Marko Jakše: CEP, CEP, CEP

Naslov razstave: CEP, CEP, CEP, mi pa še naprej ostajamo necepljeni, nerazcepljeni in nepocepani, kajne? 
Kdaj: 2.–25. 9. 2021 (podaljšano do 30. 10.) 
Kje: MMC KIBLA/KiBela 

V začetku septembra so v mariborski KiBeli odprli razstavo starega znanca galerije, priljubljenega slikarja Marka Jakšeta. Kot običajno so po prostorih kibernetičnega bara in galerijski dvorani izobesili velika, barv in oblik polna platna z ekscentričnimi naslovi. To pot je ekscentričen tudi naslov celotne razstave, ki se glasi CEP, CEP, CEP in aludira na kardinalno delo na razstavi z naslovom Cepi se!. Izkušnjo uživanja v izvrstnih in po pričakovanju všečnih slikah spodnese antipatičen način, kako je razstava zapakirana kot celota. Posledice teh prijemov, ki se v tandemu Jakše-Kostič nenehno ponavljajo, se ne starajo dobro in prinesejo več škode kot koristi. 

Jasno je, da Marko Jakše rad razstavlja v mariborskih galerijah; v KiBeli se denimo samostojno predstavlja skoraj vsako leto. Te, sicer dobro obiskane in medijsko relativno pokrite razstave praviloma spremljajo raznolika obrazstavna besedila, sestavljena iz slikarjevih obskurnih citatov, manifesta, osebnih pisem, poezije ali filozofsko-zgodovinskih pisarij. To prakso bi lahko upravičevali – ali morda zgolj pojasnili – z umetnikovim večkrat izraženim prezirom do uveljavljenih struktur in poklicev v umetniških institucijah, predvsem pa do kuratorjev in njihovega dela. Pogost rezultat so kuratorska besedila, ki kot ponesrečen kompromis ne delujejo in razstavi ne dodajo ničesar uporabnega. Tudi tokratno razstavo žal spremlja besedilo, ki v okviru razstave ni zares smiselno, predvsem pa ostaja nejasno. Za nameček je obarvano z ambivalentno podanim mnenjem o pandemskih ukrepih, človeški svobodi in okoljevarstvu, ki nimajo z razstavo nobene izvirne ali določljive povezave – razen s poprej omenjeno sliko. Večina slik je bila namreč že razstavljena; v začetku leta smo jih lahko videli v ljubljanski galeriji SLOART, še prej pa v Miklovi hiši v Ribnici ter seveda lani v KiBeli.  

Zdaj že izzvenelo pisanje o avtorjevih čuječih disharmoničnih podobah, epski ikonografiji ter njegovi stiski soočanja z naraščajočimi družbenimi nasprotji in paradoksi življenja pospremi dvoumno moraliziranje o okoljevarstvu in nesprejemljivem kratenju svobode s pandemskimi ukrepi. To cinično in neopredeljeno karanje bralca, celo hujskanje proti cepljenju ali k njemu se skupaj z izborom naslova razstave in njenim tako rekoč posmehljivim podnaslovom (mi pa še naprej ostajamo necepljeni, nerazcepljeni in nepocepani, kajne?) bere kot strahopetna in malomarna farsa, ki je sama sebi namen. Kočljivo besedilo, ki ga je napisala umetniška vodja galerije Aleksandra Kostič, bralcu onemogoči adekvaten ogled razstave, saj ji na vsak način pripisuje vsebino, ki je iz del samih ni mogoče razbrati. Slike na razstavi so namreč nadrealistične, barvite in nasičene s fantastično figuraliko, skratka tipična dela Jakšeta, ki v svoje motive nenehno vključuje neobičajno arhitekturo, srhljiva domišljijska bitja in misteriozno krajino. Vsiljevanje pretirano specifičnega konteksta solidnim, a za Jakšeta povsem običajnim delom je popolnoma odveč.

Smiselno je omeniti zamujeno priložnost, da bi se aktivneje oprli na edino umetniško delo na razstavi, za katero bi imelo obrazstavno besedilo vsaj malce smisla. Že res, da je to novo, izredno specifično likovno delo, katerega naslov je nedvomno pripomogel k domislici naslova, najverjetneje pa iz njega izhaja tudi besedilo. A ta povezava med domnevnim kontekstom razstave in sliko Cepi se! ni nikjer omenjena ali konkretneje vzpostavljena. Primerna in profesionalna navezava na to delo bi bila veliko bolj smiselna, obiskovalcu razstave pa bi ponudila možnost nadaljnjega razumevanja in vrednotenja, dasiravno znotraj taiste tematike. Slika s pojmljivim naslovom je nastala na podlagi naslovnice glasbenega albuma Sabljasti tiger mariborskega rep kolektiva Tekochee Kru, ki jo je leta 2014 oblikoval grafični oblikovalec Nenad Cizl. Istega leta je zanjo na bienalu Brumen prejel nagrado za izvirno naslovnico, leto kasneje pa se je na natečaju za najboljšo podobo albuma na festivalu Tresk pojavila v podvojeni prezrcaljeni podobi, ki jo je Marko Jakše uporabil za podlago svojega dela.

Čeprav dela Marka Jakšeta pogosto vsebujejo kolaže, skrite izrezke in dele že obstoječih koledarjev ali zemljevidov, je delo Cepi se! nekoliko drugačno, saj je malenkostno slikal čez že obstoječo, zelo izrazito figuro. Monumentalni print sedem let starega albuma je okrasil z nekaj magičnimi bitji in navidezno zabrisal mejo med izvornim in naslikanim. Na vrhu slike je dodal nasičen pas s ponavljajočim se naslovom Cepi se! … Cepi se!. Gledalcu se hitro porodi zanimanje za Jakšetovo morebitno povezavo ali poznanstvo z omenjeno glasbeno skupino ali z grafičnim oblikovalcem, ki prav tako prihaja iz umetniku ljubega Maribora, kjer sta že sodelovala na skupnih razstavah, kot je Groteska našega časa, ki je bila v UGM razstavljena leta 2017. Pereče ostaja tudi vprašanje, v kolikšni meri – če sploh – je aktualna naslovnica albuma oblikovno ali ikonografsko povezana s problematiko cepljenja ali pandemije. Vse to so informacije, ki bi bile vredne omembe, celotni razstavi pa bi prinesle malo več karakterja. Ustrezno besedilo bi dalo obiskovalcu orodje za boljše razumevanje in umeščanje obeh del v smiseln kontekst, s tem pa bi razstavo kot celoto lažje osmislil. Že na prvi pogled je namreč jasno, da je slika Cepi se! predstavljena kot vodilno in glavno delo razstave. Ker se od ostalih del najbolj razlikuje in je javnosti prestavljena prvič, si v kombinaciji z izbranim naslovom zasluži nekoliko več pozornosti, četudi avtorja in kuratorko očitno druži mnenje, da so omembe posameznih del nepotrebna in preveč institucionalna banalnost. Kljub temu si dostojne in koristne informacije zaslužijo obiskovalci, ki so zdaj prepuščeni sami sebi in lastninim raziskovalnim sposobnostim. Tako pa bi jim bila dana možnost uživati v razstavi in delih, morebiti pa bi imeli od tega korist tudi omenjeni grafični oblikovalec, glasbeni kolektiv, KiBela sama in nenazadnje celo bar in bienale Brumen. Taisto tematiko, ki je zdaj neprimerno forsirana, bi lahko osvetlili tako, da bi pri bralcih vzbudili kanček razmišljanja, morda celo empatije. 

Ne glede na to, da izhaja glavno vodilo Jakšetovih razstav iz nezadovoljstva in graje umetniškega sistema, prezira do kuratorjev ter zaničevanja sodobnih praks, uveljavljenih struktur in mehanizmov, ostaja kuratorjeva vloga jasna: služiti razstavi in njenim obiskovalcem, tako da ima razstava smisel in da ne obstaja zgolj zaradi sebe. Pomembno je, da razstavo zastavi na način, ki je do neke mere ločen od umetnikovega neomajnega nazora. Če pa je stroga intencija te razstave točno to in nič drugega in od tega ne želi odstopiti ne umetnik ne kuratorka, naj bo to vseeno jasno sporočeno v obrazstavem besedilu. V nasprotnem primeru besedila ne potrebujemo ali pa je bolje, da ga umetnik napiše sam, kot je denimo storil na prejšnji razstavi v galeriji SLOART, ko je gledalcu namenil zgolj kratek pozdrav in mu zaželel neobremenjen ogled razstave. 

V medijih priljubljeno, zdaj že v krogu vrteče se besedičenje o Jakšetovi magičnosti in o transcendentnosti njegovih del je na tej točki nepotrebno, obiskovalec pa ob njem podvomi o sebi in svoji kulturni pismenosti, pri čemer ni treba poudariti vsesplošnega družbenega odpora do namuznjenega pridiganja o svobodi, povezani s pandemijo. Marko Jakše ni naš svečenik in božanski odrešitelj, pač pa oseba, ki ustvarja všečne in dobre slike. On si lahko privošči biti neobičajen in v svojem delovanju kuriozen, celo nezaslišan, medtem ko si proizvajalci razstav, v tem primeru kuratorji in umetniške vodje, tega ne bi smeli privoščiti tako zlahka. Zanimiva razstava z dobrimi deli si ne sme dovoliti razvodenelega debakla zaradi sprijaznjene slabe prakse, denimo podpisovanja brezpredmetnega obrazstavnega besedila zgolj z inicialkami, izpusta navedbe kuratorja razstave in podcenjevanja obiskovalca brez kakršne koli konsistentnosti. Zdi se, da nastanek razstave upravičujemo z obskurnim besedilom, kuratorjevega dela pa tako ali tako ni mogoče razbrati.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič