Anja Mugerli: Čebelja družina
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2021
Anja Mugerli se po romanesknem prvencu Spovin (2017) z zbirko Čebelja družina (2021) vrača h kratki prozi, obliki, s katero se je predstavila v svojem prvem delu Zeleni fotelj (2015). Že po naslovu zbirke lahko sklepamo, da zgodbe tematizirajo družino in družinske odnose ter življenje v skupnosti, zbirki pa rdečo nit dajejo motivi starih, celo nekaterih pozabljenih slovenskih ljudskih običajev. Delo posebej odlikuje avtoričin izbran jezik, ki bralcem uspe pričarati svečano vzdušje brezčasnih obredov, hkrati pa ne izgubi pridiha ljudskosti, kar zgodbe umešča v konkretni, slovenski prostor.
V sedmih zgodbah avtorica obravnava različne družinske situacije – od želje po osnovanju družine, ki se nazadnje izjalovi, v prvi zgodbi Jabolkosnedka, do srečnega družinskega življenja, ki ga prekine odraščanje otrok in materino boleče spoznanje, da je sinova ne potrebujeta več, v zadnji zgodbi Jezero. Zgodbi Čevlji in Rdeči petelin tematizirata bratske in sestrske odnose, predvsem zavist in občutek krivde, ki so zanje pogosto značilni. V Pusut in Pirti je v ospredju odnos med staršem in otrokom, protagonista obeh zgodb se spopadata z razumevanjem duševne bolezni svojih staršev. V teh zgodbah lahko prepoznamo znake sedanjosti ali bližnje preteklosti, v katero pa z motivi ljudskih obredov vdira nadčasovna dimenzija. Obredi so nekaj skrivnostnega, kar se predaja iz generacije v generacijo, njihov začetek pa je pogosto nedoločljiv. To ustvari tudi posebno atmosfero v zgodbah, ki bi jo lahko opisali s Freudovim konceptom das Unheimliche, ki ga sicer prevajamo kot »grozljivo«, v resnici pa pomeni »nedomače« ali natančneje tisto, kar je bilo nekdaj znano, blizu, domače, a je bilo prikrito, potlačeno, pozabljeno in tako postalo »nedomače«. Obredi so imeli v verovanju naših prednikov posebno moč in so igrali pomembno vlogo v njihovem življenju, sčasoma pa so bili bodisi pozabljeni, kot na primer umivanje in zavijanje lobanje v zgodbi Rdeči petelin, bodisi trivializirani v golo zabavljaštvo, kot na primer kurentovanje, s katerim se srečamo v zgodbi Pust. Kljub temu pa nekje globoko v nas še vedno tlijo podedovana animistična prepričanja, ki iz nezavednega kličejo: »Kaj pa, če je vse res?«, in tako brišejo meje med realnim in imaginarnim. Preko tega bralci skupaj s protagonisti zgodb pridemo v stik z brezčasnim, kot na primer pripovedovalec zgodbe Pust, ki v plesu kurentov odkrije globljo, pozabljeno dimenzijo tega starega rituala: »A po začetnem odporu nekaj začutim. Moji koraki najdejo ritem. Kar se mi je nekoč zdelo kot skakanje, zdaj prepoznam kot skupek gibov, ki se sestavljajo v celoto. Zrak okrog mene trepeta od vročine in hrupa in jaz zapadem v nekakšen trans. Plešem sredi votline – plešem sredi svojega lastnega strahu.«
Pogost motiv, ki ga zasledimo v zgodbah, pa je tudi motiv drugačnosti, celo čudaškosti – bodisi v obliki duševne motnje bodisi kot posledica trenutne stiske – ki pa v vsakem primeru pomeni izločenje iz skupnosti. V zgodbi Pust se pripovedovalec spominja, kako ga je bilo sram, ko je spoznal, da je njegov oče pravzaprav duševno bolan, otroška protagonistka v Pirti se sooča z umanjkanjem razlage pravega razloga za odsotnost matere, ki je »zbolela«, v zgodbi Jezero pa je glavna junakinja odrinjena na rob družine, saj nihče ne razume njene stiske ob slabljenju njene vloge kot skrbnice, ki jo odraščajoča otroka vse manj potrebujeta – kar ji preostane, je le opazovanje od daleč. Ravno ti »drugačni« liki pa v zgodbah delujejo kot prenašalci običajev: v zgodbi Pust oče, na katerem je znamenje pustila zloraba alkohola, izdeluje maske za kurente, v Pirti je »vaški posebnež« edini pripravljen z deklico govoriti o krivopeti, v zgodbi Rdeči petelin pa srhljiv obred umivanja in zavijanja lobanje opravlja najdenka z nenavadno ljubeznijo do kopanja po zemlji. Zdi se, kot bi jim njihova pozicija na samem robu družbe dovoljevala pogled onkraj tistega, kar je prostorsko in časovno pogojeno, zamejeno s trenutnim družbenim ozračjem.
Edina zgodba, ki je umeščena v določen čas in prostor, je osrednja in naslovna zgodba zbirke, Čebelja družina. Tudi ta tematizira drugačnost, izločenost iz družbe, saj govori o življenju avstrijske matere samohranilke in njenega sina, po očetu Slovenca, v času vzpona nacizma, ki zaveznika najdeta v judovskem čebelarju. Simbol čebelje družine predstavlja uniformnost, celoto, povezanost, saj nobena čebela ne more preživeti zunaj svoje družine in med njimi ni izdajstva. A temna plat tega je ne sprejemanje in izločanje vsega, kar je tej uniformni skupnosti zunanjega, drugačnega – ko matica preneha leči jajčeca, zleze iz svojega matičnika in prične uničevati vse ostale matičnike v satu.
V zbirki Čebelja družina se pred nami izrišejo nove dimenzije kulturnega prostora, za katerega smo mislili, da ga poznamo, saj v njem živimo. Avtorica plete zgodbe okrog pozabljene ali zgolj površinsko poznane tradicije, na tem ozadju pa se bralcu odpirajo razmisleki o življenju znotraj skupnosti in (ne)sprejemanju drugačnosti. Liki v zgodbah hrepenijo po občutkih povezanosti, pripadnosti in varnosti, ki jih nudi »družina«, vprašanje pa je, na kakšen način to doseči, ne da bi se hkrati zapirali pred vsem zunanjim, novim, drugačnim. Anji Mugerli je s slogovno brezhibnostjo uspelo preko tematiziranja tistega posebnega, značilnega za slovensko kulturo nasloviti univerzalna vprašanja, ki segajo onkraj meja naše države, kulture in jezika, celo časa. S tem si je prislužila nagrado Evropske unije za književnost (EUPL) za leto 2021, zato je zbirka še toliko bolj aktualna.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
