Kaj danes pomeni bližina?

Intervju z avtorico Heleno Šuklje 
Pogovor je tekel o njeni zbirki kratkih zgodb Bližina na recept

Avtorica Helena Šuklje skozi svoje pisanje, ki se največkrat izrazi v kratki zgodbi, raziskuje predvsem brezmejnost globine človekovega doživljanja. Občutenja ubeseduje v izčiščenem jeziku, skozi nepričakovane metafore, nadvse tekoče in pronicljivo. Leta 2025 je izdala svojo prvo zbirko kratkih zgodb Bližina na recept (Beletrina), v kateri skozi dvanajst različnih zgodb, oseb in izkušenj spoznavamo odnos odmikanja in približevanja (do) sebe in (od) drugih.

Kaj povezuje dvanajst zgodb, subjektk v zbirki? Kje je glavno vozlišče njihovih osebnih zgodb, se je zgodilo organsko ali ste si koncept zbirke jasno zastavili že vnaprej?

Dvanajst zgodb v zbirki Bližina na recept povezujejo skrivnosti, ki vzpostavljajo ali razgrajujejo bližine v družbi. Te skrivnosti se razkrivajo skozi zgodbeno dogajanje in nagovarjajo bralca, da se vpraša, iz česa so stkane, kaj jih omogoča in kaj nas kot posameznike pravzaprav povezuje v humano skupnost. Odgovornost, sočutje, solidarnost? Za ženske protagonistke lahko rečem, da jih povezuje njihova integriteta. Zgodbe raziskujejo odnos do ljudi, s katerimi se srečujejo, do dogodkov ter okoliščin, s katerimi se morajo soočiti in jih zaznamujejo. Koncept zbirke je bil od vsega začetka vprašanje osebnega v kontekstu družbenega in obratno – raziskovanje relacij med posameznikom in sistemom, tehtanje razmerij v družbeni stvarnosti in analiziranje odnosov na intimni ravni. Koncept se je dokončno izkristaliziral skozi določeno kritično maso zgodb, ko je ideja v celoti dozorela in je postalo jasno, da je glavno vozlišče vprašanje: Kaj danes pomeni bližina? Ne gre le za odnose med ljudmi, tudi ne le za relacijo moški–ženska, gre za vprašanje bližin, ki presegajo medčloveško. Tu mislim na idejne bližine, človekov odnos do okolja, do mestnega prostora, do družinskih vrednot, do širše skupnosti, ki ji pripadamo, odnos do hologramskih nadomestkov v umetnosti in znanosti, pa tudi odnos do nas samih, do našega dela, poklica ali poslanstva, če hočete. In v končni konsekvenci do vprašanja, kako blizu nam je zvestoba etičnemu ravnanju.

Ženske like v zbirki povezuje tudi odpornost, pogum, moč in globoke medgeneracijske niti – ti liki znajo najti sidro, čeprav je na bralcu, da zmore prepoznati to lego. Protagonistke so v svojem bistvu, v svojem notranjem jedru čvrste in samostojne. Niso glasne in dominantne, ne silijo v ospredje in svoje moči ne razkazujejo navzven, vendar to še ne pomeni, da so pasivne, nebogljene ali zreducirane na hrepenenjske vloge, bolečino in žalost. Nobena se ne vda in se ne zlomi, ampak vztraja pri zvestobi sebi. Na bralcu je, kako jih vidi in kaj projicira vanje – jim lahko pripiše še kaj več kot le svoja občutja, prepričanja in izkušnje? Po drugi strani pa so moški liki bolj ambivalentni, z izrazitejšimi kontrasti in nihanji med ambicijami in strahovi, med željo po stiku in potrebo po nadzoru, med zunanjim uspehom in notranjo negotovostjo. Razkorak med njimi je očiten. To se zelo jasno izrazi v zgodbi »Casanova«, v kateri se ženski liki povezujejo v nekakšno zastrto, a zavezniško sestrsko mrežo.

Prevpraševanje, kdo in kakšne so osebe, ki se v zgodbah srečujejo, ter kako ravnajo v vsakdanjih in kako v kritičnih življenjskih preizkušnjah, kaj se zgodi z bližinami na osebni in kaj na družbeni ravni, je odločilno. Bližine so večplastne, a tudi zelo konkretne – prepoznamo jih v dejanjih, v odločitvah in v tem, čemur dajemo prednost v življenju. Lahko pa bližine umanjkajo. Takrat nastane vrzel, praznina, rana, prazen stol za mizo, neprebrana knjiga, zapuščena hiša, neodgovorjeni klici, pobude, ki nikomur niso mar.  

