METAMODERNIZEM

Kdaj: 10.–28. februar 2021
Kje: Projektni prostor DUM, Kolodvorska 6, Ljubljana
Predstavljene_i umetnice_ki: Maruša Sagadin, Small but dangers (Mateja Rojc in Simon Hudolin - Salči), Aleksandar Garbin, Anja Jelovšek
Kustos: Vladimir Vidmar
Produkcija: DUM – društvo umetnikov
Naslovna fotografija: DUM

Razstava se razgrinja v beli kocki. Kombinacija beleža in fluorescentne osvetljave je skoraj zaslepljujoča in če razstavo obiščemo sami, se prav lahko zgodi, da ne srečamo nikogar, ne blagajnika, ne paznika, ne soobiskovalcev. Ob prehodu iz predprostora v glavni razstavni prostor se lahko posvetimo spremljajočemu besedilu (Vladimir Vidmar): »Pod širokopoteznim naslovom razstave se skriva vaja branja del […]; izhaja iz neke temeljne pozicije simulacije določenih vizualnih govoric modernizma ter njihovega subvertiranja«. Takoj za tem pa nas ustavi skulptura Milli Bofilli kiparke Maruše Sagadin. Na prvi pogled hladna abstraktna skulptura iz železnih cevi, lesa in betona se zazdi nekako antropomorfna – kot da cevi, beton in les predstavljajo človeško figuro v kontrapostu z rokami, napol iztegnjenimi pred seboj. Če si tudi sami v tej pozi običajno ogledujemo razstave – naslanjajoč se na desno nogo, z napol iztegnjenimi rokami, ki držijo list, v katerega izmenično pogledujemo – lahko kaj kmalu prepoznamo razpoloženje in miselnost, ki sta na razstavi vseprisotna. 

Sestavni del razstave je dialog med ekstremi: abstraktna umetnost, ki nam da namig za možno interpretacijo, otopljena hladnost modernističnega sloga, obvladljiva širokopoteznost. Razstavni princip nakazuje na dialog med zapuščino modernistične miselnosti in postmodernistično senzibilnostjo, ki je do prve vzpostavila skeptičnost. Na razstavi Metamodernizem v središču pozornosti ni modernizem, niti njegova relacija do postmodernizma. Meta– se nanaša na samonanašalnost – to so primeri modernizma, ki govorijo o modernizmu, ali – z besedami Andrea Furlanija – estetika, ki pride po koncu modernizma, a z izraznimi sredstvi modernizma.

Če nadaljujemo pot proti levi, pridemo do majhnega gobelina umetniške dvojice Small but dangers, naslovljenega Verlauf (Frlauf). Gradient, ki subtilno prehaja iz temnega v svetlo, stilistično spomni na abstraktno slikarstvo Rodchenkovih ali Newmanovih monokromov, hkrati pa se s svojo tehniko, ki se je je dolgo držala oznaka dekorativne umetnosti, zoperstavlja modernistični pretencioznosti. Ko se približamo delu, vidimo posamezne niti, ki tvorijo abstraktno podobo. Zaradi takšne nenavadne kombinacije motiva in tehnike se oba razstavljena gobelina iz serije Frlauf zazdita igriva.

Med gobelinoma stoji skulptura Zehn Zähne (Marička) že prej predstavljene umetnice. Volumni, ki se vertikalno seštevajo, asociirajo na stolpnico, elementi golega betona pa to predstavo še zacementirajo. Modernistična arhitektura je najprej z golimi stenami, nato pa s steklenimi paneli rasla v nebo v duhu novega, racionalnega, optimiziranega in standardiziranega. In prav v arhitekturi je bil modernizmov padec z oblakov najizrazitejši. 15. julija 1972 naj bi modernizem v arhitekturi padel z rušitvijo stanovanjske soseske Pruitt-Igoe. Najslavnejši modernistični arhitekt Le Corbusier hiše ni videl kot topel dom, ampak kot stroj za bivanje. Gole stene, ravne linije in modernistični arhitekturni jezik so postmodernisti razglasili za absolutne, hladne, odtujene. Skulptura pred nami je resda grajena iz ravnih linij, njene konstrukcijske prvine so izpostavljene, beton je gol, a objekt je pisan, njegova višina je obvladljiva, njegova platforma v višini komolca nas vabi, naj se nanjo naslonimo. 

