Ste za dirko?

Razstava: Slikarska dirka
Razstavljajoči umetniki: Umetniški kolektiv CANEMORTO
Kuratorja: Antonio Grulli, Jani Pirnat
Datum: 31. 03. 2026–10. 05. 2025
Kraj: Vžigalica (MGML), Ljubljana

Galerija Vžigalica letošnjo pomlad gosti anonimni italijanski umetniški trio CANEMORTO,  kolektiv, ki na področju hibridnih praks, združujoč slikarstvo, kiparstvo, video in performans, deluje že od leta 2007. Razstava v prostorih Vžigalice predstavlja njihovo drugo produkcijo projekta Slikarske dirke, ki se navezuje na njegovo prvo izvedbo v prostoru Alchemilla, v Bologni, iz leta 2024. Ta v razstavne prostore ljubljanske galerije vnaša svežino s svojim hudomušnim pristopom k sicer vedno znova opevanim problematikam umetnostnega sistema. 

Kot napoveduje sam naslov, Slikarska dirka, italijanska umetniška skupina obiskovalce vabi k udeležbi tekmovanja, na katerem lahko en, dva ali trije udeleženci hkrati daljinsko usmerjajo motorizirane slike na dirkaški stezi, ki se vije čez celotne prostore galerije. Tekmovalci se med seboj pomerijo s slikami manjšega formata, pritrjenimi na koleščka, ki jih zaznamuje preprosta post-ekspresionistična krajina in figuralika ter mestoma tudi magična motivika. Tu pa ključnega pomena ni tehnična izpopolnjenost slikarskih del, saj ta prevzemajo vlogo medija za prenos sporočila razstave, ki se obiskovalcu razodene ob lastnem preizkusu dirkalne proge ter ob preučevanju serije risb na stenah galerije. 

Sama sem se, (prav bogokletno) nemeneč za risbe, ob prihodu v prostor kot majhen otrok zapodila k dirkalni progi, da bi se preizkusila v upravljanju motoriziranih slik. Bolj kot za hitrost, s katero sem napredovala po ozkem provizoričnem cestišču, pa me je sprva skrbelo za to, da slike, ki sem jo upravljala, ne bi poškodovala. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je to zgolj profesionalna deformacija ali ima podobne zadržke vsak obiskovalec. No, tudi moje pomisleke je še prehitro nadomestila zabava in adrenalin, slika pa je že dirjala gor in dol po prostorih Vžigalice.

Nikoli si ne bi mislila, da se bom kdaj podila za drvečo sliko po prostoru, kaj šele, da jo bom ob tem v nevarnost spravljala prav sama. Nisem si mogla kaj, da se v sebi ne bi nasmejala ironiji, da mi je bilo sliko dovoljeno ničkolikokrat treščiti ob rob proge, ponovno centrirati pa je nisem smela sama, temveč mi je ob tem vedno znova na pomoč priskočila čuvajka. Umetnost je tako zame kot obiskovalko ostala nedotakljiva, sveta, kot se za kulturne institucije spodobi. Po dveh odigranih krogih je začetno navdušenje le popustilo, tako da sem se lahko v miru prepustila ogledu preostalega dela razstave. 

Vijugasto sivo stezo obkroža tudi enotna serija risb na oranžnem papirju, katerega zgornji in spodnji rob opredeljuje šahovski, oranžno-črn vzorec. Gre za tipični vzorec na zastavah, ki v svetu motošporta oznanjajo konec dirke. Barvno in kompozicijsko poenotene risbe, nanizane v liniji tekom celotnega prostora, tako zaradi barve kot zaradi same postavitve odločilno vplivajo na vzdušje razstave. Humorne motive na risbah zaznamujejo hitre stripovske poteze črnega markerja, ki skozi groteskne in nadrealistične prizore uprizarjajo domišljijsko dirko slik. Na večini izmed risb je mogoče spremljati žalostne, besne, naveličane ali napete obraze, ki usmerjajo vozila, in si prizadevajo zmagati. Ponekod se dirkači (to so poosebljene žive slike na koleščkih ali pa zgolj groteskne človeške figure), upodobljeni na risbah, vrtijo znotraj neprekinjenih prog, ki se zdi, da se vijejo v neskončnost. Pot za njimi drugod izginja v gobcu domišljijskega živalskega stvora, ki požrešno hlasta za igralci, ali pa se vozila kar sama razvijejo v orjaške pošasti, ki spominjajo na like iz franšize Transformerji. Med podobami tekmovalcev je mogoče čutiti močno tekmovalnost in nastrojenost, igra pa v nasprotju s “fair play”, ki se ga v šolah učimo vse od malih nog, deluje kot pravi boj za preživetje – igra brez pravil. Podobno nas nagovarja tudi spremno besedilo: “[…] V njej ne šteje sodelovanje, ampak zmaga”.

Celotna razstava deluje kot prispodoba za kapitalistično determiniran in tekmovalno nastrojen sodobni umetnostni sistem, v katerem poteka stalno merjenje moči med njegovimi udeleženci. Ustvarjalci si tekom svoje kariere prizadevajo za kar največjo vidnost v javnosti, prepoznavnost, priznanje stroke in nenazadnje za (končni) uspeh, ki ostaja izmuzljivo nedefiniran. Ponavljajoč motiv na razstavi je prav ta neoprijemljiv cilj, končni uspeh oziroma zmaga, ki najverjetneje predstavlja nepremagljiv trojček zahodne družbe, torej dosega visokega simbolnega, kulturnega in ekonomskega kapitala. 

Zdi se, da so glavni akterji oziroma dirkači, ki se na risbah pojavljajo v trojicah, ustvarjalci sami, obenem pa so nemočno ujeti v igro, ki je ne dohajajo. Moč in nadvlada se na risbah nagibata na stran zlonamernih figur iz ozadja, ki ne le bdijo nad dogajanjem, temveč vanj pogosto tudi posegajo. Razlagamo si lahko, da umetniški trio s tem ponazarja, da je usoda ustvarjalcev v večji meri v rokah drugih udeležencev umetnostnega sistema, kot so institucionalizirane javne in zasebne strukture, strokovna in nenazadnje tudi širša javnost, ki odločajo o všečnosti, kvaliteti in potencialni izjemnosti ustvarjalčevega dela.

Posrečeno alegorijo kolektiva CANEMORTO, kjer umetniki s svojimi umetniškimi deli dirkajo za izmuzljivo zmago, bi nedvomno lahko razširili z umetnikov na skoraj vse udeležence sistema: kuratorje, producente, kritike, pisce, galeriste in druge posameznike, ki se podijo za delovnimi priložnostmi, razpisi, širšo prepoznavnostjo in strokovnim priznanjem. Znotraj stripovskih podob umetniške skupine bi se lahko prepoznal skoraj vsak udeleženec umetnostnega sistema, in če ne že z risbami, razstava skozi interaktivno izkušnjo dirkanja močno nagovarja ravno nas – ustvarjalce. 

Med zabavnim dirkanjem znotraj koridorjev dirkaške proge v galeriji se obiskovalec kaj hitro spozabi okolice in preprosto uživa v igri. Ko pa se zave, da je to pravzaprav pozicija, ki jo prevzema v svojem vsakdanjiku, otroško brezbrižnost hitro zamenja bedasti občutek nemoči. V zraku obvisi vprašanje, čemu tekmujemo in za čim se pravzaprav podimo? Igramo zaradi igre same ali igramo za zmago? O kakšni zmagi govorimo? In kdo bo prispel do cilja kot osmoljenec, kdo pa kot zmagovalec? In kaj to pravzaprav pomeni?

Razstava kolektiva CANEMORTO obiskovalcu jasno izpostavlja aktualno problematiko; dirko kapitalizma, ki nenazadnje presega meje umetniškega sistema, ter se zadeva večine področij sodobne družbe. S tem nagovarja prav vsakogar, ki prestopi prag galerije. Pri tem ostaja znotraj okvirov trenutne realnosti in ne ponuja alternativnih poti onkraj kapitalizma ter se ne zateka k utopičnim rešitvam, ki nagovarjajo k spremembam. Kolektiv CANEMORTO v občinstvu (verjetno povsem namerno) pušča nekakšen cinično-grenak priokus in zgolj sprašuje: Ste del te dirke tudi vi?

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček