Ikigai
Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve: Varja Hrvatin Avtorji: Varja Hrvatin, Maša Grošelj, Aljoša Koltak, Anja Romih, Lea Culetto, Jurij Smrke, Jure Anžiček, Sebastijan Geč, Živa Čebulj Scenografka in oblikovalka videa: Anja Romih Kostumografka: Lea Culetto Avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve: Jure Anžiček Avtor razvoja aplikacije: Jurij Smrke Koreograf: Sebastijan Geč Lektorica: Živa Čebulj Igralca: Maša Grošelj, Aljoša Koltak Datum premiere: 6. aprila 2023, Mali oder Slovenskega ljudskega gledališča Celje Datum ogleda: 21. maj 2023, Mali oder Slovenskega ljudskega gledališča Celje
Ikigai je japonski koncept, ki predstavlja poglabljanje v individualni eksistencialni smisel oziroma iskanje smisla obstoja posameznika. Težko prevedljiv izraz, ki je v zadnjem času na spletu postal popularen v besednjaku motivacijskih govorcev in “soft-girl” vplivnic, za mnoge predstavlja iskanje motivacijskih temeljev za življenje. Ustvarjalci projekta so si v kontekstu predstave zastavljali vprašanja glede tega “fenomena” oziroma glede realnosti zbiranja in manipulacije osebnih podatkov s pomočjo informacijskih sistemov. Ikigai je multimedijska predstava v režiji in zaznavnem slogu Varje Hrvatin v brezbrižni odsotnosti odgovorov.
Kdaj ste nazadnje prebrali pogoje uporabe?
Varja Hrvatin je dramaturginja, dramatičarka in vsestranska gledališka ustvarjalka, ki se vedno znova loteva tematik in pojavov, ki so tako ali drugače povezane z internetom oz. z novodobnimi tehnologijami. Ne ovirajo je definicije gledališča. Prav tako kot prevprašuje, kaj je oder sodobnega gledališča, ostaja agilna v prevpraševanju tistega, kar za mlajše generacije postaja vse bolj samoumevno. Kdaj ste nazadnje prebrali pogoje uporabe ali GDPR na kakšni spletni strani? To kritiko berete na spletnem portalu, na katerem ste po vsej verjetnosti morali klikniti “strinjam se z zbiranjem piškotkov”. Kdo sploh ve, s čim vse se strinjamo?
Kdo so ujetniki dvoma?
Spoznamo se z dvema neimenovanima likoma, žensko (Maša Grošelj) in moškim (Aljoša Kotak), (menda) mamo in (menda) možem, ki predhodno nimata nobenih poznanstev. Predstava se začne z vprašanjem. Konča se z vprašanjem. Vprašanje za vprašanjem – v prvem delu niti ena replika ni zaključena s piko, kar priča o spretnosti pisanja dialoga, ki z zgolj vprašanji razpira zgodbo. Čeprav nekaj lukenj v narativi ostaja odprtih in nikoli ne izvemo, če je mama res mama in če je mož res mož in kako sta se zares znašla v tej situaciji, skozi dialog vprašanj vseeno zaznamo dovolj, da si izgradimo zgodbo. V odsotnosti odgovorov se skriva ikigai predstave. Odločitev za dialog vprašanj je prav tako smiselna izbira za uprizoritev, ki želi odpreti razpravo in podučiti publiko o temi, pa noče učinkovati moralistično ali pridigarsko.
Kaj je liminalni prostor?
Liminalni prostori so predmet internetne estetike, ki prikazuje prazne ali zapuščene kraje, ki so videti srhljivi, zapuščeni in pogosto nadrealistični. Liminalni prostori so običajno kraji prehoda (ki se nanašajo na koncept liminalnosti), kar v predstavi predstavlja prostor obstoja likov. Lika se nahajata v prav takšnem prostoru, nekakšni čakalnici med enim in drugim prizorom medijskega šova. Višja nevidna in nedefinirana instanca jima nalaga naloge (podobno kot v Igri lignja), za katere lika vesta, da je od njihove izpeljave odvisen njun obstoj znotraj tega sistema.
Liminalno stanje, v katerem se nahajata lika (ne pa tudi gledalec), se odraža na več nivojih. Houndstooth vzorec, ki ni ne bel, ne črn, ne siv, je briljantna kombinacija za vizualno interpretacijo liminalnega prostora, poleg tega pa ponavljajoči vzorec spominja na vzorec za preprečevanje identifikacije obraza. Ta – Houndstooth vzorec – je bazna podlaga za kostumografijo (Lea Culetto) in podoben vzorec krasi celotno scenografijo (Anja Romih), izvzemši pikselirane ekrane.
Pa saj nismo v eni izmed epizod serije “Black Mirror”, kajne?
Ikigai raziskuje fenomen zbiranja in manipulacije osebnih podatkov s pomočjo informacijskih sistemov in internetne pokrajine. Pereče vprašanje, ki se ga mnogokrat pomete pod preprogo, dokler ne pride do množičnega uhajanja podatkov, je nekaj, kar je a priori politično in se dotika intimne posameznika. Če se mlajša generacija zaveda, kaj pomeni “digital footprint” in kako lahko reprezentacija na spletu vpliva na življenje npr. v procesu iskanja službe, starejša generacija lažje presliši krike umirajoče svobode na Kitajskem, kjer je razvoj sledenja in zbiranja informacij posameznikov napredoval do stopnje, ki grozljivo spominja na epizodo iz distopične serije Black Mirror. Ikigai je prav tako gledališki dogodek, ki bi ga lahko (če ga pozicioniramo znotraj razvijajoče veje digitalnih, vizualnih in med tehnoloških performativnih dogodkov) označili kot multimedijsko gledališče. V času, ko naše digitalne sledi (digital footprint) spremljajo, zbirajo in z njimi manipulirajo moguli socialnih omrežji in spleta, pa je to forma, ki ponotranja vsebino že sama znotraj sebe. Že sama forma predstave Ikigai, v kateri ustvarjalci zbirajo mnenja skozi vprašalnike in postavljajo vprašanja, v gledalcu vzbuja vprašanja, ki se naslanjajo na celotno predstavo, ter kritično raziskuje interakcijo med gledalcem in digitalnim okoljem, kar odpira diskurz o vplivu in manipulaciji naših digitalnih sledi.
A bo kdaj konec teh vprašanj?
Ena od značilnostih po performansov oz. projektov je interakcija z gledalci. Drugi del predstave, ki spominja na talkshow ali populistične Buzzfeed vprašalnike, tako kot prvi del izobražuje gledalca o problematiki osebnega varstva podatkov na spletu ter nevarnosti, ki nam tam pretijo. Dela se razlikujeta le v “orodju”, s katerim operirata igralca, saj se v prvem delu igralca naslonita na fabulo zgodbe, v drugem pa uprizoritev operira z interakcijo z občinstvom oz. skozi kviz, v katerem sodelujemo preko svojih osebnih telefonov. Ustvarjalci navkljub temu vztrajajo pri uprizarjanju v živo, na odru, v gledališču, kjer je stik s publiko brez posrednika (medija). Kar zmanjka Ikigaju je, da a priori zaradi same odločitve uprizarjanja v gledališki dvorani predpostavlja, da se bo z nekaj posegi interaktivnih elementov publika preoblikovala v začasno skupnost. Navkljub temu pa smo tudi na koncu še vedno eden izmed posameznikov, gledalcev, ki odgovarja na nekaj vprašanj in nima prave besede.
Koliko točk sem do zdaj zbrala?
Gledalec lahko sodeluje v predstavi, vsaj tako mislimo. Pri odgovarjanju na vprašanja preko spletne povezave zbiramo točke, za katere ne vemo, za kaj jih bomo lahko porabili. Prav tako bi predstava lahko izpilila sistem vprašanj in aplikacijo (Jurij Smrke), saj vse do konca ne vemo, koliko točk smo dejansko izbrali in kateri od odgovorov je pravilen. Čeprav na zabaven način poskušajo animirati publiko, je predstava na tej točki prepozna. Publika je še vedno v stanju, ko poskuša razplesti odnos med likoma in brez predprejšnjega vzpodbujanja do sedaj ni imela občutka, da bo sodelovala pri končnem vprašanju.
Čakaj. Zakaj pa bi verjela vam?
Tako kot je avtorica koncepta že v Zeldi znotraj predstave kot integralni del gonila predstave inkorporirala gledalca oz. sodelujoče, tu gledalca vplete šele v zadnjem delu. V želji do odprtega konca nam pusti odprto vprašanje. Vendar do sedaj dejansko nismo imeli vpliva na potek zgodbe, kot je bil to do sedaj koncept nekaterih preteklih projektov Varje Hrvatin, kot sta npr. Zelda ali Najraje bi se udrla v zemljo. Pri Ikigaju je mnogo bolj poudarjena logika zmagovalca in finalne odločitve. Avtoriteta, ki jo prevzamejo ustvarjalci, pa ostaja neizpodbitna in navkljub temu, da nas sprašujejo, če znamo razlikovati med real in fake news, nam ne dopuščajo, da bi njihove trditve preverjali. Prav tako nam ne dopuščajo transparentnosti glede izbora finalne naloge. Je bila ta odločitev res glede na zmagovalca kviza? Je bila to v naprej zrežirana odločitev? Zakaj bi se zato trudili zbirati točke, če ne vemo ali je končna odločitev zares demokratična in pravična? Tako kot kot z GDPRjem “urejeno” zbiranje podatkov na spletu kvazi opredeljuje način zbiranja in obdelave podatkov in vendar imamo realno vse manj moči nad zbranimi podatki, nas tudi ustvarjalci pustijo brez odgovora na naša vprašanja (in brez poklona igralcev) in zdi se, da tudi tu nimamo moči nad izbiro finalne naloge. Tako je na nas, da si sami odgovorimo na vprašanje v gledališkem listu po koncu in za hec preračunamo vrednost človeškega življenja (če upoštevamo montrealsko konvencijo s predpostavko maksimalne odškodnine), ki znaša 34536 slovenskih Big Macov s trenutno ceno 3,60 €.
Uredila in lektorirala: Živa Kadunc
