Adrijan Praznik: Ponovitev

Likam, pomivam, perilo sušim

Kdaj: 14. 9.–9. 10. 2021
Kje: GalerijaGallery

Po zaključku samostojne razstave Poizkus postavitve v galeriji Alkatraz in skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji Škuc v juniju Adrijan Praznik vnovič razstavlja svojo serijo Čista špekulacija, predrugačeno in oplemeniteno z novimi deli. Razstava v prostoru GalerijeGallery nosi naslov Ponovitev, v okviru avtorjevega aktivnega ukvarjanja s pomenom umetniškega dela, njegovo produkcijo, vrednotenjem in delovanjem v širšem umetnostnem sistemu pa poskuša ilustrirati eno od strategij uveljavljanja posameznih umetnin – njihovo periodično pojavljanje na različnih razstavah in v medijih. Kot tretja v sklopu razstav s to široko tematiko se Ponovitev ukvarja s prepoznavanjem in vrednotenjem umetniškega dela z njegovim ponavljajočim se, a vedno drugačnim umeščanjem v prostor. 

Večino razstavljenih del smo v nekoliko drugačni postavitvi videli že na spomladanski razstavi Poizkus postavitve v galeriji Alktraz. Nemudoma namreč prepoznamo likalno desko z motivom praproti, na katero sta postavljena delo Koža (2020) in kupček viled v prepoznavni roza, modri in rumeni barvi. Deska je postavljena ob steno, na katero se naslanja tudi slika z leopardjim vzorcem. Drugačen poskus postavitve se kaže v krpicah, ki so tokrat namesto na kup zložene v obliko pahljače. S tega vidika je delo, ki naj bi ga tradicionalno razumeli kot poglavitno, prezentirano na popolnoma enak način, z istim podstavkom in zgolj malo preurejenim rekvizitom. Vseeno pa je njegov učinek v prostoru in na razstavi kot celoti v manjši GalerijiGallery popolnoma drugačen kot v Alkatrazu, saj ga spremljajo druga dela, drugačna tla, drugačne luči in dejstvo, da dela ne vidimo prvič. To je morebiti tudi razlog, zakaj dela ne razumemo več zgolj kot sliko na neobičajnem podstavku v obliki obskurne likalne deske in v spremstvu banalnega, sploh ne poceni pripomočka za čiščenje, ampak kot samostojno umetniško delo, pri čemer nam zagato povzroča tudi nerazjasnjeno avtorstvo. Umetnik namreč ni ustvaril likalne deske ali okrasne prevleke, niti ni izumil izjemno vpojnih krpic aqua. Uporaba teh predmetov, ki bi nenazadnje lahko bili umetelen okvir, steklo ali barva, je načrtna, saj vzpostavi vprašanje izvirnosti dela in njegovega resničnega avtorstva glede na celoto. Izbrani predmeti, ki imajo vlogo readymade podstavkov, prihajajo iz avtorjevega osebnega ateljeja v Švicariji in ilustrirajo preplet bivalnega okolja z delovnim.

Večina razstavljenih del sestoji iz slik, ki sicer ostajajo avtorjevo glavno izhodišče, in raznolikih rekvizitov, ki prevzamejo vlogo podstavkov, okvirjev, polic in podlag. Z njihovo pomočjo dela na novi razstavi učinkujejo spremenjena. Manjša oljnata slika YOU ARE A ROBOT! (2019) je bila na primer na razstavi Poizkus postavitve sicer prisotna, a je zavita v folijo uradno ostala nerazstavljena. Na razstavi Ponovitev je stojalo spet prevzelo vlogo visečega podstavka za delo New (2019). Najopaznejša in tematsko še vedno aktualna je skupina kvadratnih oljnih slik z naslovom Navodila za uporabo (2020–2021), na katerih je po korakih upodobljeno nameščanje zaščitne obrazne maske. Črno-bele slike so enakomerno razporejene na večji podlagi, sestavljeni iz poprej omenjenih pisanih krpic, ki tvorijo nekakšno ozadje oziroma okvir.

Uporaba izredno praktičnih krpic je prisotna tudi pri plastiki Spomenik neznanemu avtorju III (2021), ki je v prostoru edina razstavljena na tleh. Gre za obliko dekorativnega valja, ki ga pleskarji in dekoraterji uporabljajo za potisk različnih površin z geometrijskimi ali cvetličnimi vzorci. Valj je povečana različica valjčka, katerega sledi lahko zapazimo na nekaterih avtorjevih starejših slikah. Strategija ponavljanja ni prisotna zgolj v odnosu umetniškega dela do njegove postavitve na prejšnji razstavi, temveč tudi v postopku razvoja umetniškega dela, pri katerem se predmet kot orodje v tisku sprva ponovi na sliki, potem pa še v obliki samostoječe plastike. Orodje, ki v prvem primeru določa umetniško delo in brez katerega to ne obstaja, igra pomembno vlogo pri vzpostavljanju umetniškega dela in njegovi realizaciji. Vprašanje absolutnega avtorstva je pri takih orodjih na mestu, pa tudi takrat, ko se taisto orodje apropriira kot lastno umetniško delo, z modifikacijami ali brez njih. Avtor tako med drugim obravnava pojmovanje izvirnosti dela, njegovega avtorstva in same definicije, ki postaja vedno bolj arbitrarna. 

Serija Čista špekulacija pripoveduje o umetnikovem špekuliranju, kako svoje umetniško delo vzpostaviti v javnosti in umetniški instituciji, kako ga tam ohraniti in od njega morda celo dostojno živeti. Na to tematiko je ciljal na skupinski razstavi v Škucu Naslednjih 21 dni bo ključnih, ko je kot umetniško delo razstavil svoj portfolio. Nenazadnje je način, kako se umetnik predstavlja javnosti, predvsem pa stroki in na razpisih pomembnejši od del samih, ki ob avtorjevi neuspeli samopromociji ali slabo izdelanem portfoliu sploh ne ugledajo luči sveta. Ob boku čiste špekulacije, ki jo je umetnik primoran izpopolnjevati, stoji tudi špekulacija publike in institucij, ki na podlagi videnega in slišanega premišljujejo in odločajo o usodi tako umetnika kot njegovega dela. 

Zadnje tri razstave, na katerih so nastopala dela iz serije Čista špekulacija, se torej poigravajo z razkrivanjem mehanizmov pozicioniranja umetniških del, številnih vlog umetnika (menedžer, koproducent, kurator, ustvarjalec, pisec) in javnosti prepogosto skritim finančnim vidikom. Osrednja ideja razstave Ponovitev je predstaviti oziroma zastopati idejo o blagodejnih učinkih vnovičnega razstavljanja na percepcijo in razumevanje določenega umetniškega dela – razstavljanja v drugem prostoru, z drugačnimi rekviziti in spremenjenim odnosom do ostalih del na razstavi. Iz razstave same to morda ni takoj razvidno, zato je smiselno prebrati obrazstavno besedilo, v katerem avtor sam pojasni koncept in idejo za serijo Čista špekulacija.

Razstava in umetniška dela naj bi nagovarjala k odkritejšemu dialogu o tem, kaj je umetniško delo in kakšna je vloga umetnika v današnjem času. Nenazadnje nagovarja tudi k razbijanju tabujev okoli zaposlitvenih možnosti, umetnikovega zaslužka in načina prodaje umetniških del. Vabi nas, da se aktivneje pogovarjamo o intimnejšem procesu nastajanja umetniških del in občasno poškilimo tudi na umetniški trg. Prav tako kot se umetnikova dela prilagajajo predstavitvi v novih prostorih in obliki portfolia ter se hkrati promovirajo, mora tudi umetnik sam nenehno iskati nove rešitve in priložnosti zase in za svoja dela. Razstava ostaja konceptualna in zapomnljiva predvsem zaradi značilnih gospodinjskih stojal. Ti sta dovolj zbadljivi, da v gledalcu zanetita iskrico iskrene radovednosti in začudenja, ki lahko pripomoreta k razumevanju osvetljene problematike.   

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič