Besedne krogle

Naslov: Kneecap
Režija: Rich Peppiatt
Scenarij: Rich Peppiatt, Móglaí Bap, Mo Chara
Fotografija: Ryan Kernaghan
Igralska zasedba: Móglaí Bap, Mo Chara, DJ Próvai, Michael Fassbender, Jessica Reynolds
Datum izida: 8. avgust 2024 (Slovenija in Irska)
Ocena: 4/5

Kneecap je posnet po resničnih dogodkih in bolj ali manj zvesto pove zgodbo izvora istoimenske hip hop skupine. Člani le-te igrajo sami sebe, kar pripomore k avtentičnosti filma. Naoise in Liam, ki kasneje postaneta raperja Móglaí Bap in Mo Chara, sta brezposelna mladostnika, ki večino časa preživita na zabavah, denar pa si priskrbita s prodajanjem raznih drog, ki jih tudi uživata. Prijatelja sta že od otroštva, ko ju je Naoisev oče Arló (Michael Fassbender) skupaj učil govoriti irsko in ju naučil besede, po katerih živita še danes: »Vsaka beseda, spregovorjena v irščini, je krogla, izstreljena za irsko svobodo.« Arló je bil član uporniške skupine IRA (Irish Republican Army oziroma Irska republikanska armada), zaradi česar je primoran živeti skrito življenje, saj ga policija še vedno išče. Tudi Liam in Naoise imata težave s policijo, vendar ne zaradi nasilnega upora, temveč drog. Ko je na zabavi Liam aretiran, s policijo noče govoriti angleško, zaradi česar so primorani na postajo pripeljati prevajalca iz irščine. JJ, kasneje DJ Próvai, je naključno izbran zaradi svojega znanja jezika. Mlademu fantu pomaga prikriti LSD, ki ga skriva v svoji beležki, in tako odkrije rap besedila v irščini. JJ poišče Liama in Naiosea in ju prepriča, da skupaj z njim začneta ustvarjati glasbo, s čimer trojica začne svojo kariero.

Kneecap je izrazito uporniški film. Zgodba spretno navigira skozi zapletene tokove severnoirske politične situacije. Arló deluje kot okno v nasilno preteklost uporniškega gibanja IRA, ki je razpadla v raznorazne manjše bolj ali manj radikalne skupine, ki so prisotne danes. Mlada raperja stopita v konflikt z eno izmed teh skupin, Radikalni republikanci proti drogam (R-RAD), ki nasprotujejo njuni glasbi in seveda preprodajanju drog. Poleg tega se s svojimi anti-imperialističnimi besedili zamerita lokalni policiji, ki jo sestavljajo protestantski britanski nacionalisti, in aktivistom za irski jezik, ki menijo, da je njuna glasba preveč divja in negativno vpliva na javno mnenje o irščini. Te tri skupine, R-RAD, irski aktivisti in policija, predstavljajo tri glavne politične poti, ki se skozi zgodovino pojavljajo na mnogih okupiranih ozemljih, torej nasilni upor, miren aktivizem in kolaboracijo. Skupina Kneecap se s svojo glasbo odloči za novo pot, upor proti vsem trem, saj zavračajo staro gardo IRA in ustaljene procese mirnega protesta, hkrati pa še vedno aktivno nasprotujejo britanski okupaciji. 

Film sam, tako kot tudi glasba skupine, se ne ukvarja s specifično ideološko strujo, temveč deluje kot agitator in nam poskuša naslikati realnost življenja Ircev v razdvojeni Severni Irski. Ravno slikanje realnosti življenja marginaliziranih skupin, v tem primeru katoliških Ircev, je poslanstvo, ki si ga zadajo film, glasba tria Kneecap in hip hop žanr nasploh. Prikazane so droge, seks in nore zabave, a tudi družinska drama, radikalen nacionalizem in policijska represija, torej vse, kar mladostnik v Belfastu doživi v svojem vsakdanu. Kneecap je eden izmed redkih pravih hip hop filmov, ki se zaveda zgodovine glasbene zvrsti in temeljne filozofije, ki jo zastopa – biti glas tistih, ki ga nimajo. To nam DJ Próvai zelo direktno pove v prizoru, kjer Naoise in Liama prepričuje, naj začnejo ustvarjati glasbo. Razlaga jima o izvoru hip hopa v ameriških črnskih getih in politično idejo, ki jo je glasba širila v osemdesetih in devetdesetih.

Film s pomočjo živih barv, hitrih rezov in pogostih prizorov »tripov«, torej prikazov efektov raznih drog, od LSD-ja in marihuane do MDMA-ja in ketamina, ustvari hektično atmosfero. V »tripe« nas popelje s skrajnimi približki kamere na obraze likov ali pa nenavadnim kadriranjem, pogosto je tudi luč v teh prizorih nadrealistična, glasbena podlaga pa preglasi zvok dogajanja. Vizualno Kneecap na trenutke spominja na filme iz devetdesetih, kot so Strah in groza v Las Vegasu (Fear and Loathing in Las Vegas, 1998) in Trainspotting (1996). S slednjim si deli tudi nekaj tematskih podobnosti, saj oba med drugim govorita o odnosu zadrogiranih mladostnikov do britanske okupacije keltskega naroda, a se Kneecap za razliko od obeh starejših filmov ne ukvarja z negativnimi posledicami uživanja drog. Edine težave, v katere fanta zapadeta zaradi drog, so posledica preprodajanja, prizori, v katerih člani zasedbe vzamejo preveliko količino katerekoli substance, pa so povečini komični. Droge so v svetu Kneecapa, podobno kot v glasbi istoimenske skupine, zabavna razvada in oblika upora in ne uničujoča sila. Čeprav bi lahko rekli, da s tem zgodba izgubi globino ali deluje manj realistično, je bil v tematskem kontekstu filma tak prikaz prava odločitev, saj dodatno podkrepi občutek mladostne svobode in brezskrbnega upora, ki ga lahko začuti občinstvo. Podoben vtis poskuša ustvariti s prikazi Liamovega spolnega življenja, vendar sinteza tega s splošno atmosfero ni tako uspešna, saj film koleba med dramatičnim in komičnim prikazom romantike. Izrazito komična je na primer montaža njegovega nenavadnega fetiša – Liam namreč spi le s puncami, ki podpirajo britansko okupacijo in med seksom vzklika republikanske slogane, nesprejemljivost katerih nam je prikazana s hitrimi rezi na zgrožene reakcije njegovih spolnih partnerk. Večina njegovih razmerij se torej konča zelo hitro, a kmalu spozna Georgio (Jessica Reynolds), ki jo Liamovo uporništvo še bolj privlači. Razmerje je premalo razvito za kakršnokoli čustveno naložbo gledalcev, vendar filmu vseeno prinese nekaj komičnih momentov.

Osrednja nit filma je nedvomno irski jezik in (ne)naklonjenost družbe in glavnih likov do njega, kar najbolje prikaže odnos med Naoise in njegovim očetom. S sinom se ne razumeta najbolje, saj se ne strinjata o njegovih življenjskih odločitvah. Arló ne podpira Naiosevega drogiranja, preprodajanja ali glasbene kariere, Naoise in njegova mama pa očeta pogrešata in sta jezna, ker še vedno živi v pregonu. Njuna zgodba je mojstrsko zaključena na koncu filma, ko se po na videz neskončnem stopnjevanju napetosti pojavi Arló in sina reši pred R-RAD-om. Sledi dolgo pričakovana izpoved čustev med sinom in očetom, slednji pa se nato preda policiji. Ta konec služi kot čustveni vrhunec filma, hkrati pa Arló s tem, ko pokaže svojo podporo Naoise, njegovi glasbi dodeli nekakšno simbolno legitimnost, saj je Arló skoraj mitološka figura v boju za irsko emancipacijo. Naoise, Liam in JJ lahko tako na svoj način nadaljujejo boj predhodne generacije.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček