Igra lignja (Squid Game)
Ustvarjalec: Hwang Dong-hyuk Igralska zasedba: Lee Jung-jae, Park Hae-soo, Wi Ha-joon, Jung Ho-yeon Datum izida: 17. september 2021, Netflix Ocena: 9
Težko zanikamo, da se nasilje prodaja, in to morda celo bolje kot spolnost. Igra lignja je za sabo pustila Bridgerton (2020), prej najbolj gledano serijo na Netflixu. Ni prva igra preživetja, ki je obsedla svet, primera takih sta že Battle Royale (2000) in franšiza Igre lakote. Krivična pa je trditev, da je štos samo v zasnovi. Debatam, ki jih sproža, prav nič ne odvzamemo, če rečemo, da je zadeva preprosto dobra televizija.
Seong Gi-huna (Lee Jung-jae), ločenca, klavrnega očeta in sina ter ljubitelja iger na srečo novačijo za igro, ki mu bo spremenila življenje. Sestavlja jo 456 zadolženih igralcev, 6 tradicionalnih otroških igric in potencialnih dobrih 45 milijard južnokorejskih vonov nagrade (skladu se doda po 100 milijonov za vsakega izločenega igralca). Udeležba je prostovoljna, izstop ni mogoč.
Svobodno voljo oz. njeno iluzijo polemizira cela (predvsem druga) epizoda. Boj za preživetje in denar sovpadeta tako, da sta socialni komentar in sporočilnost serije že spočetka očitna. Vsi igralci so sužnji kapitalizma, zadolženi do te mere, da zastavijo življenje. Tudi s stražarji, ki sicer ne sodelujejo v igrah, a so podvrženi istemu neusmiljenemu režimu, je podobno. Izhodišče je na papirju pravično: tekmujejo pod enakimi pogoji, med pravili ni izjem. Vprašanje je, ali se slučajno hitro skvari ali pa že v osnovi ni moglo vzdržati.
Gledalca verjetno pritegne suspenz, ki ga nudi sam koncept. Igre niso razkrite vnaprej (razen za izjeme, ki zaobidejo sistem). Žal je to ključno, saj je marsikateri razplet predvidljiv. Hitro sklepamo, katere igralce bomo spremljali do konca, kdo od njih je karakterno sporen, na koga moramo biti pozorni, ker ni, za kar se izdaja. Tudi to, kako se odvija življenjska zgodba samega protagonista, ni nekaj, čemur bi se čudili.
Med manj naklonjene odzive sodijo očitki slabega igranja v prizoru z ameriškimi VIP-i. Bogataši, ki stavijo na igralce, so tako dolgočasni kot zdolgočaseni in nasploh niti malo markantni, če odvzamemo odpor, ki ga do njih predvidoma čuti gledalec. Je kontrast, ki ga vpelje ta scena, res napačen in ne služi ničemur? Lahko sicer razglabljamo, ali je to namerno. Bi lahko bilo bolj sporno, če bi bili ljudje, ki jih zaznamuje predvsem in zgolj pretirano premoženje, bolj zanimivi kot številke, na katere stavijo? Ostane pri tem, da otopele milijarderje razumemo, sočustvujemo pa težko.
V nasprotju z ameriškim delom je korejska zasedba doživela upravičeno hvalo in prepoznavnost. Bolj kot igralci so oder popularne kulture zavzele igre same, saj so dovolj preproste za poustvarjanje doma. Vedno se najde kdo, ki stvar pelje predaleč, in slišimo tudi kakšno o reproduciranju celotnega koncepta. Ne, nasilje na ekranu ni primerno za otroke, in ja, kdor bi Igro lignja poustvaril v celoti, potrebuje posvet s strokovnjakom, družba pa mora tovrstne slaboumnosti čimprej zatreti v kali – vendar za to pač ne moremo kriviti ustvarjalcev.
Zadnje epizode nekoliko razočarajo. Razplet je, kot omenjeno, predvidljiv. Morda bi bilo bolje, če epiloga ne bi bilo, saj prav preveč ne doprinese. Vsa sporočilnost, ki bi jo z njim verjetno radi dosegli, je podana že prej. V oziru na preizkušnje, skozi katere ga je spremljal, se gledalec vpraša, ali je protagonista sploh izučilo. Dotedanja izkušnja kaže, da boj proti sistemu ne more obroditi sadov, ali vsaj, da so v življenju stvari, ki so vrednejše njegove pozornosti.
»Igralec ne sme nehati igrati.« Karkoli že menimo o sami zgodbi in kontroverznosti (nenazadnje tudi izvirnosti), mimetični aspekt je učinkovit in Igra lignja kot družbena alegorija vzdrži.
