25. 11. 2021 / Kultura / Literatura / Pod površino

O Prepišnem uredništvu: Bo literatura splavala po vodi?

Kaj: Festival bralne kulture Prepišno uredništvo: Bo literatura splavala po vodi? (LUD Literatura)
Kdaj: 16.–19. november 2021
Kje: Center za poezijo Tomaža Šalamuna
 

Štirje novembrski dnevi, devet dogodkov, en festival – festival bralne kulture Prepišno uredništvo pod okriljem založbe LUD Literatura, ki je letos preizpraševal, v kakšnem odnosu so literatura in okoljske spremembe. Kako literatura predstavlja okoljsko problematiko? Jo sploh? Kakšna je njena pozicija v odnosu do teh sprememb? Lahko literatura ozavešča o tej problematiki, hkrati pa ostaja avtonomna?

Kako drugače začeti festival bralne kulture kot – z branjem. Na Uverturi v festival, ki je bila že 2. novembra, so se z branjem svojih del predstavili nekateri avtorji letošnjih Prišlekov, ki so v intimnem vzdušju prostorov Centra za poezijo Tomaža Šalamuna vsak s svojim izvodom (razen Francija Novaka – njegova zbirka je bila takrat še v tisku) pred majhno publiko interpretirali svoje pesmi, zgodbe ali poglavje romana. Vsak unikaten, zanimiv in poseben po svoje: Jernej Županič s svojim močnim glasom, ki poudarja ritem in glasovno ujemanje svojih pesmi, Franci Novak nežen, a suveren, zgodbam Arjana Pregla smo se na glas smejali, tako zaradi vsebine kot tudi interpretacije, Teja Močnik in Klemen Kordež pa sta nastopila morda malo bolj zadržano – konec koncev sta to njuna prvenca. Uvertura je bila uspešna, udeleženci pa v pravem vzdušju, da se čez štirinajst dni vrnemo na festival in slišimo še kaj več.

V torek, 16. novembra 2021, se je festival začel z Glasovi med valovi, zvočnim sprehodom ob Ljubljanici. Glas Špele Setničar je obiskovalce popeljal ob reki, medtem ko so poslušali besedila Literaturinih avtorjev, ki tematizirajo vodo in okolje. Zvečer smo se v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna ponovno zbrali več ali manj isti obiskovalci, kot smo bili že na Uverturi. Po obveznem preverjanju pogoja PCT smo se posedli na ‘fiksna sedišča’ in kmalu prisluhnili prvim Nakratkim.

»Na kratko« o Nakratkih

Nakratki, kratka prosta predavanja na temo, so zasedla večinski del festivala, saj so bila na sporedu skoraj vsak dan – vsak dan popolnoma drugače zasnovana, vendar neizpodbitno povezana. Zanimiva post-festivalna ugotovitev se mi je zdela, da je eden od gostov, nenačrtovano, govoril bolj teoretično, drugi pa bolj praktično – predavateljski pari so bili namreč naključno razporejeni in niso vedeli, o čem bo drugi predaval – in se tako čudovito dopolnjevali med sabo, poslušalcem pa dali cel kup različnih iztočnic za razmislek in debato.

Aljaž Krivec je nastopil prvi in odprl mnoga relevantna vprašanja. Spregovoril je o produkcijskih pogojih za nastajanje (okoljske) literature; od tega, da bi moralo biti bralstvo ekološko ozaveščeno, prek problematike izginjanja v smislu krčenja kopnega in s tem krčenja kulturnega prostora ter ukinjanja heterogenosti kultur, pa do problematike postapokaliptične in distopične literature, ki bi z vplivom recepcije lahko postala ‘novi realizem’, ‘stara literatura’ pa bi bila idealizirana in s tem banalizirana. Do pravega odgovora na to, kaj se bo (lahko) z literaturo zgodilo v času okoljskih sprememb, se seveda nismo uspeli dokopati. Krivčev zaključek je bil, da šele kriza izkristalizira, kaj je pravo jedro literature, saj na situ ostane le njena substanca, literatura pa se bo, kot se je že do sedaj, izumljala iz teksta v tekst.

Za njim je bila na vrsti Tonja Jelen, ki je predstavila, kako se v sodobni slovenski poeziji voda na različne načine pojavlja kot okoljsko obarvana tematika. Izpostavila je nekaj avtorjev in avtoric, pri katerih je prisotna ekokritika, osredotočila pa se je na zbirko Petra Semoliča Robovi, v kateri se ekokritika fokusira predvsem na problematiko turizma. Tudi v času festivala je več gostov prišlo do zaključka, da je okoljska tematika v sodobni (slovenski) literaturi najbolj prisotna ravno v poeziji, saj ta zaradi pogoste rabe simbolike, metafor in drugih pesniških orodij najlažje in najmanj vpadljivo reflektirano podaja misli, kar je v prozi, predvsem v romanu, težje več o tem pa nekoliko kasneje.

Aljaž Krivec in Tonja Jelen (Foto: LUD Literatura)

Sredini Nakratki so bili v dvojni ediciji, s krajšo intervencijo, ko smo vsi obiskovalci, organizatorji in nastopajoči skupaj šli na kavo, nato pa čakali pred lokalom, ker so se protestniki ustavili ravno pred vhodom v Center Tomaža Šalamuna. Kljub temu smo se uspešno prebili tudi skozi sredin večer.

Tina Bilban je v svojem predavanju poudarila, da je pogoj za to, da literatura naslavlja okoljsko krizo, dialog z znanostjo. Ta dva svetova sta bila včasih strogo ločena, danes pa se, predvsem s poljudnoznanstvenimi knjigami, počasi združujeta. Po njenem mnenju bi morala literatura naslavljati problem okolja v dialogu z znanostjo, da bi bila uspešna. Svoje predavanje je sicer zaključila z mislijo, da literatura je in tudi bo avtonomna, vendar se tu postavlja vprašanje, koliko bi še bila avtonomna, če bi morala biti za nagovarjanje okoljske problematike stalno v dialogu z znanostjo in se opirati na stvarne podatke. V »praktičnemu delu« tretjih Nakratkih je Jasmin B. Frelih prebral dva svoja teksta – enega iz leta 2011 in drugega iz 2016 – ki jima je skupen isti subjekt. To sicer ni bilo predavanje, kar naj bi Nakratki bili, je pa odlično ponazoril, kako se lahko okoljska problematika v prozi enostavno, lepo in nevpadljivo vpleta v tekst: besedili nista direktno naslavljali okoljske tematike, vendar sta o njej še vedno posredno govorili.

Po prej omenjeni intervenciji sta bila na vrsti Denis Škofič in Tomaž Grušovnik. Slovenska literatura se, vsaj če sklepamo po tekstih, omenjenih na Prepišnem, zelo rada ukvarja z vodo – temu je pritrdil tudi Škofič, ki je predaval o zaznamovanosti prekmurske literature z reko Muro. Podoba pokrajine, ki jo imajo Prekmurci (in Slovenci) v zavesti, ni popolna brez reke Mure, ki »se koleni« skozi Prekmurje. Začetnik take literature je bil Miško Kranjec, problem pa se pojavi, ker se je prekmurska pokrajina od 50. let naprej drastično spremenila, v literaturi pa to ni nikjer ponazorjeno. Potrebovali bi nek nov tekst, ki bi predstavil situacijo takšno, kot je – z reko, ujeto v reguliran kanal. Teoretični del je pridal Grušovnik, ki je za največji problem literature o naravi imenoval antropocentrizem. Predstavil je problematiko mehkega antropocentrizma in kantovski pristop do narave kot sublimnega, to dvoje pa navezal na upodabljanje narave v literaturi, ki je vedno, pa čeprav je morda narava sama subjekt, projekcija človeka. Ta je včasih dobro prikazana, na primer v romanu Agni (Borut Kraševec), vendar je kljub vsemu samo človeška projekcija. Ena od rešitev, predvsem v primeru romana, je večperspektivnost. Ta daje priložnost, da se avtor in bralec začneta zavedati antropocentričnosti pogleda in izničita vse perspektive, s tem pa se približata srži problema.

Tomaž Grušovnik in Denis Škofič (Foto: LUD Literatura)

Tretji dan – še zadnji, četrti Nakratki. Tokrat lahkotnejši – knjižna blogerka Monika Manfreda je malo bolj na splošno govorila o tem, kako kot kemičarka doživlja literaturo in njeno povezavo z znanostjo in okoljsko problematiko, pisatelj in biolog Boris Kolar pa je o onesnaženosti vonja in onesnaženosti časa spregovoril preko interpretacij svojih zgodb iz zbirke Trinajst. V debati po predavanjih smo prišli do zaključka, da je eden od načinov povezave literature in znanosti predvsem izmenjava mnenj – na primer na dogodkih, kot je Prepišno uredništvo. Tako lahko do besede pridejo predstavniki tako ene in druge »strani«, predvsem pa imajo priložnost vsi tisti, ki, kot četrtkova predavatelja, stopajo z eno nogo po naravoslovni, z drugo pa po literarni poti.

Podnebje romana – med posameznikom in civilizacijobo roman splaval po vodi?

Literarna zvrst, ki ima morda še največji problem, kako se lotiti okoljske problematike, ne da bi izgubila svojo avtonomnost, ‘ugled’ ali delovala bombastično, je verjetno roman. V pogovoru o tem, kako naj roman ubeseduje klimatske spremembe, so Andrej Blatnik, Anja Radaljac in Muanis Sinanović spregovorili o svojih pogledih na problematiko. Če bi želela nasloviti vsa vprašanja in dileme, ki so se pojavile v pogovoru, bi lahko napisala ločen prispevek, zato bom raje poskusila v nekaj stavkih izluščiti bistvo, do katerega s(m)o se dokopali.

V pogovoru so se gostje deloma sklicevali na članek »Where is the fiction about climate change?« iz leta 2016, v katerem Amitav Ghosh ugotavlja, da v literaturi, sploh pa v mainstreamu, ne najdemo problematike podnebnih sprememb, in poskuša ugotoviti, kakšni so razlogi za to. Eden od teh je definitivno ta, da v romanu pokazatelji podnebnih sprememb, na primer poplave, neurja ipd., hitro delujejo bombastično in too much, s tem pa hitro začnejo mejiti na žanrsko literaturo (postapokaliptično, distopično). Ker klasični roman ubeseduje izkušnjo posameznika v nekem delu življenja in njegove odnose, je akter v romanu človek – za literaturo o okolju pa bi bil potreben okoljski akter. Spet se pojavi vprašanje antropocentrizma, saj je v klasičnem romanu okolje uporabljeno le kot ozadje, kulisa, v fokusu pa je človek. Za preobrat bi se morali odmakniti od klasične strukture romana in se vprašati, kako lahko podnebne spremembe prikažemo na najbolj verodostojen način. En posameznik ni dovolj dober predstavnik današnjega zeitgeista – na njegovo mesto bi moralo stopiti ali okolje ali pa kolektivni subjekt. S tem se pojavi nov problem – večina ljudi bere zaradi užitka, tega pa delno doprinese tudi zmožnost identifikacije s subjektom, ki pa je vprašljiva, če je na mestu subjekta okolje ali nek kolektiv. Bralna recepcija bi se s tem premikom seveda spremenila, z njo pa tudi samo bralstvo.

Anja Radaljac, Muanis Sinanović in Andrej Blatnik (Foto: LUD Literatura)

Za razliko od klasičnega romana je žanrski roman tisti, ki okoljske spremembe morda lažje naslavlja, saj na primer v fantazijski in znanstveno-fantastični literaturi ni več klasičnega subjekta, okoli katerega se vrti celotna pripoved. En sam lik težko prikaže vse perspektive, ki so potrebne, da bralec razume in se ujame v nov pripovedni svet – enako velja za okoljsko literaturo, saj podnebne spremembe vsak posameznik doživlja drugače že znotraj majhne Slovenije, kaj šele na drugem koncu sveta. Z vpeljavo več različnih likov pridobimo tudi več različnih zgodb, s tem pa več možnosti za identifikacijo, vendar brez močne centralizacije na enem samem liku.

