FABULA 2026: Števno neskončno število stranic
Colum McCann: Apeirogon
Založba: Beletrina
Leto izida: 2026
Prevod: Jernej Županič
Apeirogon: lik s števno neskončnim številom stranic.
»Če lahko ujameš že del najine resnice, je to dovolj,« sta irskemu pisatelju Columu McCannu na vprašanje, ali sme njuno zgodbo zapisati in jo literarno obdelati, odgovorila Basam Aramin in Rami Elhanan. Palestinec in Izraelec, najboljša prijatelja in borca za mir, ki sta zaradi leta in leta trajajočih napetosti med Izraelom in Palestino izgubila hčeri. McCann ju je obiskoval, z njima potoval in prečkal nadzorne točke – in želel je podati njuno zgodbo. »Na smrt me je bilo strah napisati ta roman,« je dejal. »Ta strah me je ves čas držal v napetosti. Varoval me je pred samozadostnostjo, predvsem pa pred skušnjavo, da bi začel moralizirati ali ponujati enostavne odgovore.«
Tako je nastalo hibridno literarno delo, katerega zgradba odseva tako njegov naslov kot vsebino. Pripoved se sestavlja iz fragmentov, ponekod daljših, ponekod krajših, ki slikajo tapiserijo zgodb in usod skozi celotno človeško zgodovino. Dopolnjujejo jo fotografije, naravoslovna in teološka dejstva, stvarna geografska, tehnična in jezikoslovna pojasnila ter citati piscev iz različnih obdobij, v osredju pa ves čas ostajata Basam in Rami s svojo bolečino in prizadevanji, da bi svetu prinesla spremembo, ki jo potrebuje. Ti fragmenti se med seboj povezujejo asociativno, prek posameznih besed, pojmov ali razmislekov, ki pa ne vežejo le zaporednih fragmentov, temveč se vračajo in zrcalijo skozi celoten roman in delo tako kljub razdrobljenosti družijo v trdno celoto.
Nenehno vračanje na formalni ravni učinkovito preslikava nenehno vračanje dogodkov, ki sugestivno pričajo o človekovi naravi. Prav preskakovanje med zgodovinskimi obdobji in prizorišči ter njihovo literarno prepletanje ustvarja vtis univerzalnosti. Čeprav sta za roman ključni zgodbi Basama in Ramija, ju avtor vpenja v širše tkivo narave, družbe in zgodovine, s čimer odpira temeljna bivanjska vprašanja ter oblikuje večplastno izkušnjo sveta, krog brezkončnega nasilja in boja za mir. Mestoma se pripoved vživlja v doživljanje glavnih oseb, večinoma pa slog deluje skoraj poročevalski in ostaja objektiven, ravno s tem pa se uspešno izogne pridiganju in podajanju enoznačnih sodb. Objektivna dejstva, ki jih navaja, prek ustvarjenih vezi sama po sebi tvorijo metaforiko, ki je zelo konkretna in obenem subtilna. Roman tako kljub stvarnosti, s katero podaja svojo vsebino, pridobi pesniško razsežnost.
Odličen primer tega je pripoved o vrvohodcu Philippu Petitu, ki je leta 1987 izvedel nastop, ki ga je imenoval Hoja po harfi: most miru, sprehod po žici čez Hinomsko dolino med arabskimi in judovskimi četrtmi, oblečen v opravo dvornega norca, katere polovica je bila v barvah izraelske in polovica v barvah palestinske zastave. Načrtoval je, da bo sredi svojega nastopa iz žepa vzel belo golobico in jo izpustil v znamenje miru. Toda zapleti so se začeli že na samem začetku: ironično v Jeruzalemu ni našel niti ene bele golobice, ki bi bila naprodaj. Nazadnje se je zadovoljil z majhnim, svetlo sivim golobom, ki je bil na luči videti skoraj bel. Med nastopom, ki sta si ga ogledala tudi Rami s triletno hčerjo na ramenih, pa je nastal še en zaplet. Ko se je Petit sredi žice ustavil in izpustil goloba, ta ni in ni hotel odleteti. McCann nato v enem od naslednjih fragmentov zapiše: »Sedem mesecev po Petitovem sprehodu miru se je začela prva intifada.« In še malo naprej: »Jeruzalemski župan Tedi Kolek je imel na pisalni mizi od začetka do konca prve intifade sliko Philippa Petita, na kateri ptica miru frfota tik nad vrvohodčevo glavo.« Pojasnila niso potrebna – metafora se izriše iz golih dejstev.
S takšnim načinom pripovedovanja se McCann izkaže za nadvse spretnega pisca, ki tudi prek tisoč fragmentov ohranja pogled na celoto in ostaja osredotočen kljub količini materiala, ki ga vanjo vključuje. Roman je kompleksno zastavljen in brezhibno izveden, učinek pa je kljub razpršenosti močan in celovit.
Na sredini romana začnejo številke zaporednih fragmentov, ki so doslej naraščale, padati in se vračati proti enici, s čimer tvorijo zaključen lik, nekakšen naslovni apeirogon, simbol za »števno neskončno število« resnic in pogledov na svet. Na to ključno mesto McCann postavi Ramijevo in Basamovo pričevanje o tem, kar se jima je zgodilo – to je težišče pripovedi, glavna lika pa spregovorita neposredno v prvi osebi.
Basam med drugim pripoveduje o tem, kako si je prizadeval, da bi sprožil kriminalistično preiskavo, potem ko je njegovo desetletno hčer Abir ustrelil mlad izraelski Mejni policist, ko je stopila iz trgovine, kjer si je kupila bombone: »Ampak Vrhovno sodišče je presodilo, da ni nikakršnih dokazov, in tako še četrtič zaprlo primer. Štirinajst očividcev smo imeli, pa so še vseeno rekli, da ni dokazov – kako je to mogoče, da osemindvajset oči ne bi videlo ničesar? Moja hčerka ni bila nobena borka. Ni bila pripadnica Fataha ali Hamasa. Sonček je bila. Lepo vreme. Nekoč mi je rekla, da bi rada postala inženirka. Si lahko predstavljate, kakšne čudovite mostove bi lahko zgradila?« (Naj pri tem opozorim na besedo »most«, ki se je v romanu pojavila že prej, in kako pomenljiva je ta podoba.) Nadalje Basam pravi: »Nisem zahrepenel po puški. Nisem si zaželel ročne bombe. Takrat sem bil že za vedno zavezan nenasilju. Niti za delček sekunde se nisem spozabil. Na pogrebu sem rekel, da se ne bom skušal maščevati, pa čeprav je celo nekaj Izraelcev, ki sem jih poznal – ja, Izraelcev –, reklo, da bi se bili pripravljeni maščevati v mojem imenu, tako besni so bili.« Toda kot poudari: »Junak je tisti, ki sovražnika spremeni v prijatelja.«
Ramijevo hčer Smadar so razstrelili trije samomorilski napadalci. Soočen z izgubo razmišlja: »In ti se moraš odločiti. Kaj boš storil zdaj, s tem novim, neznosno težkim bremenom na plečih? Kaj boš storil s to neverjetno jezo, ki te žre pri živem telesu? /…/ Maščevanje. To je najenostavnejša pot. In potem se temu maščevanju postavljajo spomeniki, s šotori žalujočih, pesmimi, transparenti, novim revoltom, novo kontrolno točko, še enim ukradenim kosom zemlje. Kamen privede do krogle. In nov samomorilski napadalec privede do novega zračnega napada. In to se nikdar ne konča. Nikdar.« O napadalcu se sprašuje: »Kako bi sploh lahko razumel ta gon, ki ga je privedel k temu? Da je razstrelil lastno telo? Da je šel po ulici, polni ljudi, in povlekel za vrvico na pasu, ki ga je raztrgal na koščke? Kako je lahko tako razmišljal? Kaj ga je naredilo takega? /…/ Kdo ga je tega naučil? Sem ga naučil jaz? Ga je naučila njegova vlada? Ga je moja?« In nadalje: »S tem ne pravim nujno, da bi se morali vsi razumeti, ali kaj podobno kičastega ali osladnega, pravim samo, da bi nam moralo biti dopuščeno, da se razumemo.« Tako se je znašel pred najpomembnejšim vprašanjem med vsemi: »Kaj lahko jaz osebno storim, da bi preprečil, da bi to neznosno bolečino občutili tudi drugi?«
To zadnje je morda glavno vprašanje, ki ga roman odpira. Rami in Basam iz svoje žalosti črpata moč za dejanja. Ne za maščevanje, temveč za prizadevanje za mir. Kajti »to zemljo se moramo naučiti deliti drug z drugim, sicer si jo bomo delili v grobovih«.
Apeirogon je roman, ki je nežen, vendar ne sentimentalen, ki je pretresljiv, ne da bi bil senzacionalističen. Je monumentalno delo, ki odstira protislovja zgodovine in se sprašuje o vlogi človeka v njej. Je poziv k empatiji, poslušanju in razumevanju drugega, tudi kadar je to najtežje. In je delo, ki prek svoje fragmentiranosti ustvarja občutek sveta, ki je nepovratno razdrobljen, a njegovi deli pod drobnogledom vseskozi zrcalijo drug drugega tako v velikih zgodovinskih dogodkih kot v vsakem posamezniku.
Ne bo se končalo, dokler se ne začnemo pogovarjati.
Uredila in lektorirala: Eva Ule
