20. 4. 2021 / Kultura
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Najraje bi se udrla v zemljo

Koncept in scenarij uprizoritve: Varja Hrvatin 
Avtorji: Lina Akif, Maša Grošelj, Varja Hrvatin, Vid Merlak in Mia Skrbinac
Izvajalki: Lina Akif in Maša Grošelj 
Oblikovalec glasbene in vizualne podobe: Vid Merlak 
Produkcija: Zavod Melara 
Projekt je nastal v sklopu delovne štipendije Ministrstva za kulturo
Republike Slovenije. 
Datum premiere: 2. april 2021 
Datum ogleda: 3. april 2021 

Na spletnem portalu Facebook smo si 2. aprila 2021 lahko prvič tako rečeno ogledali predstavo z naslovom Najraje bi se udrla v zemljo, ki si jo je konceptualno in scenaristično zamislila Varja Hrvatin. V časih neizbežne karantene to nikakor ni prva uprizoritev, ki se je odvijala na spletu, tudi ne prva, ki je obeležila premiero na Facebooku, je pa vsekakor prva, ki je Facebook uporabila kot ekskluzivno-inkluzivno orodje za direktno komunikacijo s publiko. 

Toda: ali slednje res popolnoma drži?
V zaprti Facebook skupini (v takovrstno skupino te lahko sprejme zgolj administrator, vsi, ki niso potrjeni s strani admina, pa objav ne morejo niti gledati, kaj šele se nanje odzvati) na omenjem portalu ustvarjali Lina Akif in Maša Grošelj objavljata svoje misli bodisi v obliki pisne objave bodisi v video formi. Njuna motivacija za to je prijava na namišljeno tekmovanje (konkretno podjetja/butika La La Lush), kjer smo komisija mi-gledalci. Z vsakim všečkom oziroma ‘reactom’, torej modificiranim všečkom, prejme objava 5, z vsakim komentarjem pa 10 točk (gledalec lahko izbere eno ali drugo, ne more všečkati in komentirati iste objave, ravno tako lahko komentira le enkrat na objavo), dodeljena vrednost objav pa se preslika na vrednost ustvarjalk, uporabnic Facebooka. Ko nas prek objav direktno nagovarjata, se vzpostavi komunikacija, ki je na trenutke intimnejša od ogleda kakšne žive uprizoritve. Četudi se mora vsak gledalec prijaviti s svojim profilom, ki navadno nosi resnično ime, nam zaslon vseeno dopušča določeno mero anonimnosti, s svojo vlogo posrednika olajša komunikacijo neke nujne vljudnosti, namesto te pa se lahko v interakcijah pojavi brutalnost. Lahko bi rekli, da je to le brutalna iskrenost, a kaj, ko se brutalna iskrenost v ‘realnem spletnem’ okolju z lahkoto potencira v pravo nasilje-spletno nasilje. Sicer se v tej konkretni skupini (publika je, jasno variirala glede na reprizo, s tem pa so si bile tudi ponovitve različne, četudi konceptualno enake)  ni zaznala huda mera brutalnosti, vsekakor pa je publika svoj vpliv na odločanje o ‘zmagovalki’ sprejela kot igro, zaradi česar smo se čisto vsi odzivali na objave pogosteje, kot (bi) se sicer.

Kako pa nas (razen z igro komisije) prepričata v še obširnejše sodelovanje?
V objavah tudi izvajalki večkrat kot običajno privzameta neko aktivistično, ‘influencersko’ držo (saj to z željo o govoru o okoljevarstvenih in družbenih tematikah pogojuje podjetje, ki tekmovanje producira), v vsakem izmed izzivov se navežeta na krivice, ki se dogajajo po svetu, predvsem pa njima. Lina tu hodi po tanki liniji med zanimivim nezadovoljstvom nad svetom in pretirano čustvenostjo in dramatičnostjo, a ravno to je tisto, kar publiko, vse nas, ne zgolj gledalce te konkretne uprizoritve, intrigira. S tem Lina po točkah postane tudi zmagovalka tekmovanja tistega dne (ponovno poudarjam, da se ponovitve med seboj razlikujejo), saj pozna svojo ciljno publiko in od njih dobi kar najvišjo stopnjo ‘engagementa’; gledalci se torej največkrat s komentiranjem in všečkanjem vključimo v pripoved njene zgodbe. S svojo pravšnjo mero aktivizma, iskrenosti o stresu in manjših mukah, ki jih življenje povzroča, ter nasploh deljenja osebnih stvari z neznanci nas ujame v past socialnih omrežij: aktualnost, ki je lahko bolj sledenje in kreiranje trendov. A recept deluje, gledalci smo mu sledili, čeravno smo se vsi zavedali, da je šlo za uprizoritev. S konstantnim opozarjanjem ustvarjalk, naj komentiramo in sledimo objavam, sta pokazali zavedanje o delovanju algoritmov večine socialnih omrežij.

LIKE-COMMENT-SHARE-SUBSCRIBE zanka?
Z vsako izmed teh dejanj damo portalu vedeti, kaj nam je všeč, katere vsebine spremljamo in bi si želeli spremljati. Algoritem nam nato tudi ponudi, kar si želimo, s tem pa nas prepriča, da več in več časa preživimo na socialnih omrežjih. Sicer je to trenutno v karanteni večini ljudi lahko pribežališče, vsaj nek približek živega stika s soljudmi, a hkrati kljub konstantnim opominom vsakič znova pozabimo, kako nevarno in zasvojljivo je lahko preživljanje časa na tak način. Socialna omrežja z lahkoto povzročijo konstanten stres nekomu, ki jih vzame le ščepec preresno. Ravno cela uprizoritev v živo, četudi/prav zaradi tega na Facebooku, prikazuje boj za obstoj v virtualnem svetu. Pritisk, da dobiš dovolj odziva na svojo novo objavo, da dovolj ljudi pozna tvoj obraz, pritisk, da nosiš masko popolnosti: Maša v svojem predstavitvenem videu priznava, da jo zanima self care-skrb zase-in jo tudi redno izvaja. Da kapitalistični sistem najprej pobere prav vsako uro prostega časa v dnevu, potem pa ti še proda pripomočke za boljše počutje, pripomočke, kupljene s prigaranim denarjem, pripomočke, ki lahko treat-yourself kulturo popeljejo v nezdrave razsežnosti, no, to so že znane reči. 

A kaj NAJRAJE BI SE UDRLA V ZEMLJO še izpostavlja?
Potrebo po konstantni aktualnosti. Izmenične objave ustvarjalk se pojavljajo na tri minute, izbrišejo se še pred finalom predstave, nato se izbriše še skupina, gledalec ne more vmes niti skočiti na stranišče (kar je skupna točka s predstavami v živo), važno je edinole OSTATI RELEVANTEN, v vsaki sekundi, minuti, uri, dnevu. Venomer. To pa je pritisk, s katerim se bolj in bolj sooča vsakdo. Ob takem številu ljudi, izjemnih ljudi, se bo le redkokdo nesmrtno zapisal v zgodovino. Nekateri to željo po samoohranitvi zdravijo z reprodukcijo, denimo Maša, ki je mati, Lina pa priznava, da si želi svoje ‘online’ podobe, online imidža, skorajda si želi biti nekdo drug, kar si sicer pozneje prizna Maša. V življenju je namreč treba igrati, če želiš preživeti, četudi igraš pred očmi neznancev na socialnih omrežjih. Kar je bilo kadarkoli objavljeno na internet, je namreč neizbrisljivo, kajne?

Kaj je torej motivacija za to uprizoritev?
Strah. Strah, da postaneš zastarel kot oseba, popolnoma neaktualen, strah, da te drugi vidijo drugače, kot ti vidiš in dojemaš samega sebe, strah, da boš neuspešen, strah, da si slab človek, zato konstantno dokazuješ drugim, da nisi, strah, da boš moral požreti še kanček dostojanstva, ki ti ga je ostalo, strah, da ne boš spoštovan, če ne boš uspešen in delaven, marljiv, dobra mati, dober oče, aktivist, intelektualec, razgledan, zanimiv, duhovit, izobražen, dobro situiran, v zvezi, mentalno zdrav, fizično aktiven … Lina v svojem zadnjem videu lepo povzame: “Nihče me ni vprašal, kdo hočem bit’/…/ delaš, ustvarjaš, pomagaš, a veš, da nič ne pomeni, in če veš, da nič ne pomeni, kdo sem, da bi me sploh poslušali?”, s čimer povzame depresivni nihilizem današnje, predvsem mlajše družbe.

Najraje bi se udrla v zemljo je tako uprizoritev, ki se zaveda mnogih družbenih problematik, predvsem pa same sebe. Ne jemlje se popolnoma resno, a ravno tako ni parodična. V inovativni formi in izredno premišljenim potekom dogajanj nam na novo odpira premisleke, ki smo jih morda nekoč že prežvečili, vsekakor pa večinoma pozabili. Poleg tega odpira raznolika polja omenjenih tematik, nanje pa se osredotoči na očarljiv način. Gledalci bi se morali zahvaliti prav vsakemu izmed soustvarjalcev predstavljenega, saj brez perfekcionizma prav vsakega izmed njih tako lepo celostno zaokrožena in smiselna stvaritev ne bi bila mogoča.

Najraje bi se udrla v zemljo. Vir: Facebook