Alternativne realnosti
Razstava: Tanja Vujinović: Avantgarden 3.0
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: 3. 2.–15. 3. 2026
Kurator: Jani Pirnat
Tanja Vujinović je akademska slikarka in multimedijska umetnica, ki se je tokrat predstavila v Galeriji Vžigalica z razstavo Avantgarden 3.0. Gre za cikel, s katerim se umetnica ukvarja že od leta 2018 in predstavlja interaktivno celostno umetnino. Iz obrazstavnega besedila smo izvedeli, da je umetnica v okviru cikla zasnovala virtualne svetove, ki delujejo kot ekosistemi v obliki video iger. S pomočjo arhitekture, zvoka, videa in kiparstva je ustvarila okolja (vrtove, klube, koncertne dvorane …), ki imajo tudi svoje obiskovalce – avatarje, ti delujejo bolj kot čustveni in družbeni vmesniki, psihološki pomočniki, na katerih, podobno kot na ljudeh, živijo mikroorganizmi. Znotraj opisanega sistema igra ne predstavlja zabave, temveč aktivno strategijo za navigacijo po tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti, galerija pa predstavlja portal v ta digitalna okolja.
To se v galeriji materializira skozi ambient: uporabljene so bile projekcije, video inštalacije, podobe na platnih, roza neon luči in zvočna spremljava. In tako smo že ob vstopu v prostor smo dobili občutek, da postajamo del računalniške igre, del digitalnega sveta, tako vsebinsko kot estetsko. Najbolj prepričljivo doživetje v ustvarjenem ekosistemu Avantgardna je bilo delo v osrednjem prostoru galerije, ki je bilo predstavljeno s pomočjo VR-očal.
Prvi razstavni prostor je bil zasnovan tako, da so bile na treh stenah razporejena platna z digitalnim tiskom s podobami različnih likov, spominjajoč na podobe iz iger ali animiranih filmov, hkrati pa so asociirale na verske ikone: frontalno upodobljeni obrazi s svetniškim sijem pred zlatim ozadjem, ki pa je bilo v tem primeru nadomeščeno z živimi barvami, svetniški sij pa bi lahko videli v obliki različnih vzorcev. Upodobljeni avatarji so bodisi izražali različen nabor čustev, bodisi so bili brezizrazni. Poleg so se nahajali tudi ekrani z video inštalacijami, na katerih smo lahko videli prikupne animirane medvedke, zajčke, oblačke in druge like pastelnih barvnih odtenkov, ki se smehljajo in skačejo. Poleg je bilo možno videti animacijo z antropomorfnimi figurami, ki so se med seboj razlikovale v materialnosti: umetnica je ustvarila like, ki imajo tako organske kot mehanske elemente. Na primer telo in obraz sta izgledala mehka in puhasta na otip, noge pa so bile robotske. Figure so bile obdane s prej omenjenimi mikroorganizmi, ki so izgledali kot lebdeči predmeti in elementi, ki so bili lahko povezani s telesom z neke vrste živčnim sistemom ali pa so samo lebdeli v zraku kot atributi, ki jih kot obiskovalci ne moremo razvozlati. K celostni izkušnji gledanja razstave so pripomogli scenografski elementi: po prostoru so bile razporejene umetne sobne rastline, tla so bila delno prekrita z blazinami, na dveh smo lahko opazili lutki, vse skupaj pa je obsevala neon roza svetloba. Lutki sta bili narejeni iz blaga, obrazne poteze, usta in oči, so bile natisnjene, za lase pa so bile uporabljene lasulje. Nista pa bili oblečeni.
Na koncu sobe pod lokom se je predvajala projekcija, katere vsebina je bila umeščena v temen nedefiniran prostor z rastlinami, v ozadju je bil neke vrste mrežast tunel pravokotne oblike in druge neznane tvorbe. Proti gledalcu so se počasi, kot po tekočem traku premikali avatarji različnih oblik. Na svetlečih tleh smo lahko videli njihove sence in odseve ostalih tvorb. Projekcija in prostor sta delovali kot zrcalo ena drugi.
Drugi prostor je bil podoben prvemu, le da je bila dodana zvočna spremljava: prepletali sta se eksperimentalna elektronska glasba in oglašanje ptic. Prve video inštalacije so prikazovale bitja iz del SYNTHETIC WELLNESS MINISTRY, HYPERMASK in ONESS. Na njih je bilo mogoče prepoznati človeške obraze, ki so jim bili dodatni mehanski ali organski elementi. V prvemu delu smo opazovali skrajno idealizirane ženske obraze, ki so sami po sebi izgledali umetni z svetlečimi nenaravno dolgimi trepalnicami, ki so delovale kot neke vrste tipalke. Mikroorganizmi, ki jih umetnica umešča v svoja dela, se tokrat pojavljajo v obliki rumenih kroglic – smeškov oziroma emotikonov. Mehanski element pa prepoznamo v ramenih in vratovih, ti so prosojni in nam razkazujejo notranje mehanizme telesa. V istem prostoru sta bili razstavljeni tudi video inštalaciji AVANTGUARDIANS in DELTA. Na prvi smo opazovali obraze z nenavadnimi izrastki, ki so spominjali na živalsko perje, tipalke, bodice, rogove ali celo na korale. Ker so se ti že tako fantastični obrazi dobesedno prelivali iz enega v drugega, so delovali še toliko bolj nenavadni. Delo DELTA so bila črno-bela platna, na katerih so bila upodobljena antropomorfna bitja obogatena s tipalkami, repi ali drugi živalski elementi. V tem prostoru se je nahajala tudi video projekcija AVATAR STUDIES, kjer so bile scene umeščene bodisi v naravna okolja (travnik, morje) ali v okolja, ki sicer imajo izhodišča v naravnem okolju, vendar jih v taki obliki ne moremo najti na Zemlji. Na primer zanimiv je bil kader, ki deluje umeščen na dno morja, zaradi temno modrega ozadja, po katerem plavajo bitja podobna ribam, hkrati pa deluje umeščen na kopno, ker so bila tla poraščena s travo in travniškim rastlinjem. Na sredini tega travnika je stal robot, ki so ga obdajali nanizani posnetki zaslona z računalnika, s katerih se ni dalo prepoznati vsebine oz. programa.
Z zadnjim delom na razstavi smo lahko kot gledalci vstopili v svet Avantgardna s pomočjo VR-očal in se po njem premikal ter ga raziskovali. Ta ekosistem je izgledal kot breztežen prostor, v katerem smo lebdeli, in čeprav je bil omejen z rdečo luknjasto membrano, nam je raziskovanje tega okolja omogočilo občutek neskončnosti, saj smo imeli nešteto možnosti gibanja, pojavljale so se različne tvorbe, stene in drugi elementi, skozi katere se je bilo možno premikati. Šele s to imerzivno izkušnjo smo zares vstopili v fascinanten ekosistem Avantgardna.
Razstava Avantgarden 3.0 je bila sama po sebi odmik od realnosti in vstop v fantastičen svet digitalnega okolja. Potopitvena izkušnja v nadnaravni ekosistem s pomočjo virtualne resničnosti je zaokrožila celotno razstavo, saj je lahko gledalec izkusil življenje v Avantgardnu. Skratka ni šlo za klasično razstavo vizualne umetnosti, ampak je bilo prepuščeno gledalcu, da raziskuje oziroma se potopi v izkušnjo. Šlo je v prvi vrsti za estetsko izkušnjo, ni pa bilo jasno, ali je bila navigacija po tehnološki, ekološki in družbeni kompleksnosti mišljena kot kritika ali romantiziranje.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