Enoznačnega odgovora na to, kako naj roman nagovarja okoljsko problematiko, ni. V prvi vrsti se je treba vprašati, kakšen je sploh namen branja – različne knjige primemo v roke iz različnih razlogov, hkrati pa se moramo zavedati, da ne berejo vsi, zaradi tega pa bi bila literatura kot aktivistično orodje težko učinkovita. Literatura je v svojih vplivih nepredvidljiva – učinkuje predvsem na individualni ravni, individuum pa, kot del skupnosti, učinkuje na posameznike okoli sebe. Morda je zaenkrat o okoljski literaturi še prezgodaj govoriti – konec koncev vojne romane beremo za nazaj, podnebne spremembe pa so naša sedanjost.

Bralna kultura – Prepišni Četrtkovci, Knjigogled v živo, Pred-apokaliptične zgodbe

Ker smo bili na festivalu bralne kulture, smo imeli priložnost videti, kako izgleda bralni klub revije Nebulae, Četrtkovci, in v okviru Knjigogleda prisluhniti pogovoru o filmu Iztrebljevalec (Blade Runner) in romanu, po katerem je bil posnet. Četrtkovci (Alex Kama Devetak, Nina Kremžar in Zarja Vršič) so debatirali o romanih, kratkoproznih in pesniških zbirkah, ki tematizirajo okoljske spremembe, Knjigogled pa je tokrat postregel s pogovorom o tem, kako kultni znanstveno-fantastični roman in filma (original in drugi del, Blade Runner 2049) prikazujejo okoljsko problematiko (sodelovali so Ana Geršak, Robert Kuret ter Veronika Šoster).

Četrtkovci, revija Nebulae: Alex Kama Devetak, Zarja Vršič in Nina Kremžar (Foto: LUD Literatura)

Kot zadnji dogodek festivala je prišel na vrsto tudi pripovedovalski večer, na katerem sta Katarina Nahtigal in Maša Budič pripovedovali pred-apokaliptične zgodbe. Tako kot nastopajoči na prejšnjih dogodkih sta tudi oni sedeli pred od tal do stropa segajočimi črnimi policami, polnimi knjig iz zasebne knjižnice Tomaža Šalamuna. Za razliko od ostalih pa se nista pogovarjali, brali iz knjige ali zapiskov, temveč prosto pripovedovali. Tudi tisti, ki smo na prejšnjih dogodkih v beležko zavzeto zapisovali čim več povedanega, da bi imeli dovolj materiala za pisanje poročila, smo za konec odložili pisala in se skupaj s preostalimi poslušalci prepustili zgodbam in nežnima glasovoma pripovedovalk.

Predavanja, pogovori in ideje, ki so jih nastopajoči predstavili, so nam na zanimiv in unikaten način dali vpogled v del bralne kulture, ki ji vsi bralci pripadamo. Združuje nas literatura, da pa bi odkrili načine, s katerimi vpliva na nas, se moramo o njej nujno tudi pogovarjati. Festival nam je pokazal, da literatura že zdaj naslavlja okoljsko problematiko – v poeziji že opazno, v prozi nekoliko manj. V slovenski literaturi klasičnega romana z okoljsko tematiko v ospredju morda nikoli ne bomo dočakali, se bo pa literatura, tako kot vedno, počasi spreminjala in rasla, z njo pa tudi mi, bralci. Kaj pa avtonomnost – bo literatura splavala po vodi? Zdi se, da se vsi nastopajoči, z mano vred, strinjajo – ne. Literatura bo ostala samosvoja, edinstvena in neodvisna. Taka, kot mora biti.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                                                                                                                                                                                                                                 
LUD Literatura: Prepišno uredništvo