralj insektov – Louin oče (Ed Harris) – se ustavi, da bi našla priložnostno delo ter si prigarala zatočišče, spotoma pa spozna Lou in dekleti se v trenutku zaljubita. Prek tempiranih prizorov dopingiranja, švicanja in poželenja spoznamo, da Lou v Jackie vidi izhod iz svojega stanja, pobeg iz mesteca, v katerem jo zadržuje le skrb za sestro Beth, ki je žrtev družinskega nasilja, Jackie pa v Lou najde dom. Tu pa se dogodki morilsko zapletejo.

vir: arhiv kinodvora

Prizore kronološko spremljamo skozi menjajočo perspektivo obeh posameznic. K prvoosebnemu doživljanju zgodbe pripomore tudi izmenjavanje gibanja in statičnosti pogleda kamere, hkrati pa režiserka Rose Glass subjektivno doživljanje Jackie in Lou potencira preko stalnega vdiranja imaginarnih sekvenc, ki jih uporablja ob prikazu njune ranljivosti, nemoči in borbe z njo. Vdor magičnega v kontekstu jezika, vzpostavljenega na začetku filma, nas preseneti. Kri moje ljubezni je postavljen v stilizirano okolje konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v ZDA prevladovalo stanje ekscesa in je bila družba tik pred kapljo čez rob. Filmski prostor je nasičen z neonskimi barvami in dekoracijo. Med scenografskimi elementi najbolj izstopajo na bele kartone natisnjeni elementi v telovadnici in rdeči citati, ki podžigajo telesa pri obsesivni uresničitvi ameriških sanj.

Pri likih Louijinega očeta, Daisy, sestre Beth in JJ-ja zaznamo tudi pridih neo-noirovskega Mesta greha (Sin City, rež. Frank Miller in Robert Rodriguez, 2005), saj imajo liki potencirano karikaturno lastnost ali vizualno hibo. So spački v svojem prostoru, prežetim z nasiljem, v okolju, ki normalizira nenormalno, s čimer sami postanejo njegov neposredni produkt. S prostorom se navidezno spojita tudi Lou in Jackie, kar lahko utemeljimo z izborom kostumov, le da v njunem primeru kostumografija deluje kot vrsta zaščite. Lou svojo krhko neodločeno postavo zakriva v prevelikih majicah telovadnice, kjer dela, pri Jackie pa to opazimo v preozkih topih in hlačkah, ki odpirajo pogled na njeno mišičasto telo, s katerim bi rada dala vtis kontrole. V primarno erotični in večplastni karakteristiki Jackie in Lou zaznamo tudi Cronenbergov Trk (Crash, 1996), ki se poigrava s psihološko fascinacijo nad iznakaženimi telesi, melanholično samodestruktivnostjo likov in njenim vplivom na osebna razmerja ter identiteto. Tako kot fluidno spreminjajoča karakterja Catherine in James dovolita, da njuna obsedenost z bližino smrti postane definicija ljubezni, da zakrije to, kar poleg razumevanja peklenske fiksacije ljubita drug na drugem, tudi Jackie in Lou dopustita, da njuni strahovi preobrazijo percepcijo sebstva in radikalno posežejo v odnos. 

vir: arhiv kinodvora

Vdor notranjih svetov se pri Lou začne z rdečimi sekvencami brezna, pri Jackie pa je ta manifestiran prek odnosa, ki ga uveljavi do svojega telesa – v želji imeti največje telo, biti velikanka, biti zaščitnica. Njuna notranja svetova se nikoli zares ne združita, čeprav si v nekaterih finalnih sekvencah pri hiši Loujinega očeta doživljanje osvobajanja vendarle delita. Film provokativno namiguje, da strahove in akcije v imenu strahu druga pri drugi vidita kot dejanja herojstva. Razmerje spremeni tok njunih vsakdanjih dogodkov, preusmeri njune ambicije. Lika sta postavljena v neprestano in aktivno soočanje s samima seboj in čeprav velikokrat delujeta »druga za drugo«, nam film prek uporabe zgoraj omenjenih sredstev nakaže, da je njun svet le konstrukt prvoosebnega doživljanja, podvrženega okoliščinam širšega sveta. V soočenje z njim samim pa druga drugo ritmično vpeljeta in si ponudita možnost transformacije. 

Režiserka skozi film pretanjeno vpleta svojevrsten humor v prizorih, ki nam vzbujajo občutke gnusa in odpora, a hkratnega zadoščenja. Tak primer je kader, ko Lou v usta svojega očeta, Louja starejšega, počasi porine pištolo. Rose Glass in Weronika Tofilska se v scenariju z lahkoto igrata z ljubezenskimi klišeji in človeškimi obsesijami, motivom »girls with guns« ter področjem magičnega. Film v gledalcih prek potenciranih čustev, želja, vpadom le-teh v filmski prostor ter nenehnim preskakovanjem med sprevrženostjo in človečnostjo vzbuja skoraj neprijetno zavedanje nam lastnega telesa. Ko se zavemo telesa, se zavemo okolice. Ko se zavemo okolice, se lahko vprašamo o prihodnosti naše ljubezni v njej.

vir: arhiv kinodvora

V filmu nas pritegne izrazita čustvena kadenca, ki bi jo lahko povezali z občutkom dopingiranja, hormonov zaljubljenosti, norosti. Čustva so stopnjevana preko vedno hitrejšega in bolj bizarnega razvoja dogodkov ter fluidnega razvoja karakterjev, v katerega nas popelje spretno gibanje kamere s spremljavo sodobne glasbe in igralsko dovršenostjo, ki temelji na erotiki, kar pripomore k dinamičnemu doživljanju likov. Dialogi so jasni in minimalizirani do vtisa vsakdanjosti, kar odlično diametralno nastopi v odgovor fantastičnemu. Kljub temu, da se nam na trenutke zazdijo kadri ekscesni ali celo situacijsko nedovršeni, v kaosu tli nežna preciznost in logika. Pustijo nas ujete v medprostoru žanrov, prevpraševanju prostora, nasledstva in lastnega občutja ob videnem, v nasičeni rdeči sliki in nam ne ponudijo izhoda. V tem pa se skriva avtoričina tenkočutnost in unikatna kvaliteta večplastnosti filma.


Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček

vir: arhiv kinodvora