Erica Johnson Debeljak: Devica, kraljica, vdova, prasica

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2021
Prevod: Andrej E. Skubic 

Kako nenavaden izraz je »izgubiti nekoga« – na polju, v travi, med kamni. Ob cesti. Besedna zveza namiguje, da je tu vendarle še upanje, možnost, da tisto nekaj nekoč spet najdeš. Ima prizvok malomarnosti, občutka krivde in strahu pred očitki – bolje bi moral_a skrbeti za svoje stvari. A smrt ni lekcija staršev, je dokončna, srhljivo otipljiva v obliki praznine, ki jo pusti za sabo. Izgubljeno v njenem kontekstu nima več prave protipomenke, vendar hkrati tudi ni izbrisano. Obujeno je v obliki spominov, sanj, besed ter predmetov in se ohranja, dokler za njim ostajajo sledi.

Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica Erice Johnson Debeljak v čudovitem prevodu Andreja E. Skubica je ena izmed takih sledi. Razdeljena je na pet poglavij, ki so naslovljena z imeni vdov Tamare, Roop, Judite in Gertrude ter Orfeja, in pisateljičino izkušnjo prepleta z mitskimi in resničnimi zgodbami, ki igrajo pomembno vlogo v pojmovanju vdove, njenega položaja in pravic v raznih kulturah skozi zgodovino. Je nagovor družbi, ki prepogosto zapoveduje, namesto da bi poslušala, in je sosledje korakov, ki telo izvlečejo iz živega peska bolečine in ga počasi premikajo naprej. Žalovanje je na začetku telesno. Erica pravi, da se bolj »občuti kot strah, kot groza. Adrenalin preplavlja telo, ga vrže v kaos, spusti identiteto v vrtinčaste tokove. Telesni jaz se razkraja. Prizadeti so vsi telesni sistemi: endokrini, imunski, živčni, srčno-žilni.« Hkrati pa je, kljub deljenju bolečine, žalovanje stvar posameznika. Vsak ga doživlja po svoje, se z njim spopada na svoj način in zanj potrebuje svojo količino časa. Tako deluje individualno žalovanje.

Družba pa pride v množini, poskuša regulirati, generalizirati, postavljati pravila, določiti, kaj je primerno in kaj ne. Išče povprečje in izloča odstopanja. Zgovarja se na naravo, čeprav ne prenese njene krute realnosti. Pod pojmom »sodobna družba« se od nje distancira, jo opazuje od daleč in ne dopusti, da bi ji škodovala. A humanizem s svojo idejno superiornostjo človeka že davno ni več realnost, če je sploh kdaj bil, meje so zabrisane in to, pred čemer bežimo, pogosto najdemo prav v sebi. Narava je tu, v svoji spokojnosti in vzkipljivosti, v ptičjem petju in zverinskem rjovenju.

In s tem je tu tudi umrljivost. Pisateljica v knjigi med drugim poudari tudi, da je bila smrt včasih prisotna, videna in začutena, vendar nam je zdaj odvzeta. Je poraz. Prepeljana je na kraje, ki so temu namenjeni, predana v roke tistih, ki so za to usposobljeni. S tem postane neoprijemljiva, skrita in v veliko družbah stigmatizirana, malodane pornografska. V zahodnem svetu dosežkov in podob, kjer sreča in nesreča nista v sorazmerju, temveč je slednja nekaj, kar je potrebno odpraviti, ima vsaka bolečina rok trajanja. Tragika mora biti obrnjena v romantiko, drugače je ne bi prenesli. Vse se pozdravi, vse se popravi, vodilo izrečeno s širokim belozobim nasmehom. Tablete vseh barv in vrst, neštete diagnoze, tehnike tapkanja, valjčkanja, objemanja dreves, TED-talki in 12 pravil za življenje, vse je usmerjeno v eno stvar: v rešitev, s tem pa predvsem v zaključek. Vprašanja zahtevajo odgovore, negotovost povzroča nemir.

Ericina zgodba nas ves čas sooča tudi z negativno platjo človeške težnje po dualizmu – smo družba efektivnosti, ki se v begu pred svojo emocionalno (ali iracionalno?) kompleksnostjo rada izgovarja na logos. Stvari, ki jih ne razumemo, nas strašijo, zato se pogosto zatekamo k samocenzuri, tako na nivoju družbe kot posameznika. Ne samo, da o nekaterih stvareh ne govorimo, celo zanikane so ali pa besed zanje sploh ni. Ker kako lahko nekaj obstaja, če le-tega ne moremo niti poimenovati? Bežimo med papirje, v disciplino, red, postavljamo pravila, katerih se (bolj ali manj) pridno držimo in upamo, da tako ubežimo vsemu potencialno neprijetnemu. A pravila so redko nepristranska in nevtralna, ne prilagajajo se posamezniku in nas v svoji strogosti pogosto pričakajo ravno takrat, ko bi namesto njih potrebovali čas, prostor, tišino in take besede, ki presegajo vlogo vljudnostnih fraz. In prav slednjih med zlikanimi srajcami in zapisniki pogosto najbolj primanjkuje.

Kljub temu pa nam za nekatera poimenovanja ne zmanjka kreativnosti. Prasica v naslovu je najverjetneje marsikoga zbodla v oči ter vzela sapo nič kolikim bralcem. Kot krepka klofuta zanikanim dejstvom deluje na bralce kot streznitev, spodbuda h kolektivni refleksiji. Žaljivih besed za žensko imamo v slovenščini neverjetno veliko, uporabljene so na dnevni bazi do mere, da nas pogosto ne presenetijo več. V določenih kontekstih so razumljene skoraj kot upravičene, kot kazen, ki si jo nekdo zaradi svojega ravnanja (ali pa obstoja) zasluži. Družba se izraža skozi jezik in šele, ko »žrtev« besedo vzame za svojo, ji s tem postavi ogledalo. S tem prevzame moč tistemu, ki jo skuša razvrednotiti. »From ‘Bow Down’ come ‘Rise Up’« pravi Philip Levine v svoji pesmi They Feed They Lion in prav na tak način pisateljica uporabi svojo knjigo. Kot orodje in jezik, glas levinje, ki omogoča opolnomočenje. Spregovori, da bi odgovorila vsem tistim, ki so vsa leta govorili v trdilnih, namesto vprašalnih stavkih, ter predvsem zase, za svojo preteklost, sedanjost in prihodnost, za lastno svobodo.

Ostra je, z razbijanjem tabujev in pričakovanj včasih malodane strašna, a vendar hkrati tako mehka in ljubeča. Odločno se postavi proti pomanjkanju anonimnosti slovenske družbe, njeni naklonjenosti govoricam in privoščljivosti, ter jasno prikaže brezpredmetnost tovrstnih dejanj v primerjavi s kompleksnostjo in velikostjo življenja. Družbi, ki ji na različne načine zapoveduje, kakšna vdova bi morala biti, daje za primer sebe. Pripovedim o mitskih vdovah Tamari, Juditi in Gertrudi ter resnični Roop ob bok postavi svojo zgodbo. Išče resnico, a ne nujno tiste univerzalne, ki ji jo skušajo dodeliti vsi ostali, temveč svojo lastno. Na ta način skozi spomine, misli, pripovedi, mite in faktografske podatke postopoma širi stene kletke, oblikovane s strani bolečine in družbe. Slednja levinje namreč najraje občuduje iz varne razdalje, za zapahi. A ona je tu, živa, ni mit in ne poskuša dajati zgleda tega, kar naj bi vdova bila. V zagrizenem boju proti vnaprej zastavljenim okvirom družbenih vlog sebi in okolici izoblikuje novo sliko, ki ni statična, saj jo osebe, dogodki in spoznanja skozi življenje ves čas dopolnjujejo.

Piše z zavedanjem, da čas ne žaluje, se ne ustavlja, teče s hitrostjo, večjo od njenega žalovanja. Pisateljica se v knjigi spominja dogodkov, od katerih je minilo leto, dve, tri, a smrt je kompleksna, težko razgradljiva, njeno prebavljanje potrebuje čas. Na pot pridejo zgage in birokratska zaprtja, a proces gre dalje, v svojem tempu, na svoj način. Je trmast, samosvoj in se ne pusti zunanjim vplivom – zanj ni jogurta Activia, ki bi pospešil prebavo.

Življenje teče v strugi, ki jo je samo oblikovalo, s preusmeritvami, ki jih imamo ljudje kot živa bitja moč ustvariti. Njegova nepredvidljivost je lahko čudovita, a hkrati nepredstavljivo boleča in tragična. Kljub številčnosti življenj pa je vsako posamezno individualno, unikatno in s tem neprimerljivo z drugimi. Ta knjiga z izrekanjem neizrečenega to pokaže večkrat v zavedanju, da nam je pogosto stvari lažje posplošiti, kot pa se z njimi soočiti. Potrebno je veliko moči in poguma, ki ju včasih preprosto ne premoremo, vendar sta nujna za korak naprej, četudi ne brez strahu, toda odločno, k svobodi.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic