35. LIFFe: 1. sklop kratkic (Amen., Človek preveč, April, Anora)
Amen. (rež. Costa-Gavras; Francija, Nemčija, Romunija, 2002)
Piše: Alen Golež
Ocena: +
Veter na bojiščih druge svetovne vojne se obrača in sile osi nezadržno drvijo proti porazu. Nemški znanstvenik, sicer zapriseženi kristjan Kurt Gerstein (Ulrich Tukur), je zaradi svojega naravoslovnega znanja povišan v oficirja SS, s tem pa mora na lastne oči uzreti začetek sistematične eksterminacije Judov v t. i. uničevalnih taboriščih. Njegov nadrejeni mu zaukaže, da pogleda skozi kukalo v (nam prikrito) grozo, ki jo v testnem preizkusu na judovskih ujetnikih povzroči zloglasni cianidni pesticid Zyklon B. Kurt se ob tem za razliko od drugih oficirjev psihično zlomi, krščanska vest pa mu ne pusti molčati. Da bi preprečil holokavst, mora o obstoju nacističnih načrtov prepričati nemško krščansko skupnost, zavezniške ambasadorje in celo papeža – ter prebuditi tudi njihovo krščansko vest. A to se zaradi političnih interesov vseh teh akterjev izkaže za nemogočo misijo.
Amen. je psihološko-politična drama režiserja Coste-Gavrasa, posneta kot triler, v katerem neumoren tempo narekujejo navidez banalne, a v resnici globoko pretresljive podobe tovorniških vagonov – ti se vozijo zdaj v eno, zdaj v drugo smer, zdaj polni, zdaj prazni. Premisa filma in zgodovinska dejstvenost, ki jo prikazuje, sta nedvomno mračni in turobni, a največja odlika režiserja tukaj je, da mu kljub temu uspe ohranjati dinamično vzdušje. Costa-Gavras se zapadanju v obup, s katerim običajno (in upravičeno) gledamo na dejanja nacistov, izogne z uporabo trilerskih elementov – hitre, gibke montaže, gibljivih kadrov, vznemirljive glasbe in jasno zarisanih ciljev protagonista, ki je prisiljen potovati gor in dol po Evropi, se izogibati nadrejenim in iskati zaveznike. A zaradi te žanrskosti film nikoli ne zaide v plehkost, saj nam skozi Kurtovo delovanje hkrati počasi razkriva kompleksno notranjost nemške vojne družbe, ki je sicer v splošnih predstavah pogosto ovita v meglo. Osrednji element, ki ga za to uporabi, je črni humor: Costa-Gavras zloglasno resnobnost nacistov demistificira tako, da jih pokaže v nenehnem smehu, ko pripovedujejo šale o Judih in Hitlerju ali pa, nenazadnje, o lastni breizhodni vojni situaciji. Največje presenečenje so zato trenutki, ko se nacistom kakšna šala posreči in se še sami nelagodno zasmejimo z njimi – s tem pa nam Costa-Gavras na lastnih obraznih mišicah da občutiti, kako zlahka se grozote olahkotijo v spremstvu smeha.
Naj gre za črni humor, politično preračunljivost ali osebno ozkoglednost posameznikov, Amen. predstavlja mojstrsko analizo kompleksnih mehanizmov sprenevedanja, ki botrujejo racionalizacijam genocida. Prav zaradi tega z nami še toliko bolj resonira dandanes, ko se genocid sicer odvija na pragu Evrope, a ponovno ob njenem pokroviteljstvu. Ko gledamo Amen., film dopolnjuje naše dojemanje holokavsta, obenem pa nam naša sedanjost v enaki meri dopolnjuje dojemanje filma in zgodovine. Vzporednice se same od sebe vrivajo v naše misli: namesto nacistov vstavi izraelsko pošastno vlado, vstavi Bidna, Olafa Scholza, namesto »boljševiških Judov« pa »hamasovske Palestince«. Če prej nismo bili gotovi, nas Amen. brez dvoma prepriča, da vprašanje »Kako je Evropa lahko dopustila holokavst?« nikakor nima več zapletenega odgovora – če ga je kdaj sploh zares imelo.
Človek preveč (Un homme de trop, rež. Costa-Gavras; Francija, Italija, 1967)
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Ocena: o
Costa-Gavras v svojem drugem filmu Človek preveč raziskuje, ali je etična izbira v skrajnih razmerah, kot je vojna, sploh mogoča. Skupina francoskega odporniškega gibanja v organizirani akciji osvobodi dvanajst vojnih ujetnikov iz nemškega taborišča, vendar se kmalu izkaže, da je med njimi še trinajsti. Ta nima dokumentov in bi lahko bil vohun, a sam ves čas trdi, da ga vojna ne zanima in si želi le živeti v miru. Odločanje o njegovi usodi hitro sproži nestrinjanja – naj ga pustijo živeti in s tem potencialno ogrozijo skupino ali naj ga ubijejo in tako morda obsodijo nedolžnega človeka? Dilemo še poslabša dejstvo, da so vseskozi prisiljeni odbijati napade nacistov, ki so jim ves čas na sledi.
»Všeč mi je to, kar imate. Mislim, tovarištvo. Malo manj mi je všeč streljanje,« v nekem trenutku izjavi trinajsti ujetnik. In enako bi lahko rekla za film – daleč najzanimivejši so prizori, v katerih se izriše dinamika skupine in njihovo prizadevanje, da bi ohranili etični čut in medsebojno povezanost sredi vojnega stanja. Močan je na primer prikaz umiranja mladega vojaka, ki v predsmrtni vročici in strahu pred koncem prijatelju zaupa, česa vse ni utegnil izkusiti v svojem kratkem življenju. Dodatno plast k eksistencialnim vprašanjem, ki jih film odpira, prispevajo razmisleki trinajstega ujetnika o vojni in človeku. Poleg tega ne manjka niti merica humorja, večinoma vezanega na »dedija«, starega gospoda, ki slučajno postane del skupine, ko se s sprehajalno palico poda čez hribovje mimo njihovega skrivališča. Na drugi strani pa film preveč pozornosti namenja prizorom boja, ki so sicer dobro izpeljani in razgibani – od posnetkov iz zraka do takih pri tleh, ki sledijo likom med tekom in tako neposredno vključijo kamero v kaotično dogajanje. Vendar ti prizori obenem delujejo preveč stereotipno akcijski: primer tega je predvidljiva shema stopnjevanja napetosti, kjer prvi umrejo »manj pomembni« liki, ki jih v zgodbi nismo spoznali dovolj, da bi nam bilo zanje mar, šele nato drugi. Čeprav so kompleksni odnosi med liki mestoma dobro izpeljani, je trenutkov, ki bi jih zares poglobili, premalo. Odličen pa se mi zdi odprt konec, ki kaže na to, da je prikazana zgodba zgolj ena od neštetih v mnogo večji vojni.
Človek preveč uspešno zadosti kriterijem partizanskega filma in akcijskega žanra, vendar razočara pri etični dilemi, na katero naj bi se osredinjal. Tako na koncu prevlada akcijskost, poglobljeni premislek pa ostaja v ozadju.
April (rež. Dea Kulumbegašvili; Gruzija, Italija, Francija, 2024)
Piše: Katarina Majcen
Ocena: +
V April vstopimo, ko je noč najtemnejša. Skozi odsev ostarelega, golega, skrivenčenega, zlepljenega in bolnega ženskega telesa v mlaki vode, brez oči, ust, nosnic in ušes.
April prikazuje izsek življenja ginekologinje Nine (Ia Sukhitashvili), ki živi v majhnem gruzijskem mestecu. Spremljamo jo od trenutka, ko izvede porod mrtvorojenega otroka, zaradi česar jo dojenčkov oče obtoži umora, do trenutka, ko bolnišnica, v kateri je Nina zaposlena, zaključi preiskovanje primera in svojo razsodbo sporoči žalujočim staršem. Na lastno pest protagonistka dela tudi kot zaščitnica in nudi strokovno pomoč dekletom in ženskam iz okoliških vasi, ki zaradi družinske in družbene represije nimajo avtonomije nad svojimi telesi, sodobna ginekološka oskrba pa jim je nedostopna. Skozi Ninina potovanja smo med drugim priča tudi njenim provokativnim obcestnim seksualnim podvigom, ki jih lahko razumemo kot krike njenih poskusov osvobajanja.
