2. 6. 2021 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021 

Po več kot desetletju je priljubljeni roman Čefurji raus!, za katerega je Goran Vojnović leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in kresnika za najboljši roman leta, dobil nadaljevanje, ki nosi preprost, pomenljiv naslov Đorđić se vrača.

In res, Marko Đorđić, protagonist Vojnovićevega prvenca Čefurji, raus!, se prvič po desetih letih za nedoločen čas iz Bosne vrača na Fužine, tja, kjer se je vse začelo. Toda tu je vse drugače kot pred njegovim odhodom; njegov oče Radovan ima tumor na želodcu, prijatelji iz mladosti so vsak po svoje zafurali svoje življenje, še čefurji niso več, kar so bili. »Imajo oni ogabne trenirke pa smešne frizure pa najbrž so na ić, samo to niso čefurji,« pravi Marko Đorđić, ki mu iz dneva v dan postaja vse bolj jasno, da v Sloveniji nima več mesta.

Hladen tuš za vse ljubitelje humornega, življenjske energije polnega prvega dela zgodbe o Marku Đorđiću, divjem, iskrivem najstniku, ki nam je zlahka prirasel k srcu: v pričujočem romanu se lahko za njegov večni optimizem obrišemo pod nosom. V njem ne bomo našli carpediemskih uvidov v to, kako mladi čefurji na Fužinah zajemajo življenje s polno žlico in se pri tem požvižgajo na vse in vsakogar, ki jih skuša zresniti ali popraviti. Nasprotno, delo Đorđić se vrača je žalostna pripoved o resignaciji, o kruti resničnosti odraščanja, o tem, kako mladostni zanos ne traja večno. Tudi Marko Đorđić ni več simpatični lik, s katerim smo pred leti tako sočustvovali, ko ga je oče, jezen in razočaran, poslal v Bosno, da bi ga to izučilo; sedaj skozi Marka spregovorijo leta bivanja v prostoru, zaznamovanem s travmami in bolečino, zato iz mladega moškega butata sovraštvo ter zamera, najsi bo to v obliki ironije ali celo agresije.

Ta resni, težki ton romana, ki ga v Čefurjih do te mere ni bilo zaznati, priča o pisateljevi umetniški in osebnostni rasti, pa tudi o težavah, ki so izoblikovale okolje, iz katerega avtor izhaja in v katerem ustvarja. Đorđić se vrača je zato tudi ostra kritika vseh trenutnih zmot človeštva – kriz, populizma, nacionalne nestrpnosti ipd., ki med prijatelji ter med družinskimi člani ustvarjajo nepremostljive prepade in sejejo spore. Še več: zdi se, da se tako Marko Đorđić kot Goran Vojnović počutita izkoreninjena v svetu, ki se vrti v napačno smer in, kot pravi avtor sam, tone nazaj v temo, s tem občutkom tujosti pa se spopadata vsak na svoj način.

Toda čeprav se je med nastankom obeh romanov marsikaj spremenilo (v literarnem, pa tudi stvarnem svetu), je slogovna in oblikovna povezava med njima izpeljana odlično, zaradi česar tvorita uspešno celoto. Tako kot Čefurji, raus! je tudi roman Đorđić se vrača razdeljen na naslovljena poglavja, ki v obliki vprašanj napovedujejo svojo vsebino ter zapisom, ki sledijo, dajo pridih dialoškosti. Knjigama je seveda skupen tudi jezik, zahvaljujoč kateremu Vojnović že leta izrazito izstopa na slovenski literarni sceni. Njegova edinstvena, a hkrati nadvse naravna mešanica srbohrvatizmov ter ljubljanskega slenga, čefurščina, ki se je vsaka generacija fužinskih čefurjev poslužuje po svoje, ostaja ena osrednjih kvalitet njegovega pisanja, svet, ki ga s tem ustvarja, pa deluje pristen, živ. Prav jezik je v delu Đorđić se vrača tisti, ki vanj vnaša humorno noto in ustvarja poseben bralski užitek, ki se ga pri Vojnovićevih romanih vedno nadejamo.

Vse jezikovne izbire pa bralca v Vojnovićevem zadnjem romanu ne bodo nujno navdušile. Marsikoga bo namreč zbodla popolna odsotnost politične korektnosti, s katero je prežet ne samo notranji dialog prvoosebnega pripovedovalca, temveč tudi misli, ki jih izreče naglas. Marko Đorđić prav grdo žali Albance, mestoma tudi Muslimane (sploh njihove pokrite žene), beseda »peder« pa v njegovem besednjaku najpogosteje označuje kar vsakega zoprneža, ki mu prekriža pot. Ta s sovražnostjo nabiti diskurz bi avtorju kaj lahko očitali, češ da česa takega ni zmožen nihče, ki tudi sam ne govori in razmišlja tako – to je bila, priznam, tudi moja prva misel, ko sem kar nekajkrat ogorčeno strmela v grde, grobe besede, ki jih jaz zagotovo nikoli ne bi upala spraviti na papir – pa vendar gre navsezadnje zgolj za odraz narave prostora, iz katerega Marko Đorđić izhaja, in ne glede na svoje osebno prepričanje si moramo priznati, da politična korektnost v ta svet preprosto ne bi spadala.

Za konec velja opozoriti na izreden družbeno-kulturni pomen svetov in jezika, ki jih je Vojnović prvi vpeljal v slovensko književnost na tako živ in pristen način. Res je, da smo pred tem dobili Skubicev Fužinski bluz, ki je Fužine in njene prebivalce postavil na naš kulturni zemljevid, toda ta posebni, vojnovićevski tip romana, je v slovensko literaturo ter s tem kulturo in kolektivno zavest prvič zares zvesto in avtentično vključil tiste, ki so bili do sedaj prezrti, zasmehovani ali – izbrisani.

Z romanom Đorđić se vrača je Goran Vojnović torej uspešno strl enega izmed najtežjih pisateljskih orehov: objaviti nadaljevanje svoje velike uspešnice. Pri tem se je ponovno dokazal kot zrel avtor, ki ga ne odlikuje zgolj mojstrstvo jezika, temveč tudi teža vsebine.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Goran Vojnović: Đorđić se vrača