Praznina, ki odmeva
Naslov: Umri, ljubezen moja (Die My Love)
Režija: Lynne Ramsay
Scenarij: Enda Walsh, Lynne Ramsay, Alice Birch
Fotografija: Seamus McGarvey
Datum izida: 17. 5. 2025 (Cannes), 21. 2. 2026 (Slovenija)
Ocena: 3/5
Britanski kulturni kritik in filozof Mark Fischer je svoja opažanja o sodobni depresiji povzel z naslednjimi besedami: ne gre več za stanje, ki bi ga konstituirala nezmožnost uživanja, ampak za nezmožnost početi karkoli drugega kot loviti užitek. Na takšni gonji za užitkom je neumorna Grace (Jennifer Lawrence), protagonistka filma Umri, ljubezen moja. Njen moto bi lahko bil: »užitek ali nič,« saj se po spodletelih poskusih, da bi zadovoljila svoje impulzivne potrebe, brezbrižno požene skozi okensko šipo, skoraj skoči iz vozečega avtomobila ali pa se besneč po kopalnici poreže s črepinjami razbitega ogledala.
S partnerjem Jacksonom (Robert Pattison) se iz New Yorka preselita v odročno, razpadajočo hišo, ki sta jo podedovala po smrti njegovega strica. Stvaren prikaz tega, kako stanovanjska problematika odčara prihodnost mladih parov. Namesto da bi kamera sledila paru, ki vstopa v novi dom, je ta uperjena v notranjost hiše, kar ustvarja vtis, da stara in pozabljena hiša hladno opazuje nova prišleka. Vseljencema namreč že kmalu pokaže dolgočasno monotonost, zatohlost in nespremenljivost vsakdana. Jackson in Grace se ujetosti trmasto zoperstavljata tako, da se predajata animaličnim strastem. Užitek je njuna uteha, po kateri besno grabita. Kakor oprezni živali se počasi plazita skozi visoko, nepokošeno travo, nato spogledljivo krožita drug okoli drugega, se previdno ovohavata in se nazadnje ljubeče združita. Divji boj sredi kuhinje preide v strasten seks, spet drugič tam poblaznelo poplesujeta. Začetne prizore poželenja spremlja ritmična glasba, prekinja pa jih posnetek gorečega gozda. Oboje ustvarja vtis silovite, viharne ljubezni, ki jo podžiga občutek, da se dogaja apokalipsa.
Toda starševstvo zahteva ukrotitev njune divjosti in vzpostavitev stabilnejšega odnosa. V novi resničnosti morata svoj nemir zamenjati z umirjenostjo. Jackson brez težav uvede spremembe. Njegov nov hobi postane astronomija, je stvarnejši, bolj racionalen. Še zmeraj strastna Grace mu je po novem v napoto. Zdi se mu, da ne počne nič drugega, kakor čaka nanj, pohotna, vselej »z rokami v svojih hlačah«. On je zaradi dela odsoten, saj dela kot nekakšen prevoznik in se domov vrača šele ponoči. V njegovo novo zavezanost odgovornosti, zrelosti ter vzdržnosti pa gledalci vseeno podvomimo, ko Grace v njegovem avtu odkrije paket kondomov.
Materinstvo, vlogo, ki naj bi bila ženskam tako naravna, a nekaterim ostane čudna in tuja, je režiserka Lynne Ramsay obravnavala že v svojem zgodnejšem filmu Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011). V novem filmu naj bi ga znova tematizirala – to napovedujejo tako filmski sinopsisi kot tudi knjižna predloga argentinske avtorice Ariane Harwicz. Toda Ramsay je v intervjujih pojasnila, da si je iz istoimenskega romana sicer izposodila nekatere teme, a da si je zgodbo o poporodni depresiji prizadevala pretvoriti v ljubezensko. Motijo jo namreč enoznačne trditve, da je njen film pripoved o poporodni depresiji. Pravi, da to hkrati drži in ne drži. Verjetno si je prizadevala upodobiti kompleksnejši občutek razklanosti med materinstvom, željo po ljubezni in depresijo. Toda prav bojazen, da bi njen film interpretirali preveč enoznačno, ji je nazadnje preprečila, da bi natančno in poglobljeno obravnavala katerokoli izmed navedenih tem – te namreč komaj nakaže, potem pa se jih spet skuša otresti.
Režiserkina nejasna vizija zato protagonistkine vzgibe dela nerazumljive. Ne zdi se namreč, da bi Grace skrb za otroka povzročala težave. Je ljubeča in skrbna mati, ki malčka ogroža le posredno, s samopoškodovanjem, za katerega pa se odloči impulzivno, ne da bi mislila na starševsko odgovornost. Ko se ji tašča Pam (Sissy Spacek) skuša približati ter jo pomiriti s priznanjem, da se »vsem prvo leto po rojstvu otroka malo zmeša«, Grace pogovor o materinstvu odkloni. Podobno ravna tudi, ko temo poporodne depresije načne znanka. A kljub temu protagonistka fantazira o sosedu motoristu, ki ga na parkirišču pred nakupovalnim centrom opazi, ko iz invalidskega vozička v avto prenaša svojo ohromelo hčer. Intenzivnost njenih fantazij ustvarja vtis, da se Grace poistoveti z njim; z nekom, ki ga družina utesnjuje in bremeni, kot da bi jo lahko zares razumel le on.
Morda Grace ne more najti utehe v poistovetenju z ženskami s poporodno depresijo, saj je materinstva v resnici zmožna. Zavrača zgolj družbeno vlogo, ki naj bi jo ženska z materinstvom prevzela. Protagonistkina želja po seksualnem užitku po porodu ne usahne. Prav nasprotno – vsakič, ko ji Jackson odreče bližino, postane še bolj otopela. V tem se ta lik približa Fisherjevi misli o sodobni depresiji kot nezmožnosti preseči slo po užitku. Gracina izjava, da poporodna depresija ni tabu, ampak »nekaj, o čemer se ves čas govori«, je morda prav izraz njene frustracije. Tisti, ki jo obdajajo, bi namreč lažje sprejeli njeno otopelost kakor njeno divjo nepotešenost.
Film se izogne poveličevanju Gracinega trpljenja, četudi lik upodablja hollywoodsko lepa Jennifer Lawrence. Namesto da bi jo kamera seksualizirala v pasivni drži, kompleksna vloga igralko vzpodbudi, da odlično prikaže nianse duševne bolnice, ki je lahko sebična, nezrela in iracionalna. Toda da bi bila Grace resnično celovit lik, bi morala vsaj enkrat poskusiti z iskreno komunikacijo oziroma vzpostaviti bližino skozi pogovor. Težko je namreč verjeti, da bi duševna bolezen povsem prevladala nad precej splošno človeško težnjo po razumljenosti. Nenazadnje je karakterna celovitost tudi tisto, kar bi Ramsay potrebovala za ljubezensko zgodbo, ki jo je želela uprizoriti. V globino ljubezenskega odnosa naj bi nas namesto iskrenih dialogov tako prepričalo le nekaj prizorov divjega seksa, preden par dobi otroka. Ponavljajoča se country pesem In Spite of Ourselves, ki jo ima par za svojo, in redki, otožni prizori ljubečega spogledovanja v večerni svetlobi poletnega dne sicer v gledalcih uspejo vzbuditi nekaj empatije. Tedaj si celo želimo, da bi njuna ljubezen preživela, pa čeprav ne vemo, od kod naj bi črpala svojo moč.
Protagonistkina čustva tako v filmu nikoli niso izražena neposredno skozi dialog, temveč se razkrivajo predvsem prek metaforičnih podob. Gracino notranje doživljanje bi se morda ob besedni artikulaciji zdelo banalno, zato film vsebino ohranja izmuzljivo. Prav ta simbolna in pomensko odprta govorica prizore naredi privlačne in enigmatične, medtem ko vsebinska nedorečenost spodbuja zavedanje o večplastnosti obravnavane problematike. Kljub temu pa film na koncu pusti medel vtis, saj se njegova odprtost ne razvije v smiselno dvoumnost, temveč prej v občutek praznine.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič
