29. 5. 2021 / Literatura / Recenzija

László Krasznahorkai: Svet gre naprej

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Prevod: Marjanca Mihelič 

Svet gre naprej je zbirka kratke proze, ki temelji na občutkih, ki jih vzbuja, in na neopisljivo utesnjujočem, medlo surrealističnem ozračju, ki ga ustvarja. Pisatelj se zaveda pomanjkljivosti besed in se zato nanje ne zanaša; v eni od zgodb piše: »Besede so pač nebogljene, ker vedno samo krožijo in krožijo okoli stvari, nikoli pa ne zadanejo v polno,« in s tem, ironično, zadane bistvo. Zasvaja nas s slikovitim kreiranjem svojega popolnoma realističnega sveta, ki pa nam je kljub vsemu skrivnostno tuj in zato bolj podoben sanjam kot resničnosti.

Zaradi svojega prepoznavnega in nekonvencionalnega sloga je László Krasznahorkai eden prominentnejših sodobnih madžarskih avtorjev, čigar dela slovijo po svoji zahtevnosti in odpiranju filozofskih vprašanj. V svetovni književnosti si je vidno vlogo kultnega literata zagotovil že s prvencem Satanov tango, po katerem je bil posnet epski sedemurni film. Njegov opus vključuje romane, novele, kratke zgodbe in filmske scenarije, ki na edinstven način združujejo postmodernizem z melanholijo, materialni svet z nadčutnimi idejami in eksistencializem z metaforiko. Za svoje ustvarjanje je prejel mnoge ugledne nagrade, med drugim tudi International Booker Prize in Vilenico, ter se s svojim inovativnim stilom pisanja že zapisal v mednarodno literarno zgodovino.

Svet gre naprej ni to, kar pričakujemo, in nikakor ni to, česar smo vajeni. Eksperimentalno naravnana knjiga je razdeljena na enaindvajset zgodb in tri segmente, v katerih On 1. govori, 2. pripoveduje in se 3. poslovi. Fragmentiranost dela je torej povezana z nedefiniranim pripovedovalcem, ki se v zbirki le redko pojavi neposredno, a je kljub temu nepogrešljiv. Zgodbe vsebinsko niso nikakršen presežek, vendar to niti ni njihov namen. Bolj kot na zaplet se osredotočajo na podrobno opisano fizično in mentalno pot glavnih junakov, s katero ustvarjajo nenavadno, temačno atmosfero, ki je karakteristična za celotno zbirko. Kdaj točno se zgodbe odvijajo, ne vemo, čeprav avtor omenja zgodovinske osebnosti (Nietzsche, Gagarin) in dogodke. Zdi se, kot da Krasznahorkaiju za čas ni zares mar, kot da smo nad njim, neodvisni od njega, kot da izgubljeni tavamo v brezčasnem prostoru. V prostoru, kjer smo soočeni sami s seboj in z absurdnostjo sveta.

Delo je oblikoslovno razgibano, enotno pa je v težkih tematikah in bogati alegoričnosti. Zgodbe so povečini napisane v brezkončnih stavkih, ki sledijo miselnemu toku likov, pojavljajo pa se tudi različno dolgi narativi v obliki predavanja, pisma in opomb k zgodbi, ki je v 79 odstavkih napisana na praznih straneh. Pisatelj se pogosto poslužuje sistematičnega ponavljanja; v zgodbi si izbere par repetitivnih fraz, ki delujejo kot refren in še okrepijo intenziteto prebujenih čustev. Ne glede na obliko in slogovne postopke se v vseh zgodbah skozi filozofijo in poetičnost kaže enigmatičnost dela, kar je razvidno v delčku pripovedi Nine dragon crossing: »Mi ne znamo živeti s celoto, ki je ni, ki ne izhaja iz celokupnosti elementov, ki sestavljajo njene dele, mi ne prenesemo, da obstaja nekaj, česar ni, da obstaja nekaj, na kar ne moremo misliti, pred čimer vse naše misli, vsa naša intuicija, vse naše slutnje strmoglavijo v popoln nesmisel /…/« Notranji monologi in pomanjkanje končnih ločil, ki zaznamujejo glavnino zbirke, pripomorejo k temu, da v pisanju opazimo paralele z Jamesom Joycem, rahlo absurdno, melanholično in tesnobno razpoloženje pa na trenutke spominja na pisanje Samuela Becketta. Krasznahorkai vplive velikih literarnih predhodnikov odlično vkomponira v knjigo, a se v njih ne izgubi. Ohrani svojo nenadomestljivo izvirnost in postmodernistično avtentičnost.

V zgodbah sledimo individualističnim vizionarjem, ki so na prelomnici svojega notranjega življenja. Nietzsche objame konja, uveljavljen tolmač pijan hodi po Šanghaju, mladi popotnik poskuša ubežati mestu Varansi v Indiji, človek, ki se izogiba nevarnosti, pa želi raziskati Černobil. Vzdušje, v katerem nekaj očitno ni prav, a ne vemo, kaj, je subtilno apokaliptično. Avtor se ukvarja z moralo in njeno neizogibno diktaturo, s prijateljstvom in njegovim razvojem, s fiziko, religijo in človeško razdvojenostjo, predvsem pa z zapletenostjo življenja samega. V Tistem Gagarinu piše: »Brez predhodnih dogodkov ne gre, še več, v resnici je vse samo dogodek pred tem, tako je to, kot da bi se vse nenehno samo pripravljalo na nekaj drugega, kar je malo bolj oddaljeno, kot da bi se vse na nekaj pripravljalo, vendar istočasno in na osupljiv način: brez dokončnega, občega cilja, tako da je vse samo iskra, ki nenehno ugaša.« Misel konča z: »Vse teži samo k prihodnosti, ki ne bo nikoli nastopila, se pravi, to, kar ne obstaja več, teži k še ne obstoječemu.«

Najbolj pretresljiv del zbirke je skupek treh predavanj Tezej – univerzalni, kjer neimenovani misteriozni človek modruje o otožnosti, uporu, lastnini in poslavljanju. Gre za neočitno distopijo, ki v nas stopnjuje občutek nenavadne, tesnobne in srhljive distance do realnosti. Med branjem se počutiš, kot da si se resnično znašel v predavalnici, kot da si bil vanjo vržen brez konteksta, kot da si se v sanjah dezorientiran zavedel, da je vse nekoliko čudno in sumljivo, ampak si v njih vseeno ostal. Spoznaš krhkost in arbitrarnost življenja, zaradi česar se do konca dela počutiš ujet v svetu. Šele z zadnjo zgodbo nas Krasznahorkai iluzorne ujetosti katarzično osvobodi: »Ker bi tukaj pustil to zemljo in te zvezde, ker od tukaj ne bi vzel ničesar s seboj, ker sem pogledal v to, kar prihaja, in ne potrebujem ničesar od tu.« Navda nas z občutkom, da svet ne potrebuje nas in da mi ne potrebujemo sveta.

Svet gre naprej je nelagodno potovanje skozi našo lastno in kolektivno človeško introspektivo, za katerega nismo prosili. Prisili nas, da razmišljamo o konceptih, o katerih nočemo razmišljati. Da se sprijaznimo s svojim zanemarljivim obstojem. Da dojamemo, da se svet za nas ne bo ustavil, četudi bomo to od njega potrebovali.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

László Krasznahorkai: Svet gre naprej (Beletrina, 2020)