9. 12. 2021 / Literatura / Kultura / Pod površino

Sprehod skozi 37. Slovenski knjižni sejem

Leto je naokrog in zopet je čas za Slovenski knjižni sejem – beri: za tisti en teden v letu, ko nabereš vse svoje prihranke, na plan privlečeš seznam knjižnih želja, predolgo časa brskaš po stojnicah ljubih založb, da bi našel najboljše popuste, in si ogledaš kakšen dogodek, ki je slučajno na sporedu, ko prideš v Cankarjev dom. Aja. Popravek: ko slučajno zaplavaš na spletno stran sejma ali pa te Facebook opomni, da je na sporedu dogodek, za katerega si obkljukal, da se ga boš udeležil. Največji knjižni sejem se je zaradi epidemiološke situacije letos (žal) že drugič v celoti preselil v virtualno okolje. Štiri piske, ki se v zadnjih dveh letih (očitno) še nismo prenajedle Zoom sestankov, predavanj in virtualnih dogodkov, smo spremljale sejemsko dogajanje in o njem nekaj tudi napisale. V prispevku so zbrane naše misli o dogodkih, ki smo si jih v sejemskih dveh tednih uspele ogledati.

23. 11.

Berem. Zajeten roman.
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z založbo Beletrina

Boštjan Videmšek je z Goranom Vojnovićem, avtorjem romana Đorđić se vrača, spregovoril predvsem o trenutni situaciji v Sloveniji in svetu. Med drugim je Vojnović izpostavil, da v zadnjem času v javnosti opaža negativno spremembo, saj nepredvidljivost trenutne situacije ustvarja negotovost. Ljudje so napeti, prizadeti in utrujeni, zato lahko vsako nestrinjanje prinese razdor. Kot javna oseba se avtor čuti dolžnega, da izraža svoje mnenje, čeprav se hkrati sprašuje, kaj lahko sploh še povemo. Politika po njegovem mnenju pravzaprav že dolgo vstopa v medijski prostor kot predvidljiv konflikt, prepir z obrabljenimi frazami, ki ustvarja nekakšen šov in sproži izbruh odzivov na družbenih omrežjih; medtem bi vsak medij, ki bi hotel iti v nasprotno smer, propadel.

Kot je povedal Vojnović, živimo v izrazito polarizirani družbi, v kateri se je nemogoče pogovarjati z ljudmi drugačnega mnenja, saj namesto konstruktivne debate hitro nastane konflikt. Hitro dobimo občutek, da smo obdani z neznanci, saj ne moremo predvideti niti odziva prijateljev. Na družbenih omrežjih primanjkuje pravega dialoga, saj se ljudje pretvarjajo, da vse vedo, namesto da bi zastavljali vprašanja o stvareh, ki jih ne razumejo, svoj strah in zmedenost pa prikrivajo z agresijo. Vojnović je poudaril, kako se moramo ves čas opominjati, da imajo vsi ljudje svoje stiske in da se vsak prebija skozi trenutno situacijo na svoj način – tudi če se ne strinjamo, se moramo poslušati in skušati drug drugega razumeti.

Dogodek je bil zanimiv, Vojnović je izpostavil kar nekaj utemeljenih premislekov, sem pa pogrešala nekaj več govora o samem romanu (še posebej glede na naslov dogodka) – Marku Đorđiću sta v pogovoru namenila le nekaj besed. Strinjam se z njuno kritiko, da živimo v času, ko se težko pogovarjamo o čemerkoli drugem kot o vseprisotni krizi, in prav zato bi lahko več spregovorila o Vojnovićevem literarnem ustvarjanju. Dogodek je kljub temu vreden ogleda, saj ponudi dragocene premisleke o svetu in družbi, v kateri smo se znašli.

Goran Vojnović in Boštjan Videmšek (vir: Facebook – Slovenski knjižni sejem)

Esejistični pripovedni jezik – Avtoštop
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: založba Litera

Tone Peršak je v pogovoru s Tonjo Jelen predstavil svoj novi roman Avtoštop, podnaslovljen Potovanje na začetek poti. Roman popisuje avtoštoparsko potovanje po Evropi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Protagonista ne žene želja po odkrivanju naravnih in turističnih znamenitosti, temveč želja po spoznavanju življenja ljudi na različnih koncih Evrope. V romanu je prisoten motiv nomadstva, ki se nanaša tudi na dva predhodna romana Toneta Peršaka, Usedline in Preobrazbe, ta pa je podan predvsem z esejističnim pripovednim jezikom. Dogodki so v romanu predstavljeni samo mimogrede, prevladujejo pa razmisleki o domačem okolju, političnem sistemu v državah, ki jih obišče, pa tudi jugoslovanskem. Ne gre samo za fizično potovanje, ampak tudi potovanje navznoter. Avtor se zaveda, da je esejistični jezik čedalje bolj prisoten v sodobnem romanu, kar je tudi razumljivo glede na splošno vzdušje, ki veje v družbi – zaradi negotovosti in nestalnosti človek nenehno išče svoj smisel, prostor v svetu, in hrepeni po samouresničitvi.

Glede na naslov dogodka bi poslušalec pričakoval, da bosta sogovorca več poudarka dala na jezik, značilen za esej, in kako se ta povezuje s pričujočim romanom. Tega seveda nista popolnoma zanemarila, so pa bile v ospredju druge teme, na primer anekdote in avtobiografski elementi iz Peršakovega življenja, kar v poslušalcu lahko pusti občutek, da ni dobil, po kar je prišel.

Mladi na internetu
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Cankarjeva založba

Dogodek, ki je zaradi narave letošnjega sejma že po naslovu še posebej aktualen, je poslušalcem ponudil široko razpravo o tem, kako internet spreminja in oblikuje mladostniški vsakdan. V pogovoru, ki ga je vodil urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov, so sodelovali še mladinska pisateljica Neli K. Filipić, antropolog Dan Podjed ter Teo Čeh, član skupine Dunking devils in oblikovalec vsebin za socialna omrežja.

Zanimivo je, koliko skupnega imajo področja na videz tako raznolikih govorcev, ki se vsak na svoj način v profesionalnem in vsakdanjem življenju srečujejo s sodobnimi omrežji. Dejstvo je, da novi komunikacijski kanali neustavljivo prodirajo v vsak kotiček naših življenj, posebej pa je smiselno opazovati, kakšne sledi tovrstni stiki puščajo tudi v sodobnih medijih, oglaševalskih strategijah in – ne nazadnje – literaturi. Neli K. Filipić v svoj zadnji mladinski roman Fronta vključuje socialna omrežja in se v svoji pisavi ukvarja z vprašanjem komunikacije, mladostniškega dojemanja sodobnega sveta in prežetosti s tehnologijo, ki se ji literatura nemalokrat še vedno izogiba. Ob tem se seveda pogovor kmalu prevesi v razpravo, v kolikšni meri socialna omrežja res spreminjajo pomen pojma »socialno«.

Nekaj odgovorov na to vprašanje zagotovo ponujata monografiji antropologa Dana Podjeda, o uporabniških navadah mlajše generacije pa iz izkušenj spregovori tudi Teo Čeh.

Teo Čeh, Neli K. Filipić, Dan Podjed in Aljoša Harlamov (vir: Facebook – Slovenski knjižni sejem)

24. 11.

Litteræ Slovenicæ v novih podobah in jezikih
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev

Knjižna zbirka Litteræ Slovenicæ Društva slovenskih pisateljev že od leta 1963 samostojno predstavlja slovensko kulturo in literaturo državam po svetu, in sicer s pomočjo prevodov izbranih del slovenskih avtoric in avtorjev. V pogovoru so sodelovale urednici zbirke Tanja Petrič in Tina Kozin, prevajalka Liza Linde in avtorica Lidija Dimkovska, vodila pa ga je Breda Biščak.

Na začetku je urednica Tanja Petrič orisala koncept zbirke. Povedala je, da sta se s sourednico Tino Kozin v času svojega delovanja trudili vključevati avtorje različnih generacij ter predvsem tudi avtorice, saj jih je bilo v preteklih obdobjih manj. Usmerili sta se na žanre, ki težje prodrejo na tuje trge (npr. poezija, kratka proza in mladinska književnost). Osredotočili sta se predvsem na angleški in nemški jezik z vizijo Frankfurtskega knjižnega sejma leta 2023.

Tina Kozin je nato predstavila pesniško zbirko Koža Toneta Škrjanca, ki jo je uredila za nemško izdajo. Povedala je, da v njegovi poeziji najdemo nekaj vzporednic z ameriško bitniško poezijo, ki jo tudi prevaja, in z newyorško šolo. Po besedah urednice njegova poezija temelji na kolažiranju in je na videz preprosta, vendar polna fantastičnih prebojev, čutnosti in lepote; izpostavila je njegov postopek abstrakcije, pod katero nastaja drugačen dialog s svetom.

V nadaljevanju je Liza Linde spregovorila o svojem prevodu otroško-mladinske zbirke pravljic in pesmi Ropotarna Petra Svetine. Knjiga je leta 2013 prejela nagradi večernica in zlata hruška. Prevajalka je izpostavila, da je bilo prevajanje precej težavno, saj avtor kombinira različne literarne zvrsti. Dodala je, da so otroci strogi bralci in bralke in hitro zavohajo slabe prevodne rešitve. Pomembno je, da se zgodbe prestavijo v njihov kulturni prostor, tako na primer trojanski krofi postanejo salzburške Mozartove kroglice. Pri prevajanju je sodeloval tudi Jens Sakelšek, konferenčni tolmač in literarni prevajalec, s katerim sta si delo razdelila in se nato posvetovala, hkrati pa ohranila avtonomijo pri lastnem prevodu. Zadnji del prevajalskega procesa je bilo glasno branje, saj se takrat izkaže, ali so vsi kriteriji dobrega prevoda izpolnjeni. Posebej pomemben je ritem, saj se otroške knjige bere na glas.

Četrta gostja je bila pesnica in pisateljica Lidija Dimkovska, avtorica romana Rezervno življenje, ki ga je iz makedonščine, avtoričine materinščine, poslovenil Aleš Mustar, v nemščino pa ga je prevedel Alexander Sitzmann, ki je predhodno prevedel tudi dve njeni pesniški zbirki. Avtorica je izpostavila, da se ji zdi prevod njenega romana znotraj te zbirke pomemben za slovenski literarni kontekst, ki je precej zaprt in osredotočen na jezik kot takšen.

Španski prevod kratkih zgodb Težkomentalci Jedrt Lapuh Maležič je pripravila prevajalka Marjeta Drobnič. Urednica Tina Kozin je povedala, da gre za uspešen in odmeven prvenec, ki se ukvarja z norostjo, kar je v slovenskem literarnem prostoru redko. Prikaže pogled na norost od znotraj in spopadanje s stigmatizacijo. Izrazita pripovedovalka se znajde v psihiatrični bolnišnici, prav ta prvoosebni pogled in izrazita ironija pa sta pomembni kvaliteti knjige.

Dogodek se je zaključil z nasvetom urednic, ki uredništvo predajata novi ekipi. Po njunih besedah so protagonisti te zbirke prevajalci in prevajalke, saj brez njih te knjige ne bi prišle v svet. Bistven je dober izbor in usmerjena distribucija ter seveda uigranost ekipe urednikov, avtorjev in prevajalcev.

Nagrada za najboljši knjižni prvenec in nagrada Radojke Vrančič za mladega prevajalca
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in 3. program Radia Slovenija – program Ars

Letošnja nagrajenka za najboljši knjižni prvenec Natalija Milovanović in prejemnik nagrade Radojke Vrančič za mladega prevajalca Tomaž Potočnik sta se za pogovor s Tino Kozin spletno javila vsak s svojega konca sveta. V oddaji Literarna matineja na programu Ars sta spregovorila o svojih začetkih, ustvarjanju in konkretno o nagrajenem delu.

Tomaž Potočnik je jezikoslovec, prevajalec (iz angleščine, francoščine in latinščine) in klasični filolog. Lani je pri založbi Slovenska matica izšel njegov (sedaj nagrajeni) prevod Petrarcovega dela Moja skrivnost, ki je izvirno napisano v latinščini. Ideja za prevod je nastala že leta 2012 v sklopu seminarja pri prof. dr. Marinčiču, deli prevoda pa so bili objavljeni tudi v reviji Keria: Studia Latina et Graeca.

Natalija Milovanović je pesnica in prevajalka, ki trenutno končuje magistrski študij prevajalstva na univerzi v Gradcu. Prevaja iz angleščine, nemščine, srbščine, bosanščine in hrvaščine. Svoja literarna besedila je do sedaj objavila v Poetikonu, Mentorju, Literaturi, Sodobnosti ter v zbornikih Rukopisi 41 in Biće bolje. Pred prvencem je leta 2019 skupaj s Tanjo Božić napisala in izdala pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali/Pripitomljavanje domaćih životinja, ki sta ga skupaj izvajali kot performans. Nagrado je letos prejela za zbirko Samoumevno, ki je izšla pri Centru za slovensko književnost.

Nominirane knjige za nagrado za najboljši knjižni prvenec (vir: Facebook – Slovenski knjižni sejem)

Pod svobodnim soncem: največji slovenski ep v stripu
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: zavod Škrateljc

Roman Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja, od prve izdaje bo prihodnje leto minilo že 110 let, je letos izšel tudi v stripovski predelavi. Dr. Uroš Grilc je v pogovoru z Goranom Vojnovićem, ki je priredil Finžgarjev tekst, in Damijanom Stepančičem, ki stoji za epskimi ilustracijami stripa, predstavil sveže natisnjeno knjigo. Priredbe obsežnega teksta se je Vojnović lotil s filmskega vidika, saj je tudi strip neke vrste kadriranje in vizualno pripovedovanje zgodbe. Tekst je moral le skrajšati in ekonomizirati, da je lahko v podporo Stepančičevim ilustracijam. Ilustrator se je osredotočil na vojaško, ekspanzivno plat romana. Na več straneh prizori zavzemajo celotno stran, saj so izredno detajlirani, da lahko bralec/gledalec dlje časa samo občuduje, kaj vse je strnjeno na eni strani. Teksta na nekaterih straneh skorajda ni in tam slika sama pripoveduje zgodbo. Stepančič je želel Iztoka, glavni lik zgodbe, ustvariti kot junaka, ki predstavlja vse, kar je dobrega; človečnost, iskrenost, morda naivnost, ki pa je izraz pristnosti. Zgodba, ki je še danes aktualna in kaže na Finžgarjevo angažiranost, nam odpira vprašanje, kdo so danes barbari in kdo smo mi – a odgovora ne ponudi.

Strip so ustvarjalci pripravljali dolgo časa in ga vzeli skrajno resno, kar je razvidno tudi iz končnega izdelka, ki definitivno ne razočara, in bo nad Finžgarjevo zgodbo navdušil še tiste, ki izvirnika niti za domače branje v osnovni šoli niso prijeli v roke, s tem pa želijo, da strip resno vzamemo tudi bralci. Je medij, ki je že dozorel in odrasel in ni več namenjen le površni zabavi. Ubeseduje in prikazuje resne, konsistentne zgodbe, ki nam ponujajo razmislek in refleksijo. Pričujoče delo je tako spodbuda za branje tako romana kot stripa – Finžgar bi bil zagotovo vesel, da je v letu 2021 izšla tudi takšna predelava.

Pravljična in literarna Ljubljana
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Založba Morfem

Širše poznana prozna in pesniška literarna dela ter pravljice pogosto razkrivajo plasti ulic in trgov, ki jih, ne glede na to, ali smo v mestu domači ali ne, pogosto spregledamo. Turistične znamenitosti, kipi in trgi pogosto nosijo številne skrivnosti, ki tistemu, ki jih pozna, spremenijo pogled nanje. V knjigi Pravljična in literarna Ljubljana je združeno dvoje – turistična pot, ki mlade vabi, da se po njej sprehodijo v spremstvu staršev ali pedagogov, in literarna zgodovina posameznih točk v mestu, mimo katerih vodi.

V pogovoru, ki ga je vodila Ana Pandur, Milena Mileva Blažić, univerzitetna profesorica in poznavalka mladinske književnosti, ter Mateja Kregar Gliha, turistična vodička, predstavljata vzgibe in ozadje nastanka zbirke, namenjene tako mladim bralcem kot vsem tistim, ki uživajo v odkrivanju literarne in pravljične plati prestolnice.

Pogovor prinaša tudi veliko idej in misli o projektih v prihodnosti, odpira pa tudi vprašanje, kako uveljavljena literarna interpretacija vpliva na aktualno dojemanje duhovne mestne dediščine in z njo povezane kulture.  

25. 11.

V vrtincu črk
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Založba Morfem

V središču pogovora z igrivim naslovom, ki se sicer posveča zelo resni tematiki, je tokrat slikanica V vrtincu črk avtorice Aksinje Kermauner, univerzitetne profesorice in tiflopedagoginje. Ta se s svojim nedavnim delom posveča posameznikom s posebnimi potrebami, njena sogovornica pa je mag. Nina Čelesnik Kozamernik, certificirana presojevalka skotopičnega sindroma.

Slikanica, ki v ospredje postavlja zgodbo deklice s skotopičnim sindromom, je več kot le zanimivo delo za mlajšo populacijo, saj služi tudi kot didaktično gradivo za odrasle. Predstavlja povezovalno sredstvo za razumevanje in prepoznavanje skotopičnega sindroma, o katerem je znano razmeroma malo, pogosto pa ga mnogi zamenjujejo tudi z disleksijo. Skotopični sindrom je, kot pojasni mag. Čelesnik Kozamernik, težava vizualnega procesiranja, kar pomeni, da gre za motnjo pri zaznavanju, zaradi katere pri posameznikih s tem sindromom prihaja do težav pri branju, pisanju ali poslušanju. Otroci in posamezniki s skotopičnim sindromom se tako v vsakdanjem življenju pogosto znajdejo v stiskah predvsem zaradi družbenega nepoznavanja sindroma.

Pri založbi Morfem je v zbirki Ljubezni je za vse dovolj sicer izšlo že več slikanic, posvečenih tematiki življenj otrok in posameznikov s posebnimi potrebami, gre pa za dober primer prakse, kako tudi mladinska literatura prispeva k izobraževanju, družbeni odprtosti in razumevanju drugačnosti v vseh oblikah.

Kritični pesniški glasovi iz Irana in Slovenije
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev

V dialog so tokrat stopili Sara Afzali, iranska pesnica, Pooyesh Azizeddin, iranski pesnik, ki je v Slovenijo prišel v okviru zaščite ICORN, Lenart Sušnik in Vid Karlovšek. Pogovor je moderiral Igor Divjak, urednik portala Vrabec Anarhist. Rdeča nit pogovora je bila družbenokritična poezija, o kateri so razpravljali v luči angažiranosti, geopolitične umeščenosti v režim in cenzure. Za uvod je Divjak prebral družbenokritične verze Vida Karlovška in s tem začel razvijati pogovor o svobodi kritičnega izražanja. Iranska pesnika sta poudarila, da v Iranu preganjajo kritične posameznike, še posebej ustvarjalce in ustvarjalke. Sara Afzali pa je podala stanje z ženske perspektive – v Iranu zbirka, v kateri je omenjen del ženskega telesa, ne bi izšla. Obstaja cenzura, ki jo je vzpostavilo ministrstvo za kulturo, in tudi, ko je delo objavljeno, obstaja možnost naknadne umaknitve iz prodaje, kar se je pesnici že zgodilo. Sram in strah sta torej konstitutivna faktorja ženskega mišljenja, bivanja. Moderator je strah izpostavil kot enega temeljnih motivov poezije Lenarta Sušnika, ki se povezuje z občutkom neodločnosti in svetobolja. Podobno resignacijo je moč najti v Karlovškovi poeziji. Upanje po njegovo tiči prav v branju in pisanju poezije. Diskrepanca med slovensko prostostjo branja in pisanja ter iransko cenzuro je torej več kot očitna. Govorili so tudi o pogledu na slovensko kulturo s tuje perspektive in o občutku vključenosti v skupnost. Oba iranska pesnika Slovenijo razumeta kot svoj dom, a jo kot tako sprejemata na različne načine. Azizeddin je omenil petkove proteste, ki se jih je udeleževal, in poudaril, da si ne želi biti priča ponavljanju iranskih vzorcev, Afzali pa je tu zaradi ljubezni – zunaj družinskega kroga se še vedno ne počuti kot prebivalka. Kljub dejstvu, da se bori z rakom, pa je optimistična glede svoje prihodnosti.

Uvodna primerjava slovenske in iranske situacije, kar se tiče represivnosti režima, pregona kritične misli in cenzure, se mi je zdela zgrešena, kar se je med pogovorom tudi potrdilo. Stičišče predstavljenih poetik je zagotovo kritika, a vlečenje vzporednic med teokratičnim Iranom in Slovenijo je absurdno, kar je izpostavil tudi Sušnik z besedami »compared to what’s going on in Iran I feel like a spoiled brat«. Kljub temu pa je bil pogovor zanimiv in v svojem bistvu pomemben, saj širi obzorja tako udeležencev kot poslušalcev/gledalcev.

26. 11.

Berem. Pesniško knjigo.
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev

Anja Novak (Anjuta) je v pogovoru s Sašo Pavček predstavila svoje ustvarjanje – konkretno prvenec Rane rane, ki je izšel leta 2020 pri založbi Sanje. Odlikuje ga brezkompromisna iskrenost, ki jo Anjuta dopolni še s QR kodami, za katerimi se skrivajo zvočni posnetki pesmi in videi, ki so nastali v sodelovanju z raznimi drugimi umetniki in umetnicami. Zbirko igralka vedno uprizarja kot nekakšen performans v poročni obleki. S tem se poskuša čisto igralsko distancirati od osebnosti poezije in se kot brechtovska ranjena nevesta izraziti izven sebe. V pogovoru o pesniških motivih sta odpirali teme feminizma, družine, zaznamovanosti zaradi prednikov, cikličnosti življenja (predvsem z navezavo na knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi), osebnostnega zorenja, osebnih odnosov, nasilja, sramu, spolnosti, anoreksije, materinstva in odkritosti otrok. Poezijo razume kot samospoznavni moment, ki ga moramo presegati – kot v gledališču, kjer so bralcem/poslušalcem bližje liki, ki se iz globin misli dvignejo nad situacijo in se z njo poigravajo.

Jasno je, da je Anjuta v prvi vrsti igralka, kar se kaže tudi v njeni pesniški zbirki. Mestoma pesmi slogovno trpijo zavoljo odkritosti in neposrednosti. Vsebinsko so vprašljive tudi ‘nevidne pesmi’, tj. popolnoma rdeče strani, ki sooblikujejo knjižno podobo. Pogovor predstavlja vpogled v igralkino mišljenje, koncipiranje in dojemanje umetnosti – ki vsekakor najbolj zažari na odru ali v obliki performansa.

Brez slepomišenja
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Soorganizator dogodka: Stane Padežnik in Zveza društev slepih in slabovidnih

Dogodek se je začel z branjem ene od črtic, zbranih v knjigi Staneta Padežnika, z naslovom Brez slepomišenja. Izsek je zanimiv, saj opisuje situacijo, ko slabovidni protagonist z ženo obišče zobozdravnika. Padežnik ironično zapiše: »Kadar ljudem razlagam, da ne vidim, jim postane jasno, da sem duševno prizadet.«

V nadaljevanju smo lahko slišali še nekaj drugih odlomkov iz zbirke, ki jih je prebrala Lucija Grm in so prijetno popestrili pogovor.

Brez slepomišenja razkriva notranja doživetja slepih in slabovidnih. Avtor je zgodbe zbiral že od leta 1998; izhajal je iz svojih izkušenj in iz izkušenj znancev ter jih skrbno beležil. Povedal je, da bralcev ni želel utrujati, zato je zapisal vedre in trpke prigode, ki hkrati zabavajo in odpirajo oči tistim, ki dobro vidijo, pa pravzaprav ne vidijo.

V drugem delu dogodka so Stane Padežnik, Viktor Vertačnik in Luka Pavlin predstavili monografijo Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije z naslovom Od točkopisa do e-bralca (dostopna tukaj). Monografija je izšla ob praznovanju stoletnice delovanja društva, ki pa je tudi najstarejša invalidska organizacija na Slovenskem. Kot so uredniki povedali v pogovoru s Sebastjanom Kamenikom, so v monografiji želeli pokazati, koliko truda je bilo potrebnega, da so lahko slepi vzeli del svojega življenja v svoje roke, ter s kakšnimi težavami so se soočali. Pišejo o tem, kaj jim je uspelo doseči, pomemben del pa predstavljajo tudi biografije številnih aktivistov na tem področju.

28. 11.

Predstavitev nagrajenke literarne nagrade mira za leto 2021
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira

Igor Divjak je v pogovoru predstavil letošnjo dobitnico literarne nagrade mira, Luno Jurančič Šribar, doktorico antropologije, prozaistko in delavko v nevladnih organizacijah. Nagrado mira podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN za izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebnostne drže. V pogovoru je sodelovala tudi slikarka Mojca Fo, katere slika je bila del nagrade.

Nagrajenka v svoji prozi prepleta strokovno delo z ustvarjalnim. Doktorirala je iz antropologije vsakdanjega življenja s področja primerjave med ekonomijo daru in skupnostno ekonomijo, kar je vključila tudi v svoj roman Starinarnica, v katerem ekonomija temelji na principu dati-prejeti-vrniti. Bila je tudi soustanoviteljica in prva predsednica zadruge brezdomnih Stara roba, nova raba. Kot je zapisala komisija, Luna Jurančič Šribar »s svojim prepoznavnim skupinskim delovanjem z brezdomci pušča opazno sled in družbeno tkivo aktivno nagiba v bolj humano sobivanje. Kot prozaistko, ki pretresa družbeno pričakovano, jo zaposlujejo prav prikrite in na videz (ob)robne teme naših življenj.« V njeni zbirki zgodb Konstrukt d. b. o. je v ospredju odnos med moškimi in ženskami. Ženske so v njenih zgodbah za razliko od moških močne, samostojne in uporne, s tem pa želi sprevrniti in preizpraševati predsodke patriarhalne družbe.

Luna Jurančič Šribar (foto: BoBo/Žiga Živulović ml., vir: MMC, rtvslo.si)

29. 11.

Ženske in tabuji – Ko spregovorijo muze
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: Založba Mladinska knjiga

Čeprav so tri avtorice, ki pomembno zaznamujejo slovenski literarni prostor – Erica Johnson Debeljak, Bronja Žakelj in Suzana Tratnik – spregovorile o temah, ki so po navadi zavite v tišino in veljajo za tabuje, je bil pričujoči pogovor prijetno razgiban in sproščen. Carmen L. Oven je avtoricam postavljala vprašanja v zvezi s tabuji, ki jih ubesedujejo v svojih literarnih delih in ki so del njihovega vsakdanjega življenja. Med drugim so spregovorile o smrti, vdovstvu, bolezni in lezbični ljubezni.

Avtorice so izpostavile, da je v središču vsakega tabuja pravzaprav strah, nevednost in nerazumevanje. Erica Johnson Debeljak kot enega od razlogov, da je tema smrti potisnjena na rob, navaja dejstvo, da živimo v obdobju zanikanja smrti. Ljudje ne umirajo več doma, temveč v domovih za ostarele, bolnišnicah – smrt nam je tuja, strašljiva in neznana, to pa je breme za žalujočo osebo. Ko je Bronja Žakelj prvič zbolela z rakom, ji je največ miru prineslo to, da so ji bližnji dovolili pravico do strahu. S terorjem pozitivnosti, ki so ji ga bližnji večinoma vsiljevali, je njen strah ostajal znotraj nje. Šele ko mu je pustila, da izstopi in se razprši, je v njej zavladal mir, razumevanje in sprejemanje. Za Suzano Tratnik LGBTQ+ teme niso tabu. To je njeno življenje in življenje mnogih drugih ljudi. Njeno pisanje je ustvarjanje, v katerem je brezkompromisno iskrena; o tem piše, ker je to njena izkušnja, ker bi o tem rada pisala in ker je take literature pri nas bistveno premalo.

Vse tri avtorice povezuje moč, da niso klecnile pod težo življenjskih izkušenj, in pogum, da so o teh izkušnjah javno spregovorile v svojih delih. S tem, ko so svoje izkušnje ubesedile, so si (ponovno) prisvojile glas. Pogovor, ki bi mu moral prisluhniti prav vsak, dokazuje, da smo kot družba k nekaterim stigmatiziranim temam sicer že pristopili z več odprtosti, kljub temu pa ostaja še veliko prostora za napredek.

30. 11.

Okrogla miza o cirkulaciji evropske literature in finančni podpori s strani EU
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: založba V. B. Z.

Okrogla miza, ki jo je povezoval Robert Bobnič, je predstavljala zaključni dogodek projekta Besede brez meja založbe V. B. Z., podprtega s sredstvi Evropske unije. Glavni cilj je bil prevajanje evropskega leposlovja, ki obravnava tematike marginaliziranih skupnosti, ekologije, drugosti. V sklopu projekta je izšlo pet knjig, ki so dostopne na knjižnem sejmu. Pogovarjale so se pisateljica in prevajalka Jedrt Lapuh Maležič, Gabriela Babnik, prejemnica nagrade EU za književnost 2013 (za roman Sušna doba), in Mateja Lazar, vodja informacijske pisarne Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. Uvodoma je Mateja Lazar razložila delovanje Ustvarjalne Evrope, mehanizma za promocijo kulturnega in ustvarjalnih sektorjev; s pisateljicama pa se je pogovor razvil v smer o pomenu prevajanja, evropskega financiranja. Postavljata se vprašanji, kako prodreti na evropski trg, kar kljub nagradam ni vedno samoumevno, ter kakšna bo prihodnost knjigotrštva in prevajanja zaradi digitalnih izdaj in splošnega prehajanja dejavnosti na splet. Prav subvencionirana prevodna literatura je bila izpostavljena v luči, da ni nujno kakovostna in da nima nujno zagotovljenega bralstva. Hkrati se porajata problema evropocentričnosti subvencioniranih prevodov in pomanjkanja bralstva, ki bi stopilo izven tovrstnih vsebinskih okvirov. Obema avtoricama se zdi pomembno brati in pisati o obrobnih identitetah, o tujih kontekstih, doživetjih, saj vse to odpira vprašanja naše družbeno-politične realnosti. Takšna literatura pa lahko vpliva na javni diskurz o marginaliziranih skupnostih in predsodkih, kar se jima je zdelo ključno za rušenje tako fizičnih kot miselnih meja.

Pogovor je bil odlično izpeljan, vsa vprašanja so bila smiselna, raznovrstne sogovornice pa so bile dobro pripravljene in prepričljive. V pogovor so stkale ravno pravšnjo mero osebnih izkušenj, razmislekov ter dejstev o založniški in politični plati literature, da enourni pogovor nikoli ni postal dolgočasen. Kljub temi, v kateri bi lahko kar mrgolelo nerazumljivih strokovnih terminov, so bila vsebina projekta in vprašanja, ki jih odpira, predstavljena strokovno in razumljivo.

Robert Bobnič, Jedrt Lapuh Maležič, Gabriela Babnik in Mateja Lazar (vir: Youtube/zajem zaslona)

Berem. Slikanico.
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Društvo slovenskih pisateljev

Kot slišimo v uvodu tega pogovora, je slikanica interpretacijsko odprto delo, ki s pomočjo različnih sredstev združuje verbalno in vizualno ter najpogosteje predstavlja prvi stik, ki ga mladi bralci vzpostavijo z literaturo. Slikanice najširše pojmujemo kot kombinacijo estetskega in besednega doživljanja, toda sredstev za posredovanje zgodb je še več. Gostji pogovora sta bili tokrat mladinska pisateljica, profesorica in tiflopedagoginja Aksinja Kermauner ter Maja Kastelic, avtorica nagrajene slikanice brez besedila Deček in hiša.

Tipna slikanica Žiga špaget gre v širni svet avtorice Aksinje Kermauner je delo, ki v slovenski prostor prinaša novost. V ospredju je tipno doživljanje, ki najpomembneje sooblikuje pojmovanje sveta slepih in slabovidnih mladostnikov, zanimanje pa poraja tudi pri ostalih mladih bralcih. Osrednji pomen stika s tovrstno umetnostjo predstavlja prav zanimanje za drugačnost in razvoj empatije do vseh posameznikov. V okviru zanimivo zastavljenega pogovora, ki ga je vodila Alenka Urh, gostji spregovorita o ustvarjalnem procesu nastanka slikanic, ki predstavljajo zanimiv in bogat vir pridobivanja vsebinske širine in imaginarnih izkustev mladih uporabnikov. Aksinja Kermauner nekaj besed nameni tudi konkretnim založniškim izzivom pri ustvarjanju tipne slikanice in pomenu zagotavljanja prvega stika s tovrstno umetnostjo prav vsem potencialnim uporabnikom. Maja Kastelic predstavi svoj ustvarjalni proces nastanka zgolj vizualne slikanice in proces nastajanja ilustracij, deli pa tudi nekaj misli o razširjenosti njenega dela na tujem literarnem trgu, pogovor pa tako zaobide tudi tematiko prepoznavnosti, promocije in zanimanja za slikanico v tujini.

Prisotnost vseh teh različnih tem, povezanih s slikanico, poslušalcu tako odstira različne možne poglede nanjo, opozarja pa ga tudi na projekte, ki z namenom približevanja literarne umetnosti vsem družbenim skupinam združujejo najrazličnejše posameznike.

1. 12.

Za humanizacijo človeka
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Založba Morfem

Pri založbi Morfem sta letos izšla tudi dva romana v stripu, ki v ospredje postavljata kruto in težko tematiko kršenja najosnovnejšega – človekovih pravic. Prva je knjiga Ilegalec, druga pa nosi naslov Preživeli iz holokavsta. V pogovoru, ki ga je vodila Tjaša Koprivec Vuga, sta sodelovala antropologinja, doktorica antičnih študij, kolumnistka in pisateljica Svetlana Slapšak ter stripar, slikar in predavatelj Ciril Horjak.

Roman v stripu Ilegalec mladega bralca postavi pred težavno zgodbo. V napihljivem čolnu se, utrujena od bežanja pred policijo, vojsko, psi in udarci, znajdeta brata, tesno prižeta v objem. Prizor iz knjige je pravzaprav prizor, ki ga je vsakodnevno mogoče videti med hladnimi valovi, na katerih se številni odpravljajo v obljubljeno deželo – Evropo. Ta pogovor poslušalcu ponudi razmislek o tem, kaj tovrstna ilustrirana pripoved prinaša mlademu bralcu, četudi je, kot pravi Ciril Horjak, estetizirana in prenaša predvsem idealizirano podobo zgodbe, ki nima vselej srečnega konca. Čeprav je veliko posameznih izkustev še mnogo krutejših, je knjiga, kot pravi Svetlana Slapšak, pravzaprav darilo otrokom, saj gre v prvi vrsti za njihovo ozaveščanje in za prvi stik z vprašanjem, kaj pomeni biti človek. Način posredovanja tako zahtevne problematike otrokom je še kako pomemben, saj pri interpretaciji takšne literature prihaja do oblikovanja njihovih vrednot, vzpostavlja pa se tudi kritični odnos do koncepta materialnega, marginalizacije ipd.

Primerjava obeh del ob koncu prinaša razmislek o različnih možnostih recepcije obeh slikanic, zagotovo pa jima ne gre zanikati njune povezovalne točke. Čeprav se zdi očitno, kaj imata skupnega holokavst in begunska kriza, je pomembno, na kakšen način je tovrsten stik preko literature vzpostavljen z mladimi bralci in kako se branje odraža v njihovemu vsakdanu. Gre za deli, ki gotovo predstavljata ambiciozen pristop v slovenskem kontekstu mladinske literature, program, ki ga v okviru Slovenskega knjižnega sejma soorganizira založba Morfem, pa zato res upravičuje slogan »branje povezuje«.

Rastem s knjigo
Piše: Hana Podjed
Soorganizator dogodka: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

V pogovoru, katerega osrednja tema je tokrat projekt Javne agencije za knjigo Rastem s knjigo, sta sodelovala pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, sicer tudi gledališka igralka in režiserka, ter vsestranski umetnik, režiser in pisatelj Vinko Möderndorfer.

V uvodu moderatorka pogovora, vodja projekta Rastem s knjigo Tjaša Urankar, predstavi njegov namen in poslanstvo. Grez za nacionalni projekt, ki se posveča predvsem spodbujanju bralne kulture in usmerjanju k branju domačega mladinskega leposlovja. Projekt, ki ima zdaj že šestnajstletno tradicijo v osnovnih in dvanajstletno tradicijo v srednjih šolah, je dobro uveljavljen tudi v tujini in zamejstvu, med drugim tudi v Belgiji in Luksemburgu. Vsako leto sta na javnem razpisu izbrani dve deli, ki sta kasneje natisnjeni v 20.000 izvodih, nato pa po en izvod knjige prejmejo učenci sedmega razreda osnovnih šol in dijaki prvih letnikov. Knjige prejmejo v knjižnicah, v sodelovanju s katerimi poteka projekt, saj je eno od izhodišč in smernic projekta tudi informacijsko-bibliotekarsko opismenjevanje mladih. Letos sta bili na razpisu izbrani deli sodelujočih pisateljev, ki v drugem delu pogovora osvetljujeta proces ustvarjanja mladinske literature in vzpostavljanja stika z  mladostniki med pisanjem in po končanem pisanju romana.

Svet mladostnikov je, kot pravi Nataša Konc Lorenzutti, skrivnosten in natrpan z mnogimi dražljaji, ki se naglo spreminjajo, Vinko Moderndorfer pa spregovori o korespondenci z mladostniki, ki so se o literaturi pripravljeni in željni pogovarjati, zanimajo pa jih najrazličnejše teme, povezane predvsem z oblikovanjem lastne identitete v okvirih družbe. Jaz sem Andrej in Gremo mi v tri krasne sta deli, ki se, vsako na svoj način, dotikata vprašanj oblikovanja mladostniške identitete. Vprašanje, ki zaokrožuje in vsebinsko povezuje pogovor, pa je, kako se svet mladostnikov spreminja in kako hitro mu literatura, če sploh, lahko sledi.

Naslovnici knjig Jaz sem Andrej in Gremo mi v tri krasne (vir: spletni strani založb Mladinska knjiga in Miš)

Mojster apokalipse – nov prevod Lászla Krasznahorkaija
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Soorganizator dogodka: Lisztov inštitut Ljubljana

László Krasznahorkai je madžarski pisatelj, bookerjev nagrajenec in avtor zbirke kratkih zgodb Svet gre naprej, ki je v prevodu Marjance Mihelič izšel pri založbi Beletrina. Prevajalka je za svoje delo prejela Sovretovo nagrado za leto 2021 in tako postala prva nagrajenka za prevod iz madžarščine.

Uvodoma je gledalcem nekaj besed namenil kulturni ataše Bence Sárossy in pozdravil obiskovalce in obiskovalke Slovenskega knjižnega sejma. Prav zato je nenavadno, da tega dogodka na programu na spletni strani sejma sploh ni bilo – našle smo ga čisto po naključju.

Pogovor s prevajalko Marjanco Mihelič je vodil literarni kritik Goran Dekleva. Najprej sta spregovorila o njenih prvih srečanjih z Madžarsko in o tem, kaj jo je za ta jezik navdušilo. Pravzaprav je študirala slovenistiko in filozofijo, madžarščine se je začela učiti, ko se je po diplomi zaposlila na lektoratu v Budimpešti. To ni bilo lahko, saj si je težko zapomnila besede, ki jih ni bilo mogoče asociirati z nobenimi besedami iz drugih jezikov. Povedala je, da jo je navdušila imaginarnost tega jezika, ki je drugačna od slovenske, predvsem v ustaljenih formah in frazemih.

Poleg tega ima madžarščina zelo bogat spekter jezikovnih registrov. Tako za umetniško govorico velja, da je kompleksna in slovi po svojih izjemno dolgih povedih, kar je značilno tudi za Krasznahorkaija. Prevajalka ima občutek, da je Krasznahorkai svetovni avtor (k čemur je najbrž prispevalo tudi to, da je veliko potoval), njegova literatura pa se ji zdi univerzalna. Susan Sontag ga je označila za mojstra apokalipse, od koder izhaja tudi naslov dogodka. Marjanca Mihelič je prevedla tudi njegov roman Vojna in vojna, ki je izšel pri Cankarjevi založbi. Prevod tega romana ji je predlagal kar avtor sam, ko sta se pred leti srečala.

Krasznahorkaijeva pisava je kompleksna in filozofsko poglobljena. Prevajalka je izpostavila, da je pred zbirko Svet gre naprej avtor še dopuščal možnost umika posameznika v svoj notranji svet, stran od zunanjega kaosa, to pa je v naslednjih delih radikaliziral do misli, da človeku ni dano, da bi lahko doumel ta zapleteni svet, in tudi varnega pribežališča ni več; svet je prignan do roba. Nekaj besed sta namenila tudi interpretaciji naslova knjige – ko se nam zdi, da je vsega konec, da so se vsi ideali humanistične civilizacije izčrpali in izkazali za svoje lastno nasprotje, gre ta svet vendarle naprej. Zgodbe v zbirki so zelo raznolike, večinoma pa zahtevajo intelektualni in estetski napor bralca. So pronicljive, prevajalka pa v njih ne vidi mračnjaštva, temveč idejo, da bo šel svet naprej, tudi če mi sami sebe uničimo. Pogovor sta zaključila z mislijo, da literatura pomaga spoznavati svet in samega sebe v vedno novih pogledih.

2. 12.

Brodnik med umetnostjo in ekonomijo – ob podelitvi Schwentnerjevih nagrad
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: založba Mladinska knjiga

Na knjižnem sejmu se vsako leto podeli tudi Schwentnerjeva nagrada za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva. Kdo pa je figura, ki se skriva za poimenovanjem te nagrade? O tem in še marsičem so se pogovarjali Tanja Tuma, urednica, založnica, pisateljica in predsednica slovenskega PEN-a, Samo Rugelj, urednik, založnik in pisatelj, in antikvar Rok Glavan.

Pogovarjali so o začetkih lastnih kariernih poti, o strasti do branja in knjig ter se osredotočili na pomen in zapuščino legendarnega založnika Lavoslava Schwentnerja, o katerem je Tanja Tuma napisala zgodovinski roman z naslovom Brodnik. V njem je opisala njegovo založniško in knjigotrško pot, ki jo je zaznamoval predvsem založniški opus knjig avtorjev slovenske moderne. Poleg tega se je v zgodovino zapisal kot ustanovitelj prve slovenske knjigotrške revije. Prek okvirov Schwentnerjevega časa so v pogovoru prehajali na teme trenutnega stanja založništva, knjigotrštva, knjigarstva, prihodnosti slednjih pojmov, digitalizacije, spreminjanja bralske in zbirateljske kulture.

Vsi trije sogovorci so se tako ali drugače ukvarjali z raziskovanjem, popisovanjem Schwentnerjevega življenja in delovanja, zato je bilo zanimivo slišati, kakšen vpliv in vtis je pustil na vsakem izmed njih. Zelo smotrna se mi je zdela neprestana primerjava s sodobnim stanjem knjige – med umetnostjo in ekonomijo. Atmosfera je delovala sproščena in sogovorniki so poleg dejstev (na prijeten in izredno poslušljiv način) uspeli posredovati tudi osebne izkušnje, razmišljanja in upe za prihodnost slovenske knjige.

3. 12.

Biti ženska in pisateljica – kaj zanima ženske ustvarjalke v letu 2021
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: založba Mladika

V pogovoru so avtorice Jasna Blažič, Darinka Kozinc in Vilma Purič razmišljale o emancipaciji žensk in kakšen pomen je za to imela literatura ženskih avtoric. Dotaknile so se zgodovinskega razvoja, od tega, da so bile nekatere ženske avtorice aktivne že v 13. stoletju, do razlik med umetnostmi (v literaturi so se lahko ženske uveljavile prej kot na primer v glasbi ali likovni umetnosti), razlik med pisanjem moških in žensk, kakšne so te razlike in ali danes sploh obstajajo, sloga in tem, ki jih pisateljice ubesedujejo, za konec pa so spregovorile tudi o svojih knjigah, ki so letos izšle pri založbi Mladika.

Pogovor je glede na naslov obetal veliko, vendar je mestoma razočaral. Glede na vprašanja, ki jih je voditelj Marij Čuk postavljal, na primer »ali je težava združevati oboje, biti ženska in pisateljica«, bi si poslušalec lahko mislil, da gre za nek star posnetek, ne pa za leto 2021. Voditeljevo nagovarjanje gostij s priimkom, podaljšanim z -eva, kar izraža pripadnost družini ali celo možu, v pogovor o emancipaciji žensk po mojem mnenju ne sodi. Sodelujoče so sicer na vprašanja odgovarjale konstruktivno in jasno, iz njihovih odgovorov je jasno razvidno, da so strokovnjakinje na svojih področjih, vendar do realnega odgovora, kaj zanima ženske ustvarjalke v letu 2021, kljub vsemu niso prišle.

4. 12.

Anja Mugerli in Čebelja družina
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Soorganizator dogodka: nagrada EU za literaturo

Anja Mugerli je bila za svojo zbirko kratkih zgodb Čebelja družina nominirana za nagrado novo mesto in prejela ugledno nagrado Evropske unije za literaturo. V pogovoru, ki ga je vodil Andrej Blatnik, sicer tudi urednik zbirke, dobimo vpogled v avtoričin pisateljski proces in v ozadje nastanka zbirke.

Ko je avtorica dobila idejo za zbirko, ki se ukvarja z običaji, značilnimi za slovensko kulturo, se je najprej lotila raziskovanja. Sprva je želela, da bi bili v zbirki le običaji, značilni za severozahodni del Slovenije, iz katerega izhaja, vendar je med raziskovanjem odkrila zanimive običaje, ki niso specifično iz te regije, in razširila obzorje. Zbirko odlikuje brezhiben in inovativen jezik, saj se avtorica z besedilom, ki morda nastane na en mah, dolgo in poglobljeno ukvarja. Blatnik prida, da je bila to knjiga, s katero je imel kot urednik v celotni karieri verjetno najmanj dela, prav tako tudi lektor. Osrednja rdeča nit zbirke so družinski običaji, poleg te pa zgodbe povezuje tudi tema družinskih odnosov in dedovanja (ne nujno biološkega). Vse zgodbe razen naslovne, ki je umeščena v zgodovinski čas, so časovno univerzalne in bi se lahko dogajale kadarkoli, je pa avtorica pri pisanju imela v mislih sedanjost. Obrede je zaradi tega poskušala uporabiti na drugačen način, da bi se vloga obreda za samega protagonista spremenila, kar ji je po mojem mnenju uspelo.

Nagrada EU za literaturo je zbirki prinesla tudi mednarodno prepoznavnost – do zdaj so pridobili pravice za prevod že za šest jezikov. Avtorica si želi, da bi prevajalci z njo sodelovali; tako bo sama bolj pomirjena, saj bo vedela, da gre knjiga naprej v najboljši možni verziji, kar si tudi zasluži, saj je mojstrsko izpisana in zagotovo vredna branja.

Zaključna slovesnost in podelitev nagrad
Piše: Eva Ule

Zaključno slovesnost 37. Slovenskega knjižnega sejma je vodil Boštjan Gorenc – Pižama, ki je predstavil in se pogovarjal z letošnjimi nagrajenci in nagrajenkami sejma. Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico so prejele: Osamosvojitev, Debela pekovka in Fant iz papirja. Nagrado za najboljši prvenec je prejela Natalija Milovanović za pesniško zbirko Samoumevno. Naziv Naj knjiga 2021 si je po glasovanju občinstva prislužil roman Devica, kraljica, vdova, prasica Erice Johnson Debeljak. Schwentnerjevo nagrado pa je prejel Pavle Učakar, ki je od leta 1983 do 2020 deloval kot likovni urednik v založbi Mladinska knjiga. Dogodek je sklenil Miha Kovač z zahvalami in upanjem, da se prihodnje leto zopet vidimo v živo.

Miha Kovač, Pavle Učakar in Vladimir Kukavica (vir: spletna stran Slovenskega knjižnega sejma)

5. 12.

Vznemirljive pisave – Dejan Koban predstavlja nove pesniške glasove
Piše: Eva Ule
Soorganizator dogodka: NUZ IGNOR

Dejan Koban se je pogovarjal z dvema perspektivnima mladima pesnicama Uršo Majcen in Veroniko Razpotnik. Obe poetiki sta svojevrstni, udarni, brezkompromisni in kot taki po mnenju Kobana v literarnem svetu izstopata. Njune pesmi lahko beremo na spletu, skupnih publikacijah, raznih revijah – sedaj pa sta obe pesnici izdali tudi samostojno pesniško zbirko, urednik obeh pa je prav moderator tega pogovora. Niz vprašanj je zaključilo še branje izbranih pesmi, da smo poslušalci lahko doživeli poezijo, ki je bila še malo prej ukleščena v povedne odgovore (ki pa izkušnji brane poezije nikoli ne morejo zadostiti).

Oba pogovora sta bila prijetna, sogovorniki so se že prej poznali, saj so sodelovali pri nastajanju zbirk, in to udobje je bilo čutiti v sproščenosti vseh udeleženih. Vprašanja so bila smiselna, ne povsem formalna in niso imela podcenjevalnega tona, ki ga včasih srečamo v pogovorih z mladimi avtorji in avtoricami. Zares lepo je videti, da tudi mladi lahko dostopajo do sveta knjižnega sejma, da so njihovi glasovi slišani in da obstajajo moderatorji, ki znajo preseči pokroviteljsko držo do mladih poetik. Dogodek je eden izmed zaključnih v dvotedenskem ciklu sejemskega programa – in vsekakor bo nedeljska doza poezije na obiskovalcih, ki so se priklopili na dogodek (ali pa si ga bodo ogledali naknadno) pustila vtis. Skratka: berite mlade pesnike in pesnice. Ne bo vam žal.

Pod črto

Kljub temu da korona stanje sinusno neprestano niha in bi glede na lanske izkušnje tako organizatorji kot razstavljalci lahko pričakovali spletni izid, se od lani e-sejem ni spremenil. Nesmiselno je kazati s prstom na krivca za pomanjkljivosti spletne izvedbe, saj le-ta prinaša tudi nekaj prednosti. Najverjetneje je največja pomanjkljivost prav temeljna značilnost virtualnih svetov – odsotnost, neosebnost, ne-živost. Na sejmu je bilo hkrati mogoče opaziti dobro promocijo posameznih knjig in založb v obliki kvalitetno posnetih spletnih dogodkov, hkrati pa uporabniku neprijazno metodo spletnega nakupovanja, saj ne ponuja skupne košarice. Poleg tega sejemska ponudba s popusti vred na mnogih spletnih straneh ni jasno ločena od redne ponudbe, zaradi česar je iskanje zamudno. Čeprav so bili dogodki kvalitetno pripravljeni in vsebinsko raznoliki, je program vseeno izpadel raztreseno – nekaj dogodkov je bilo navedenih na spletni strani od prvega dne sejma, drugi so bili dodani kasneje, spet tretjih na strani sploh nismo našle, kljub dejstvu, da je šlo za sejemske vsebine. Takšen je bil denimo dogodek Lisztovega inštituta – uvodoma se prikaže promocijska slika sejma, logo je ves čas v desnem kotu posnetka. Zakaj ga torej ni bilo na seznamu dogodkov? Dobra stran spletne narave dogodkov pa je zagotovo večja dostopnost in možnost ogleda za nazaj, zato pozdravljamo Kovačevo idejo, da bi se sejem v prihodnje odvijal hibridno.

Izredno malo založb je pripravilo predstavitveni posnetek ali predstavitev ponudbe (tj. vrtiljak naslovnic). Seveda tu ne gre za problem pripravljenosti, temveč za finančni problem, ki pa kaže na neenakovredno zastopanost in prednjačenje večjih oziroma osrednjih založb, kljub spletnemu okolju, ki je izvedbeno bistveno cenejši od najema razstavnih prostorov v Cankarjevem domu. Amelija Kraigher iz založbe *cf. je za Radio študent povedala, kolikšne so vsote oglaševanja na spletnem knjižnem sejmu – najnižja tarifa znaša 200 evrov. Znesek se hitro poveča na 300, če založba želi biti na strani zastopana s svojim logotipom. Poraja se vprašanje, ali se manjšim založbam udeležba sploh splača? Koliko od nje odnesejo in ali sploh povečajo prodajo? Spletni sejem gotovo privabi manj obiskovalstva, kot bi ga sejem v prostorih Cankarjevega doma. Živ knjižni sejem je privlačen, saj se lahko sprehajamo med stojnicami in mimogrede zaplavamo na ‘teritorij’ založb, ki so nam manj poznane. Čisto fizični, vizualni stik med obiskovalcem/obiskovalko in vtisom, ki ga želi dana založba s svojo stojnico pustiti, je neprecenljiv in nenadomestljiv. No, vedno ostaja upanje, da se prihodnje leto spet srečamo na hodnikih Cankarjevega doma. In da se bomo takrat s kupom knjig v naročju tudi štiri piske tega prispevka snidle iz oči v oči. Kot se za knjižni sejem spodobi.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                 
37. Slovenski e-knjižni sejem