Prisotnosti in odsotnosti so središče zbirke, skozi katerega uzremo raznotere stranpoti družbe – od koristoljubnega ravnanja posameznikov, prek absurdnih in tragičnih situacij v zdravstvu, delovanja velikih korporacij in pohlepa v gradbeništvu, do obračanja po vetru in mnogih nians oportunizma ter osebnih izmikanj.  

Nekoliko več prostora bi rada namenila vašemu slogu pisanja. S svojo liričnostjo, mestoma nenavadnostjo vaše pisanje vzbuja občutek neznanega, še neprebranega, ki pa neverjetno lepo in lahkotno odzvanja v naših mislih pri tihem branju. Je slog nekaj, čemur posvečate ogromno časa, ga pilite in brusite do popolnosti ali ohranjate prvo verzijo zapisanega?

Ja, slog je bistven, zelo veliko se ukvarjam z njim. Pomembno se mi zdi, da doseže učinek svežine, morda celo presenečenja, hkrati pa, da je naraven in tekoč. Tudi če je poved zelo dolga, s kompleksno stavčno strukturo, mora teči popolnoma gladko, bralec se v njej ne sme izgubiti. Pri tem tudi ni pomembno, koliko verzij avtor zavrže, kaj vse črta in obrusi, da je učinek ekonomičen, a močan – končni rezultat mora delovati. To se čuti pri tihem branju, kot ste omenili, zelo izrazito pa tudi pri glasnem branju oziroma interpretaciji.

Prizadevam si, da zgodbe temeljijo na psihologizaciji in karakterizaciji likov, ki se vzpostavljajo tako skozi dogodke kot tudi, in morda je to še bolj ključno, skozi jezik. Jezik in stil obarvata pripoved, dasta ji pravi značaj. Napetost med liki in ostrino situacije gradim tudi z jezikom. Protagonista lahko govorita popolnoma različno, to je na primer zelo jasno v zgodbi »Desverzatinib«, v kateri Jorg v domačem okolju z Zarjo namenoma govori s korporativno korektnim jezikom, kar ima v dani situaciji skoraj grotesken učinek. Tak pristop je eden od načinov, da mi ni treba ničesar pojasnjevati, atmosfero in posameznike vzpostavi način ubeseditve. V zgodbenih prizorih sopostavljanje in umeščanje stvarnih, strokovnih, hladnih opisov nekega medicinskega ali farmacevtskega postopka nasproti notranjim stanjem in čustvenim legam vpletenih oseb prav tako ustvari konflikt in tenzijo, s tem pa živost dogajanja.

Še tako dobra zgodba z zanjo neustreznim stilom ostaja na ravni povesti in žurnalističnega kratkočasja. Kjer tema in odnosi kličejo po poudarjeno poetičnem jeziku, sem temu odprla pot, kjer je potrebna ostrina ali v določenem delu zgodbe celo humorna nota (na primer v »Casanovi«, v »Makih« …), sem jo uporabila. Slog je tudi neke vrste rdeča nit zbirke, ki na jezikovni ravni povezuje vseh dvanajst zgodb. Vendar pa je slog še veliko več, saj ne sme biti okras ali zgolj tehnika pisanja, ampak mora izražati način bivanja v jeziku. V duhu jezika smo doma, jezik je magijski medij. Razvija se skozi stoletja in povezuje preteklost s sedanjostjo ter prihodnostjo, saj s seboj nosi živo dediščino vseh naših prednikov, govorcev materinščine.

K vašemu značilnemu slogu ogromno dodajo tudi metafore, ki prav tako delujejo neznano, še ne uporabljeno. Po branju celotne zbirke se v nas najbolj vtisnejo podobe, povezane z vodnimi telesi, še posebej neskončnost oceana, ki v celoti »zalije« prvo zgodbo v zbirki »Beležnica«. 

               »Mene pa je zagrnila živa sila vode, ki je ne more nič ustaviti, prav tako kot se ji ne more nič upreti, saj ni mogoče kljubovati brezmejnosti, ki le valovi in se preliva, pronica brez namena, prosta vseh želja, je osvobojena vsake nuje in pride, kamor si že bodi, nič ji ne ubeži, neskončna je kot čas, ki teče z njo.«