Na nasprotni steni so v višini oči obešene štiri klade mila, Prenesene površine kiparja Aleksandra Garbina. Zaradi umestitve v obravnavano razstavo in sopostavitve z drugimi artefakti tudi te na svojevrstne načine evocirajo modernistične prvine, ki jih hkrati zanikajo. Klade različnih barv in oblik so razporejene v uravnoteženo kompozicijo, ki asociira na slike Ela Lissitzkyja, hkrati pa je zaradi nežnosti materiala in barv, ki s seboj nosijo močno noto popularne kulture in oglaševanja,  izrazito nemodernistična.

Ob Prenesenih površinah se nahaja Junij, predstavljeno delo umetnice Anje Jelovšek, po recenzentovem mnenju vrhunec razstave. Gre za – preprosto rečeno – najdaljšo knjigo, kar ste jih kdaj videli. V kontekstu iskanja povezav z modernizmom se hitro spomnimo na literarno gibanje modernizma, ki je proizvedlo najdaljši roman na svetu, V iskanju izgubljenega časa. Mnogi ga uvrstijo na svoj seznam knjig, “ki jih bodo nekoč prebrali“, zaradi obsežnosti in sloga pa na njem tudi ostane. Knjiga pred nami pa je neberljiva na podoben način. Resda je ne zaznamujejo tok zavesti, zapletene stavčne strukture in eksperimentalni odnos do reprezentacije … Ali pač? V usnje vezano knjigo z več kot 4000 stranmi bi pravzaprav lahko brali tudi na te načine. Gre namreč za dnevnik srčnega utripa, ki si ga je umetnica junija 2017 merila in beležila z EKG-napravo, kar pa sam produkt dela izjemno oseben, saj beleži našo najbolj prvinsko lastnost – znake naše živosti.

Pred koncem nas čakata še dve sliki tandema Small but dangers naslovljeni Brezvezje in Temnica. Kljub širokemu naboru tehnik, s katerimi se nam je dvojica predstavila v preteklosti, tukaj ponovno posega po niti, prepleteni po karirastem listu ter temnomodrem kartonu. Naslova del ter njuna postavitev v razstavi učinkujejo igrivo, čeprav asociacije na resnične grozote obstajajo. To nas lahko spomni na Adornove besede, da je bil modernizem edini, ki je s svojimi pristopi lahko zaobjel grozote preteklega stoletja. 

Sprehod po projektnem prostoru DUM navsezadnje ni bil skrbno zrežirana oblika indoktrinacije. Tayloristični optimizaciji gibanja in izkoriščanja časa se je zoperstavljalo dialoško, skoraj ironično vzdušje razstave. Čeprav lahko ob vstopu vzamemo zemljevid prostora s spremljevalnim besedilom, si razstavo lahko ogledamo po svoje. Kustos Vladimir Vidmar, sicer umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije, je obiskovalcem ponudil odlično vajo iz intertekstualnosti oz. metatekstualnosti. S pristopi nanašanja, sopostavitev in parodiranja je eksponatom, ki so konceptualno močni že sami po sebi, dodal vlogo reprezentiranja (ne)uspehov modernizma. A če se ponovno vrnemo k njegovim uvodnim besedam(»Pod širokopoteznim naslovom te razstave se skriva vaja branja del, hkrati nepretenciozna v ambicijah in kompleksna v implikacijah.«), mu absolutni uspeh težko priznamo. Kljub ponižnemu cilju razstave njen visoki koncept še vedno reproducira potencial odtujenosti gledalcev, ki med guljenjem šolskih klopi niso poslušali o avantgardah in raznih izumih 20. stoletja, in s tem ostaja dokaj modernistična. Kot omenja Marshall Berman, eden vodilnih mislecev modernizma, danes na ta fenomen gledamo fragmentarno. Razstava se je temu izognila s svojim konceptom, ki ni predstavljal modernizma samega, ampak branje sodobnih del v okvirih modernizma in njegove kritike. Zgodovinsko ozadje, ki je pripeljalo do njegovega nastanka in njegovih slogovnih izrazov, je predmet obširnih monografij in študijskih programov, zato na razstavi ni bilo predstavljeno. A zato smo obiskovalci dobili vtis, da je modernizem predstavljala le inovativnost v pojmovanju umetnosti, ki se je odražala le na formalni ravni, kar je šibka točka sicer premetene razstave.  

Uredil: Jernej Čuček Gerbec