Že prvi kader filma s svojo vsebino v gledalcu vzbuja tesnobo. Občutek ujetosti dodatno poudarjajo ozek format slike in dolge kader-sekvence, ki usmerjajo naš pogled na mesta, od katerih bi ga bržkone raje hitro umaknili. Poustvarjeni svet spremljamo skozi Ninine oči, skozi perspektive likov, na katere naleti, ali pa kot tretjeosebni voajerji. Z intimnim kadriranjem režiserka Dea Kulumbegašvili naslika močno podobo telesne govorice junakinj – s tem pa tudi podobo kolektivne krivde ženskega mesa, ki jo nanje lepi patriarhalni ustroj.
Kljub temu da klavstrofobično vzdušje aprilskega dežja in dolgih temačnih kadrov velikokrat preluknjajo bolj pozitivni motivi svita, cvetočega cvetja, upanja, nas zaključek filma povleče še dalje od izhoda. Končna bolnišnična scena razširi kompleksnost problema, s katerim se gledalec tekom filma sooča. Prvi znaki odpovedi sistema in strahu se vendarle kažejo na ženskem telesu. Film nam v premislek pušča odprto vprašanje, kako sodobni kapitalizem vpliva na posameznico in na njeno črvičkasto prihodnost.
Anora (rež. Sean Baker; ZDA, 2024)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +
S cannsko zlato palmo ovenčana Anora nas znova in znova spravlja v smeh, vse dokler vanjo brutalno ne vdre resničnost in nas v sklepnem prizoru sooči s krutostjo sveta protagonistke. Sean Baker v svojem značilnem slogu zgodbo o plesalki in spolni delavki Ani (Mikey Madison), ki bi bila v rokah katerega drugega režiserja lahko »zgolj« socialna drama, postavi v strukturo komedije, kar ji daje vtis navidezne lahkotnosti. Vendar nam zgodba ves čas daje vedeti, kakšno kompleksno življenjsko izkušnjo spremljamo.
Ani spoznamo v klubu, kjer dela – vidimo jo v garderobi med ostalimi plesalkami, z eno od njih na cigareti, ko opravljata stranke, in s številnimi moškimi, ki ji plačajo za ples. Eden od njih je Ivan (Mark Eidelshtein), 21-letni sin ruskih oligarhov, ki si Anine družbe zaželi za ves teden, v zameno pa ji je pripravljen mastno plačati. Njuna avantura, polna seksa, drog in alkohola, ju skupaj s prijatelji zapelje v Las Vegas. V tem tednu dni se Ani in Ivan zbližata, na vrat na nos zaljubita in – poročita. Ta sicer impulzivna, a vsaj na videz iskrena odločitev ima za oba tudi objektivne prednosti: za Ani pomeni brezskrbno življenje in izhod iz bede svojega dela, za Ivana pa zeleno karto in izogib vrnitvi v Rusijo, kjer ga čakajo družinski posli in odraslo življenje. Ivanovi starši nad njuno poroko niso navdušeni, zaradi česar v ZDA pošljejo tri svoje »gorile«, da rešijo situacijo. Ani jim je prepuščena na milost in nemilost, medtem ko skupaj iščejo pobeglega Ivana po ulicah New Yorka. Stalno ji dajejo vedeti, da nima niti kančka možnosti, da se situacija razreši njej v prid, s čimer je kmalu tudi zares soočena. Film sestavljajo elementi drame, komedije in romantične komedije, a bi mu s takšnim kategoriziranjem delali krivico. Prav mešanica vsega tega mu daje večplastnost in ga ne zapira k značilnostim zgolj enega teh žanrov. Romanca med Ani in Ivanom spominja na Čedno dekle (Pretty Woman, 1990), situacijska komedija v drugem delu pa poka po šivih, ko v zgodbo vstopijo nasilneži Ivanovega očeta in jih Ani vse po vrsti premlati kot prava girl boss. Življenjska situacija protagonistke je podstat celotne filmske pripovedi in vanjo vnaša elemente socialne drame. Ta brezkompromisnost (pa čeprav v komičnih momentih nanjo morda pozabimo) vztraja prav do zaključne sekvence, ki je ena tistih, ki te pribije na sedež in je še dolgo ne moreš izbrisati iz glave, s tem pa Seanu Bakerju uspe lahkotnosti komedije postaviti ogledalo in zarezati vanjo, kjer potem s prstom pokaže na krutost nasilja in osamljenost, s katero se mora Ani vedno znova soočati.
Uredila: Alen Golež in Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Alen Golež in Tajda Liplin Šerbetar