Ja, zelo se izogibam klišejskih metafor. Eden od čarov pisanja je zame prav to, vztrajati in grebsti po svoji notranji krajini zaznav tako dolgo, da se tisto, kar želiš izraziti, jasno izkristalizira. Vzdrževati konsistenten, avtorsko prepoznaven in svež slog z razgibanimi prispodobami je ključno. Seveda je tudi asketski, namerno skrčen slog lahko učinkovit in upravičen, če podpira pisateljevo vizijo, namen in koncept. Kadar eno ali drugo umanjka, pa nismo daleč od spisja in preprostih povesti. Če kje vendarle uporabim tipizirano metaforo, ima to svoj pomen – morda mora na tistem specifičnem mestu podčrtati vzorec, značilnost nekega konkretnega prizora ali figure v tekstu. Mislim pa, da tudi druga skrajnost ni primerna. Za vsako ceno drugačne in na silo sestavljene metafore so enako, lahko celo bolj moteče. Prava mera je nujna, predvsem pa se mora uporabljena prispodoba organsko zliti s situacijo, z liki in s celotno atmosfero. Avtorja lahko zanese, potrebna je kritična distanca. Včasih pa tudi skrbna in pretanjena uredniška roka.

Hvala, da ste opazili in izpostavili podobe, povezane z vodnimi elementi, z neskončnostjo oceana, ki se močno vtisnejo. Voda je čudovit medij. Po kemijski sestavi je zelo preprosta molekula, hkrati pa je ena najbolj nenavadnih in izjemnih snovi na Zemlji. Zaradi posebnih fizikalnih lastnosti jo imenujemo kar anomalna tekočina. V zelo ozkem temperaturnem območju se nahaja v trdnem, tekočem in plinastem stanju. Poleg tega se pri zamrzovanju razširi, led pa zaradi manjše gostote plava na vodi, kar je drugače od večine drugih snovi, ki pri strjevanju potonejo. Tudi druge lastnosti, kot na primer visoka polarnost, ki omogoča raztapljanje, specifična toplota, nestisljivost, površinska napetost in njena električna in termična stabilnost definirajo svet, kot ga poznamo. Vse te neobičajne lastnosti vode so neobhodne za nastanek in obstoj življenja, saj omogočajo biokemične procese, oblikujejo klimo in ščitijo organizme. Voda kroži skozi vsa živa bitja. Od tu ni daleč do sklepa, da je s svojo simboliko globoko vtkana v nas in da njena prisotnost presega zgolj fizično funkcijo. Je hkrati snov in arhetip: element, brez katerega bi bil biološki svet nemogoč, obenem pa jo lahko razumemo kot metaforo. Tudi njena dvojna narava – preprostost molekule in izjemnost njenih učinkov – nas na nek način oblikuje in opredeljuje, saj v vodi prepoznavamo nekaj temeljnega. Obstajala je pred nami, pojavlja se skozi celotno človeško zgodovino v naših zgodbah, ritualih, sanjah in umetnosti, zagotovo pa bo obstajala tudi, ko nas ne bo več.

Valovanje je vtkano tudi v dramaturški lok zaporedja zgodb. Variacije nekaterih tematskih in motivnih struktur ali nosilnih likov, ki se skozi knjigo vračajo v drugačnih, novih različicah in premenah, uporabljam z namenom, da okrepim enotnost zbirke in občutje pretakanja ter krožnosti, tiste globoke povezanosti, ki jo lahko doživljamo, kot strujanje podvodnega toka ali kot micelij, ki se razrašča in povezuje korenine pisatelja z bralcem, prepletenost arhetipskih stičišč slehernika v iskanju presežnosti. Tudi v tem kontekstu je zgodba »Beležnica« namenoma umeščana na začetek zbirke. To ni neka romantizirana črtica, ki bi se spogledovala s sentimentalno tonaliteto, ampak je koncentrat cikličnosti, uvodni akord, ki je tudi zastrt namig na prihodnje dogodke, foreshadowing zbirke. Vsak stavek v »Beležnici« ima svoj pomen. Čeprav je po vzdušju ter odsotnosti nazorne fabule bliže poeziji in se zdi, da se v njej skoraj nič ne zgodi, se pravzaprav zgodi vse. Tudi sicer v posameznih zgodbah rada uporabljam literarno tehniko sejanja namigov z vpletanjem drobcev in slutenj tistega, kar se postopno razkriva skozi pripoved in gradi suspenz. 

»Beležnica« se konča z vztrajnim, neizprosnim pišem, ki zlošči morsko gladino, da se zdi skoraj trda. In v to na videz nepredirno vodno gladino, ki naj je ne zmoti niti poigravanje s kamenčkom, v to brezmejnost, ki ji je popolnoma vseeno za posameznika, saj ga neskončno presega in je do njega docela indiferentna, skozi čistino in tišino zadnjega prizora povabim bralca, da vstopi. Takoj z naslednjo zgodbo, z »Desverzatinibom« se znajde sredi vrtinca partnerskega odnosa, mehanizmov korporacije, denarja, iger moči in etičnih dilem, sredi zelo otipljive pripovedi, močne zgodbenosti in literarnega pristopa, ki se nadaljuje tudi v vseh naslednjih zgodbah.

Sicer pa sem vodo tudi tam, kjer ne nastopa neposredno, vtkala v jezik, v stavčno arhitekturo, v način pripovedi. Povedano se prepleta in guba, plimuje, se približuje in oddaljuje, kot valovi na morski obali v svojem neprekinjenem prihajanju in odhajanju. Taki so odnosi med protagonisti in tak je nelinearen tok zgodbe. Ko sem pisala, sem hotela, da zgodbe valovijo – tako v zgradbi kot v jeziku in v pomenskem smislu. Bralca sem želela pritegniti in nagovoriti tako, da ima občutek, kot da gre z valom. V tem smislu tudi oprema in naslovnica knjige ni zgolj vizualno všečna, generična podoba modrih vijug in oranžne notranjosti, ampak integralni del, nekakšno zakodirano sporočilo, ki lahko na nezavedni ravni doseže tistega, ki o delu še nič ne ve in se ob prvem stiku šele odloča, ali bo knjigo vzel v roke.

Kaj je vaš največji navdih pri sestavljanju lastne metaforike in simbolike?

Ključno se mi zdi, da avtor skozi jezik in stil svoje pisanje razvije do stopnje, na kateri lahko suvereno artikulira teme, ki ga vznemirjajo, teme, o katerih želi pisati. Veščine, s katerimi vzdržuje rdečo nit in kompaktnost pripovedi – od tega, da vztraja pri jasnem dramaturškem loku, do tega, da oblikuje motivacijsko usklajene like –, so osnova, ki jo dopolni in obogati z metaforiko. Metaforika že po definiciji izhaja iz pisateljevega neposrednega izkustva sveta – iz čustvenega in telesnega, spominskega in družbenega. Največji navdih pri grajenju lastne metaforike je zame kar jezik sam. Besedne igre, pomenski obrati, presukani konteksti – če jih zgneteš skupaj s pristnimi reminiscencami na psihološka stanja in konkretne življenjske situacije, občutke in reakcije ljudi, lahko nastanejo izvirne, predvsem pa za dani kontekst precizne in učinkovite metafore.  

S simboliko je malo drugače. Če metafore praviloma zavestno sestavljam, pa simbolika v pripoved pronica bolj iracionalno. To je verjetno posledica tega, da simbolika izhaja iz kulturnih, mitičnih, religioznih, zgodovinskih in psiholoških sistemov pomenov. S prepletanjem kolektivnih vsebin, arhetipskih vzorcev v nezavednem in lastnih izkušenj oziroma spominov že med samim pisanjem nastaja nek ne docela viden amalgam, ki ga moram kot avtorica prepoznati. To je pravzaprav čudež pisanja in najbrž tudi drugih ustvarjalnih procesov. Mislim, da vpeljava in uporaba zelo konkretnih simbolov z vnaprej določenim ciljem deluje umetno in prisiljeno. Senzibilen in pozoren bralec, pa tudi avtor sam, če je seveda iskren do sebe, hitro zazna razliko med organskim razvojem pomenov in podpomenov ter afektiranimi dodatki predfabriciranih znakov. Ko je zgodba že dokaj zrela, se lahko (ne pa nujno) pod povrhnjico zasvetijo simboli, ki jih je včasih treba (pre)oblikovati, okrepiti ali omiliti v skladu z zgodbeno poanto ali pa pustiti v izvirni obliki. Odvisno. Včasih pa simboli ostanejo tudi skrivnost, ki se razkrije šele pozneje, ko napisano živi svoje samostojno življenje v knjigi ter v komunikaciji z bralci.

Se je pri vašem pisanju kdaj zgodilo, da je iz lirične proze prešlo v poezijo? Boste v prihodnje morda raziskovali tudi to področje umetniške besede?

»Beležnico« lahko beremo kot poezijo v prozi, čeprav je nisem namenoma pisala tako. Sodobna poezija se odpoveduje formalnim pravilom, prehaja med žanri, prevzema elemente eseja, dnevniškega zapisa ali celo pripovedi, hkrati pa raziskuje notranje ritme jezika in razpoke med izrečenim in neizrečenim. V tem smislu sodobna poezija ni več nujno lirična v klasičnem pomenu, saj je lahko fragmentarna, celo surovo neposredna, marsikaj, kar se razlikuje od pretirane čustvene mehkobe, s katero se izraz »lirično« danes pogosto neupravičeno povezuje.

Zato bi v kontekstu vašega vprašanja raje govorila o pisavi, ki se nagiba k poetičnemu. Izraz lirična proza je do neke mere problematičen, saj lahko vzbuja predstave o razčustvovanosti in poudarjeni občutljivosti, nosi konotacije razvlečenosti, lahko se ga povezuje celo z intimističnim patosom. Žal se lirično v pejorativnem smislu tudi prehitro, površno in skoraj brez izjeme pripisuje predvsem avtoricam, ženskam. Zavedam se, da sem z besedo »bližina« v naslovu do neke mere tvegala, saj se tudi ta izraz brez širšega razmisleka, kaj vse lahko pomeni, nenatančno in pomanjkljivo romantizira ter neustrezno reducira zgolj na odnos moški–ženska. Pa vendar verjamem, da je ta zožen pogled mogoče preseči in ga ovreči.

Če je besedilo jezikovno bogato, razgibano, pretanjeno v izrazih, če so čustva intenzivno in natančno prikazana s stilom, ki se prilega situaciji, če je vse to oblikovano brez surovosti, brez naturalistične enoličnosti in vsakdanjosti, tudi brez grobega, vulgarnega in objestnega cinizma, še ne pomeni, da je nežno, sladkobno, solzavo in jokavo, skratka sentimentalno. Pri avtorjih zelo cenim, da s sredstvi, ki v nobenem pogledu niso ekstremna, ampak so kljub izobilju zgoščena, ekonomična in inteligentna, dosežejo močno sporočilo.

Verjamem, da skozi plastenje lahko izrazim veliko. Zgodbe v knjigi je moč brati na več načinov. Bralec lahko zasleduje le eno plast, to je dogajanje samo, zgodbeno nit, čeprav pri tem marsičesa ne doživi. Če si vzame čas, če se potopi, če začne odgrinjati sloje, ki so pod vrhnjim nanosom fabule, pa lahko vidi še veliko več. Vedno pa sem zelo pozorna, da pri plastenju ne zapadem v preobloženost, baročnost ali celo sentimentalnost, to mi je tuje. Če sem se čemu zares skrbno izogibala, sem se prav sentimentalnosti in baročnosti.

Subjektivna perspektiva, ki zmore objektivni uvid, raziskovanje notranjega sveta in specifična senzibilnost, predvsem v smislu natančnosti slikanja, koncentriranja, resoniranja, pa tudi inovativnost v besednih zvezah ter jezikovna zračnost in pretočnost so tisti elementi, h katerim stremim pri pisanju in jih povezujem z raznoliko poetično pisavo.

Za zdaj nimam načrtov s pisanjem poezije, sem pripovedovalka zgodb, za ustvarjalni izraz si raje vzamem daljšo, prozno formo. Rada postopno gradim suspenz, ujamem bralca z začetno skrivnostjo, se posvetim natančnemu oblikovanju likov in odnosov, tudi igra z zastranitvami, spodmikanjem tal in medbesedilnostjo je možna predvsem v prozi. Vleče me bolj v drugo smer, v daljšo prozno pripoved.

Vaše pisanje izstopa tudi zaradi vaše izobrazbe in poklica, ste namreč magistra farmacije, kar vam omogoča razgrinjanje in odstiranje novih perspektiv, s čimer vnašate svež pogled v literaturo. Hkrati pa vaše zgodbe po mojem mnenju prepletajo ti dve strasti vašega življenja, umetnost in znanost. V svojem pisanju ves čas sopostavljate liričnost, občutenja in metaforičnost na eni ter preciznost, občutek za podrobnosti in hladno analitičnost na drugi strani. Prav ta dva pola predstavljata približevanja in odmikanja v odnosih, ki jih zaradi vašega ozadja lahko dojemamo tako otipljivo. Kot Slavko Grum, ki je ravno zaradi svojega zdravniškega poklica in zanimanja za psihiatrijo ustvaril tako zanimive psihološke profile v drami Dogodek v mestu Gogi. Kako sami dojemate prepletanje umetnosti in znanosti pri svojem pisanju?

Hvala, da ste poudarili to prepletanje in tudi drugačen, netipičen pogled. Farmacija in medicina v literaturi, tega je dokaj malo in v razmerju do drugega pola, do umetnosti, lahko najdemo veliko simbolike na vsebinski in sporočilni ravni zbirke ter seveda tudi v povezavi z naslovom. Sopostavljanje sveta umetnosti in znanosti mi omogoča določeno ostrino. Zanimajo me kontrasti in komplementarnost – modra ob oranžni postane še bolj intenzivno modra, bližina ob receptu še bolj živo utripa, senca ob svetlobi se še bolj zgosti in laboratorij ob ateljeju deluje še bolj sterilno. S tehniko komplementarnosti lahko okrepim občutje, razumevanje in uvid.

Približevanja in odmikanja v teh zgodbah segajo onstran partnerskih odnosov in vzpostavljajo razmerja do sveta, v katerem živimo, obenem pa prevprašujejo naše doživljanje bližin. To je zame tudi kritika patriarhalnih vzorcev, kritika refleksov na prvo branje in radikalna gesta avtonomije. A kot sem že omenila, zavedala sem se, da z »bližino« v naslovu tvegam, tudi z »receptom« v naslovu tvegam, iz drugačnega razloga, ampak tudi tvegam. Zato mi je toliko bolj dragoceno, ko vidim bralce, ki uzrejo pomene onkraj partikularne interpretacije najbolj navadnih pomenov obeh besed.

Pri izbiri tem in okolij sem izhajala iz središč, ki jih poznam, čeprav te zgodbe niso ne avtobiografske ne resnične. Farmacevtski in medicinski svet skupaj s svetom umetnosti odpira nove dimenzije in večplastno, raznovrstno krajino, v katero lahko umestim sprožilni moment, tisto, kar funkcionalno aktivira akcijo in reakcijo.

To je svet, ki ga poznam od blizu in od znotraj, kar mi daje vpogled v njegove zakonitosti, organizacijo, cilje, prizadevanja in izzive. Poznam ljudi, ki v njem delajo, pravila in zahteve, ki v njem veljajo. Na vsebinski ravni mi to omogoča, da dogajanje v zgodbah napišem verodostojno in skladno z objektivnimi dejstvi, čeprav so dogodki popolnoma izmišljeni. Na stilni ravni pa, da v delih, ki to zahtevajo, obarvam govor protagonistov situaciji in vlogi primerno, hkrati pa, da za slikanje znanstvenega sveta z analitično preciznostjo nanizam strokovna dejstva in postopke delovanja zdravilne učinkovine, medicinske tehnike, zdravniške smernice in podobno.

Bistveno pri vsem tem je, da v zgodbah ne nastopajo ženske, ki le čakajo na moške, čeprav z njimi vstopajo v odnose. To so ženske, ki ohranjajo nadzor nad situacijo, negujejo zvestobo in inteligenco, predvsem pa tkejo svoj svet, ki si ga predajajo skozi generacije. V tem je osrednji, lahko rečem celo feministični ali angažirani podton knjige. V ženskih sidriščih, ki so posejana skozi prednice, v njihovi preteklosti, ki omogoča današnjo sedanjost, je modrost. To je težko vidno pri ploskem branju. Te zgodbe pridejo do izraza šele, če jim daš čas, zbrano povezuješ, se spustiš pod gladino … Tako sem jih tudi pisala, zelo počasi, od stavka do stavka, od besede do besede, v plasteh in z mislijo na večpomenskost. Zato tudi toliko medbesedilnosti – navezav na druga dela, elementov iz farmacevtsko-medicinskega sveta in sveta umetnosti. Medbesedilnost daje bralcu oprimke in čisto osebne uvide skozi povezovanje in doživljanje citiranih literarnih, likovnih, glasbenih in arhitekturnih del.

V zgodbah »Maki« in »Opuncija« se navežem na Shakespeara s citati iz Macbetha, v »Ledu« na Hamleta z verzom Spati, nemara sanjati …, ki na koncu gradira v citat iz »Viharja«: Iz take smo snovi kot sanje … V zgodbah so še reference na druga literarna dela, na primer na Hellerjev Kavelj 22, ki je bistvena poanta in besedna igra v zgodbi »Maki«, Huxleyjev Otok kot navezava na ključno Dunjino samoizpraševanje, ki ga »razkrinka« Mirt, pojavijo se Lazarjeve ženske Marine Stepnove, Umišljeno življenje Davida Maloufa, Anna, sorror, Marguerite Yourcenar itd. V zbirki imajo svoje mesto tudi glasbene reference, kot na primer Verdijev Otello, Wagnerjeva Tristan in Izolda, Brittnova Simple Symphony v zgodbi »Dvanajst«, Brahmsov Violinski koncert, Pärthov Spiegel im Spiegel inMassenetova Thais v zgodbi »Led«, Lisztova Tolažba in Debussyjeva Mesečina v »Popku«, Sinatrova Fly me to the Moon in Santhanova Sampa pa ti v »Casanovi« ter Prišla bo pomlad v »Obeskih«. Tudi navezave na likovna in arhitekturna dela sem namensko izbrala, da bi z njimi bralcu dala možnost iskanja novih pomenov: Sternenovi Maki, grški kip Apoksiomna, Goyeva jedkanica Sen razuma ustvarja pošasti, vila v Rožni dolini, Kulturni in kongresni center Jeana Nouvela v Luzernu, Plečnikova cerkev Sv. Mihaela na Barju, kapela sv. Nikolaja na Žalah itd.

Na medicinsko-farmacevtski svet se neposredno navežem na primer v zgodbah »Desverzatinib« z vpogledom v del poti razvoja novega zdravila, v zgodbi »Dvanajst«, v kateri spremljamo protagonistko na znanstvenem kongresu, v »Makih«, kjer srečamo srčnega kirurga in se dotaknemo operacijske tehnike, v »Casanovi« z zapletom, ki je posledica novodobnega zdravila za hujšanje, v »Opunciji«, v kateri se dotaknem časa pandemije koronavirusa in stisk glede cepljenja, v »Apoksiomenu« z mladim slikarjem, ki se sooča z izgubo vida …

Vsaka od teh navezav umesti bližine na ozadje družbene realnosti, tako pa usmeri perspektivo in pogled bralca iz intimnega, osebnega sveta, ki ga podoživlja skozi zgodbene like, navzven, v situacije in aktualno stanje, s katerim se moramo soočati. Teme v zgodbah, kot so egoizem, izdaja, pohlep, karierizem, brezbrižnost, strah, odtujenost in smrt, pa tudi ljubezen, identiteta, lepota, pogum, odnos do okolja itd. so univerzalne ter presegajo čas in prostor, tako pa ponujajo priložnost za refleksijo in interpretacijo.

Zelo zanimiva je tudi vaša osebna zgodba oziroma zgodba vašega otroštva in vaših prednikov. Na koncu zbirke pojasnite, da je bil vaš dedek Igor Torkar in babica Vida Lojk Fakin ter da ste tako rekoč odrasli ob knjigah in literaturi, obkroženi z literati. Bi se lahko na kratko sprehodili skozi spomine svojega odraščanja v tem literarnem svetu ter pojasnili, kako je to vplivalo in se odražalo na vašem lastnem pisanju?

Odraščala sem v času, ki je bil precej drugačen od današnjega, med drugim tudi v tem, da so se ljudje veliko družili. Popolnoma normalno je bilo, da si prišel na obisk, ne da bi se posebej napovedal. Danes še za to, da nekoga pokličeš po telefonu, najprej pošlješ sms in se morda celo dogovoriš za termin klica, da bi ga oba ustrezno uskladila in umestila v svoj natrpani urnik. To zelo nazorno pokaže, kako je naše življenje preplavljeno in zasičeno z vsem, kar se nam dogaja. Prostorov, predvsem pa možnosti za zbrane pogovore je manj, čeprav je dogodkov ogromno. Zdi se mi, da se ljudje tudi manj obiskujejo. Hitimo od ene obveznosti k drugi, z ene prireditve na drugo, latentno in permanentno zaskrbljeni, da ne bi bili za kaj pomembnega prikrajšani, da ne bi česa izjemnega zamudili – spremlja nas znani fear of missing out s tesnobo in nelagodjem.

Dedkovo tipkanje na pisalni stroj (star, mehanski seveda) je eden od prepoznavnih spominov in zvokov moje mladosti, odločen, ne prehiter, a zanesljiv ta ta, tatata, tatatata ta, tata, ta … To je bilo, še posebej v jutranjih urah, ko smo bili poleti skupaj na vikendu v Poljanah, precej glasno, a dedek je bil uvideven in se je vedno umaknil na vrt, v uto, ki ji je rekel »Pri peresu«, potem so imeli tudi sosedje nekaj od tega. V Ljubljani nismo stanovali skupaj, a v Poljanah, med počitnicami, v naši mali hiši, kjer se vse sliši, je imel dedek svoj ritual – vstajal je zelo zgodaj, mislim, da vsaj ob petih, čeprav smo spat hodili pozno, predvsem pa je on še dolgo v noč bral, zelo malo je spal, štiri ali pet ur, ne več. Tak je pač bil, kraševska kri.   

