Zelda

Koncept in scenarij uprizoritve: Varja Hrvatin
Avtorstvo, scenografija in kostumografija: Varja Hrvatin, Rok Kravanja, Vid Merlak, Anja Novak, Stane Tomazin
Grafično oblikovanje: Dorijan Šiško
Razvoj aplikacije: Srđan Prodanović
Oblikovanje luči: Matjaž Brišar
Vodji predstave: Sven Horvat, Varja Hrvatin
Produkcija: Varja Hrvatin in Slovensko mladinsko gledališče
Datum preimere:27.10.2021
Datum ogleda predstave: 28.10.2021

V četrtek, 28. 10. 2021, je bila v Mladinskem gledališču prva ponovitev uprizoritve Zelda, pod katero se kot avtorica koncepta in scenarija podpisuje Varja Hrvatin. Predstava je namreč oblikovana kot videoigra, ki se odvija v živo po ljubljanskih ulicah in je delno interaktivna za gledalce, ki sedijo v dvorani in aktivno sodelujejo s svojim mobilnim telefonom. Inspiracijo za naslov so črpali iz japonske videoigre The Legend of Zelda, ki je serija fantazijsko-akcijskih videoiger, te pa vsebujejo akcijske, pustolovske in ugankarske elemente.

Predstava prikazuje dve realnosti, in sicer resnično realnost, v kateri bivamo mi – gledalci in igralec Rok Kravanja v vlogi ‘master mind zlobnega gejmerja’, ki pa je hkrati ustvarjalec oziroma bog druge realnosti, ki jo lahko poimenujemo virtualna. Zlobni gejmer je ustvaril videoigro, v kateri obstajata dva igralca, vpeta v naše odločitve, ki ju vodijo od točke A do točke B. Kljub temu da imajo gledalci možnost številčnih različic, ki narekujejo potek igre oziroma predstave, je to zgolj iluzija svobodne izbire. Scenarij je zapisan, igralca vesta, kaj vse se lahko zgodi, celotna organizacijska ekipa čaka na demokratično odločitev gledalcev. In potem igra steče. Pa vendar vsakič drugače.

Prva točka, v katero smo vpeljani gledalci, je odločitev, ali želimo izbrati moški ali ženski avatar. Nato sledi izbira podkarakterjev, njihovega stila in imena, ter za konec izbira njihovih lastnosti. Izberemo lahko le glavni karakter, ki ga lahko upravljamo, stranski karakter je avtomatiziran. V tej reprizi smo gledalci za naš avatar izbrali hipi žensko, po imenu Nareteja, ki jo je igrala Anja Novak. Izbrana oseba oziroma lik je bil zelo poduhovljene narave, kar je spretno opremila tudi z izbranim besediščem, ki se je ponavljalo oziroma ni bilo preveč bogato, vendar pa se je le s tem zares približala svetu videoiger. Njen svet je bil poln dišečih palčk, alternativne scene, joge, veganstva in ljubezni do živali. V igri pa je sodeloval še stranski karakter Blaž (Stane Tomazin), ki je predstavljal anarhista, oblečenega v črna oblačila in je bil poln podobnih besednih zvez, kot so »fuck the system.« Videti je bilo možno, da sta si lika precej različna, vendar pa sta drug do druega gojila spoštljiv odnos, hkati pa sta si med seboj morala pomagati, saj sta le tako prispela do ključne točke in v pravem času dostavila paket. Igralca sta bila oblečena sicer zelo klišejsko, on v črna oblačila, ona pa v preprosta barvita oblačila zemeljskih barv. Avatarja smo iz dvorane Nove pošte spremljali preko kamere, ki jo je nosila Anja Novak in nam je nudila vpogled v drug svet. Cilj same igre je bil, da smo v omejenem času dostavili paket in tako dosegali nove stopnje. Vsaka je bila strukturirana iz enega iziva, ki smo ga izmed ponujenih izbrali prav gledalci. Tako je avatar Anje Novak ukradel burek, preganjal golobe, Stane Tomazin je preverjal pogoj PCT, na Bavarskem dvoru sta lika odplesala sceno iz filma Šund, obiskala sta Venera shop itd.

In kaj se zgodi, ko je paket dostavljen? Upor! Igralca se po koncu videoigre šele začneta igrati z njunim ustvarjalcem in tako stvari prevzameta v svoje roke. Iz vloge živali (pujsa in zajca), ki ju njun lastnik (gejmer) hrani in jima ukazuje, se prebudita osebka s svobodno voljo. Dovolj jima je sveta, v katerem nimata moči, v katerem sta zgolj predmeta, zato se postavita na zadnji nogi, v sebi poiščeta človeški razum in moč, s katero pograbita gejmerja, ga zavežeta in se mu maščujeta. Zadnji prizor tako odpira moralna vprašanja, ki se nanašajo na dojemanje realnega sveta. V ospredju je užitek ob igranju iger oziroma ob škodovanju drugim. Še posebej je v središču kritika prenašanja v živo (live streaming) in raznih izzivov (challenges), ki so zadnja leta precej popularni na spletu – končajo pa se včasih bolj in drugič manj srečno, kajti pri nekaterih izzivih je prišlo tudi do smrtnih primerov. Spomnimo se samo, koliko naslajanja in posmehovanja je bilo mogoče začutiti pri gledalcih, ki ne nazadnje predstavljajo nekoga, ki upravlja z življenjem drugih. Kje je meja poseganja v druge, ali sploh obstaja? Igralca se na tej točki oblečeta v živali in porodi se nam misel, ali iz tega lahko sklepamo, da je meja ravno točka zavedanja, torej razlika med biti človek in biti žival.

Po drugi strani pa nam celotna eno uro in pol dolga izkušnja poda misel o spreminjanju sveta in prihodnosti druge realnosti, v kateri bo dovoljeno vse, morda celo uboj, napad, kraja. Avtorji predstave izražajo predvsem kritiko družbe tehnologije, družbe, ki ne loči med realnim in virtualnim, ki je izgubila svojo empatijo in s tem svojo človeškost. Mar v takšni družbi sploh še obstajajo ljudje? Med samo videoigro nam teče čas, življenja se lahko izgubijo, pa vendar: »Ali je ‘game over’ sploh kdaj mogoč? Koliko različnih scenarijev imajo planiranih? Ali lahko gre kaj res narobe?« Kot gledalci smo vpeti v igro kot neskončna bitja, ki lahko z videoigro začnemo zmeraj znova, lahko umremo in nato spet oživimo ter se bojujemo dalje, kar pa zna postati spolzko področje iluzij realnosti. Kljub temu da se morda na prvi pogled ne zdi podobno, v vsakdanjem življenju neprenehoma izbiramo med odločitvami, ki ustvarjajo naše realnosti, sami smo avatarji in upravljalci hkrati. Ampak, kaj pa, če je to le še ena stopnja, v kateri mislimo, da smo mi tisti odločevalci, kaj, če je vse samo matrica in nas nekdo igra, mi pa se tega sploh ne zavedamo?

Lektura: Zala Vidic