(POST)MODERNIZEM
Sara Rman: Urejen nered Kdaj: 3. 11. 2021—3. 1. 2022 Kje: R SPACE. Ljubljana Kuratorstvo: Piera Ravnikar
Ob vstopu v galerijo pritegne pogled na tla postavljena prozorna amorfna gmota. Hitro prepoznamo, da gre za neke vrste plastičen polimer, ki je bil tako ali drugače toplotno obdelan in posledično v svoji formi nosi brazgotine dotičnega preoblikovanja. Podobno usodo sta si delila tudi dva manjša pravokotna temnozelena plastična lističa, ki sedaj v svoji zgubani formi domujeta v dveh belih okvirjih. Skrbno in natančno sta odmaknjena od hrbtišča in tako ustvarjata iluzijo lebdenja znotraj okvirjev. Temo zaokrožita še uvit trd kos prosojne plastike, ki je čvrsto pritrjen na steno, ter lahkotno na steno vpet papirnat list, ki se složno uvije iz stene proti tlom, kjer ga zasidra plastična kupola.
Ritem razstave na koncu prebije skulpturno sestavljeno delo, kjer so kombinirani kemijsko prijemalo, zgubano steklo in obglavljena gola barbika. Iz tipično postmodernistične navade branja razstav se hitro zaletimo in iščemo globlji pomen ali morda metanarativ, ki bi postavitev tako ali drugače osmišljal. Razlago bi tako lahko iskali v »ready-made« podobnem objektu, od koder bi preko razgaljenih jošk barbike iskali navezavo na poliuretansko kupolo, ki preprosto leži na zgubanem papirju, vendar razstava ne ponuja nobenih trdnih in oprijemljivih indicev o taki nameri.
Taka interpretativna pot se zdi samoumevna, saj se sodobna umetnost v veliki meri naslanja na postmodernistične doktrine in na ta način pravzaprav išče svoje opravičevanje bodisi v samoironiji ali pa metanarativu. Takšne so tako razstave bolj tradicionalne umetnosti, kot recimo CEP, CEP, CEP Marka Jakšeta, ki svoje nadrealistične slike kljub vsemu povezuje in vpenja v sodobna dogajanja (covid-19). Takšna so recimo tudi dela Adrijana Praznika, ki svojo prakso nadgrajuje s performativnostjo svojih razstav, ki niso več samo inovativne instalacijske postavitve, temveč postajajo narativi že sami po sebi. Podobno je z razstavami umetniških praks, ki so že v osnovi nagnjene k postmodernizmu – Nika Oblak & Primož Novak: In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12 ter Lina Rica: Zmerno do pretežno spremenljivo. Gre za intermedijski razstavi, ki se že s tematiko stegujeta onkraj svojih lastnih predstavitvenih biti. Oblak in Novak tako svoj medijsko naslonjen performans potiskata onkraj naše eksistence in ga preko digitalnega umikata v abstrakcijo potencialnega neskončnega obstoja, kar pravzaprav sproža vprašanja o samem mediju onkraj naše lastne eksistence. Podobne transformacije je zaznati tudi v delu Line Rice, ki z majhnimi posegi seže v sociološko kulturno sfero.
Neurejen nered pa se v nasprotju s postmodernističnimi pričakovanji temu odklanja, delo ne evocira zunanje problematike, prav tako skozi svojo performativnost ne išče izgovorov za svoj obstoj. Na tej ravni bi se lahko sklicevali na to, da delo deluje po principu modernističnih praks oziroma bi lahko celo dejali, da je razstava pravi prikaz metamodernizma.
Razstava z vračanjem k pomenu forme in umetnosti zaradi umetnosti same še bolj izrazito uteleša duh modernizma in je na tak način bolj metamodernistična kakor dela iz februarske razstave Metamodernizem.
Dela Sare Rman, predstavljena v R SPACE, so v veliki meri točno to, kar vidimo. Gre za objekte, ki gledalca nagovarjajo neposredno, skozi lastno formo. Tudi ko vzamemo v obzir obrazstavno besedilo in prakso Sare Rman, nam je jasno, da umetnica raziskuje materiale in njihovo estetsko vrednost.
Morda edina postmodernistična vrzel, ki bi jo lahko našli, se pojavi v izobrazbi avtorice, ki se navezuje na uporabljene materiale — tako velika gmota sredi galerije kot tudi plastični lističi na steni so bili v izhodišču fotografski filmi. Šolana fotografinja tako preoblikuje potencialne nosilce fotografij in jim pripisuje novo funkcijo estetskih objektov zaradi samih sebe. Tudi s tem znanjem pa razumevanje njenega dela razblini uporaba poliuretanske smole in najdenih predmetov. Njena dela so na ta način dosti bolj metodološka in svobodno igriva. Njena omejena izbira materialov, predanost eksperimentiranju in izčiščena postavitev prej spominjajo na umetnike v stilu minimalističnega kiparja Carla Andreja, čigar dela so prav tako nesramežljivo objektna.
Morda je zanimivo, da je sočasno možno za vogalom obiskati podobno intermedijsko modernistično razstavo, ki prav tako pušča odprta vprašanja o svoji umeščenosti v polje sodobne umetnosti. Soap Opera se podobno kot Urejen nered naslanja na izkustvo samega dela in ne na (ne)potreben metanarativ ali samoironijo. Urejen nered, ki sprva deluje kot banalna razstava všečnih objektov, morda niti ni tako obstranska, kot se sprva zdi, temveč je nek pokazatelj, da je metamodernizem pravzaprav realno možna smer.
Uredila: Maša Žekš
Lektoriral: Grega Pignar