Pogosto smo imeli obiske, prihajali so literati, slikarji, gledališčniki in mnogi drugi, navadno so se zadržali pozno v poletno noč. Vedno je bilo nekaj pri roki in pripravljeno, da se je dalo postreči: dobro vino, pršut, nekaj sladkega, temu se je reklo: Kaj pa, če kdo pride? In res je. Potem se je veliko debatiralo, zdi se mi, da so bili vsi vedno na tekočem s kulturnim dogajanjem. Res je, da je bilo število knjig, gledaliških predstav in razstav pa tudi drugih umetniških dogodkov v primerjavi z današnjim obsegom neprimerljivo manjše, zato pa bolj obvladljivo, po drugi strani pa so se ljudje res zanimali za dogajanje in drug za drugega. Mnogi so redno spremljali novosti, vedeli so za novo knjigo tega in tega pisatelja ali pesnika, vsaj slišali so o novem odrskem delu, če ga že niso videli, razstave so bile obiskane, novice o dogodkih in kritike (pustimo zdaj ob strani, da so bile mnoge ideološko obarvane) so bile redno objavljane v časopisih, na radiu, tudi na televiziji. In ljudje so to brali, poslušali in gledali. Danes pa se zgodi, da celo član komisije za nagrado avtorju mirno reče, da se z njegovim delom ni seznanil.

V teh družbah so se kresala mnenja, argumentacije in protiargumentacije so bile intenzivne in bravurozne, začinjene s humorjem in inteligentno ironijo. Vse to sem od malega spremljala, nikoli me niso izločali iz omizja starejših, lahko sem poslušala vse mogoče pogovore, bila sem tam nekje okrog. Seveda marsičesa nisem razumela, včasih mi je bilo tudi dolgčas, a kar mi je zagotovo ostalo, je spoštovanje različnosti, tako medgeneracijske kot nazorske, predvsem pa zavedanje, kako pomembno, izpolnjujoče in osvobajajoče, čeprav pospremljeno z neizogibnimi samoizpraševanji, je, da ustvarjaš. Vzpodbujali so me, naj izrazim svoje mnenje. Ni bilo dovolj, da sem rekla, to mi je všeč, tega pa ne maram. Vedno se je pričakovalo, da odziv vsaj poskusim utemeljiti in da kritično razmišljam.

Svet umetnikov ni bil nekaj, kar bi idealizirano in zgolj fascinirano občudovala. Zaznavala in postopoma vse bolj razumela sem tudi, da ustvarjalce spremljajo ne le trdo delo, ampak tudi dvomi, porazi, samota, razočaranja, velika odrekanja in askeza, neredko celo javna obrekovanja in boji. Pa vendar sem jasno čutila njihovo prešernost, svobodni duh, ustvarjalni zagon, poglobljen odnos do sveta in ljudi v njem, hotenje in potrebo spustiti se pod površino, vase, v drugega. Videla sem njihovo živost in držo, ki je ne zanima pridobitništvo, produkcijska učinkovitost, udobje in porabniška nebesa.

Živo se spomnim, kako je babico vedno spremljal značilen, blago zaokrožen vonj po pigmentih in terpentinu, topel, lesno-smolnat, rahlo sladek, suh in čist. Slikala je z oljnimi barvami in njen atelje je bil ves prepojen z dišavo, ki si jo skorajda videl – modrikasto-zelenkast zrak, ki se je prelival v bakreni lesk, v vseprisotno živo in utripajočo energijo, ki je obkrožala tudi njo samo. Če je v babičinih prostorih vladal vonj po platnih z barvami, ki so se sušila, pa je v dedkovih prostorih dišalo po papirju in grafitnih svinčnikih. Preden je tekste pretipkal, je veliko pisal na roko, in to s svinčnikom, ki ga je šilil z nožem, kar je počel zelo umetelno. Seveda je tudi kadil, a cigaretnega dima se pravzaprav ne spomnim, takrat so skoraj vsi kadili in to je bilo splošno ozadje vseh olfaktornih registrov. Zanimivo, kako lahko ta vonj ošiljenega svinčnika, svežino lesa in suhe, kovinsko-zemeljske note grafita, še danes nezmotljivo prikličem. Mogoče zato, ker so bili ti uvihani ostružki, enako kot oljne barve, ki se sušijo na platnu, povezani z nečim, kar je naravno in ustvarjalno. Z nečim, kar me je nezavedno opredelilo, mi dalo smer, vzpodbude, radovednost in veselje za raziskovanje, obet smisla in drznost za preskušanje in ustvarjanje, na kratko povedano – pogum in markacije za na pot.