3. 10. 2021 / Kritika / Podobe

Lina Rica: Zmerno do pretežno spremenljivo

Kdaj: 16. 9.–5. 10. 2021
Kje: P74, Trg prekomorskih brigad 1, Ljubljana
Kuratorka: Nina Skumavc

Razstava hrvaške intermedijske umetnice Line Rica zavzema ves razstavni prostor galerije P74 in zajema pet del. Na hodniku nas pozdravijo črke, ki po vseh stenah izpisujejo hrvaško besedo “nema” (slo. “ni”). Delo spominja na tapeto ali na avtoričino preureditev praznega galerijskega prostora v umetniško poslikavo, na sredino katere postavi ogledalo, v katerem se lahko obiskovalec ogleduje, medtem ko se v ozadju izpisuje “nema, nema, nema, nema, nema” itd. S tem preprostim, toda interaktivnim elementom – ogledalom – postane obiskovalec vsakokratni sestavni element, unikum umetniške postavitve. Lahko gremo še dlje in se vprašamo, koga oziroma česa ni. Ni nas/mene kot obiskovalcev, ni umetnosti, ni galerije, ni umetniškega dela ali preprosto ni inspiracije? Morda družbeno gledano ni vrednot, ni skupnosti, ni trajnostnih pristopov k ohranjanju okolja, ni transparentnega vodenja, ni? Vprašanje je seveda retorično in tudi prepuščeno trenutni interpretaciji.

Po tem, ko nas prevzame vtis, da “ni”, lahko gremo naravnost ali zavijemo desno. Naravnost nas čakata dve – po kuratorkinem pripovedovanju procesni – deli, ki sta nastali med pripravo razstave in sta brez naslova. Na levi strani je črna stenska poslikava v obliki dvigajočega in spuščajočega se časovnega traku, na kateri se prepletajo trije časovni pasovi: preteklost, sedanjost in prihodnost. Stenska poslikava nima niti naslova niti spremnega besedila, zato lahko zgolj ugibamo, kaj prikazuje. Črta sedanjosti se giblje med preteklostjo in prihodnostjo, tako ostaja ujeta v trenutku oz. v stanju “ni”. Gre za zgodovinski prikaz uporabe besed, ki je dostopen v programu Google NGram Viewer. Ta omogoča spremljanje pogostosti uporabe poljubnih besed v tisku. Iskalnik omogoča omejitev na obdobje med letoma 1800 in 2019. Črta sedanjosti (črna na črni podlagi) se giblje med preteklostjo (srebrno) in prihodnostjo (zlato) ter tako ostaja ujeta v trenutku oz. v stanju “ni”.

Na desni strani je postavljena stenska instalacija iz kovine in stekla, ki izpisuje besedo “everything” (slo. “vse”). Napis je postavljen v prozorno tekočino, ki povzroča rjavenje. Na napisu so vidne sledi razpadanja in rjavenja, zato daje slutiti, da je vse zapisano propadu, razpadu, izničenju, izginjanju. Na podoben način bodo tudi napisno ploščico Everything sčasoma prekrile alge in rja ali pa bo preprosto razpadla.

V sosednji sobi sta postavljeni še dve letošnji deli, Sleeping Beauty in The Self. Prvo delo, “Sneguljčica”, je črno-bela videoprojekcija, ki prekriva celotno steno razstavnega prostora in prikazuje veličastno zgradbo s prelepimi oboki, polkrožnim paviljonom, ki ga objemajo stebri, in teraso s pogledom na morje, ki stoji v mestu Krvavica blizu Makarske. Stavba, za katero bi lahko rekli, da je pravi arhitekturni biser, je prazna in prepuščena propadanju. Projekcija je sestavljena iz serije fotografij trenutnega stanja stavbe, ki spominja na skvot. Razbita tla, grafiti na stenah, razbito steklo, polomljene omare, pernice na ploščicah, razpadajoč omet. In vendar nosijo vsi ti zapuščeni predmeti v sebi zgodbe, ki dajejo vtis, da je hiša še vedno živa – na drugačen, samosvoj način, brez upoštevanja kriterijev urejenosti, varnosti in higieničnosti. Zgodba in sporočilnost hiše, zgrajene morda v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali kasneje, sta v tem, kar pušča za sabo: v njenih ruševinah in predmetih, ki pričajo o tem, da so jo nekoč naseljevali ljudje, pred tem pa so jo roke teh istih ljudi tudi zgradile. V širšem smislu pa smo znova pri vprašanju mnogih zapuščenih hiš, stavb, objektov, spomenikov in javnih prostorov, ki propadajo pred našimi očmi. In vprašamo se: V katerih gradbenih, arhitekturnih, prostorskih in okoljskih načrtih je predpisano njihovo ohranjanje, predstavljanje in vzdrževanje? Zakaj ostajajo njihove zgodbe pozabljene, medtem ko jih nadomeščajo neke pomembnejše zgodbe vplivnejših korporacij? 

Foto: Dejan Habicht

Prav pri delu Sleeping Beauty se namreč srečamo z dvema od prepoznavnih tematik Line Rica – lingvistiko in časom. V delih Tekstomlat, Free Time, Memory in Letters to Sergio predstavljajo osrednji element besede, postavljene v različne kontekste. S tem postavlja v ospredje semantični pristop, pri katerem postane beseda sama po sebi umetniško delo (Nema, Everything). Besede so vedno časovno (in kontekstualno) definirane. Besede kot entiteta sui generis ne obstajajo. Tako se vloga besede razbere tudi pri sopostavljenem delu z naslovom The Self (slo. “Sebstvo”). Avtorica je dala svoj profil odtisniti na zlato, srebrno in bronasto značko v etuiju s pripisom “Lina Rica”. Kolekcija značk nas spominja na ikonografijo Josipa Broza Tita, olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 in druge podobe, ki so bile pred štirimi desetletji redkost, tako da smo jih dajali odtiskovati na značke in broške, danes pa smo lahko v poplavi podob ter ob relativnosti njihovega pomena in lahki dostopnosti ikonoklastike ikone samim sebi. Pa vendar je del “ikonoklastike” tudi beseda, ki sporoča, koga predstavlja, in prav ta ji daje prepoznaven pečat, pečat Line Rica.

Razstava tematizira vprašanje časa in minevanja, pa ne samo v povezavi s človekom, ampak tudi v povezavi z objekti sui generis. Avtorica na različnih nivojih, od osebnega do kolektivnega in sistemskega, problematizira abstraktne točke v času. Te v razstavljenih delih nakazujejo naključne dogodke iz preteklosti in so del njenega osebnega – denimo značka s profilom – ali širšega kulturno-družbenega dogajanja – denimo videoposnetek zapuščene stavbe v Krvavici ali časovni trak pojmov, iskanih na spletu. Zdi se, da celotno razstavo spremlja vtis “nema”, ne glede na to, pred katerim delom stojimo; to velja tudi za ogledalo, v katerem pred napisom “nema” uzremo svojo zrcalno podobo.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

          
Foto: Dejan Habicht