Borut Kraševec: Agni

Založba: LUD Šerpa
Leto izida: 2020 

Agni je literarni prvenec uveljavljenega prevajalca iz ruščine Boruta Kraševca. Avtor se je proslavil tako s prevodi del velikih literatov (Dostojevski, Tolstoj, Čehov), teoretikov (Uspenski,­ Lotman, Bahtin, Šestov), kot tudi popularne ali žanrske literature (Harms, Pelevin). Za prevod slednjega, Sveto knjigo volkodlaka, je leta 2014 prejel Sovretovo nagrado. Med drugim je prevedel tudi Samostan, roman kontroverznega avtorja Zakharja Prilepina, ki je predlani z obiskom na Slovenskem knjižnem sejmu dvignil nemalo prahu. 

V romanu Agni je središče dogajanja postavljeno v vaško okolje. Družinsko idilo zakoncev Katje in Ivana ter njunih hčerk, adolescentne Maše in štiriletne Klarice, zmoti prihod mamine dvojčice Brine. Vse, kar se je zdelo pozabljeno, urejeno, zdaj privre na plano in usodno premeša karte vsem udeležencem. Brina kot sproščena, liberalna, promiskuitetna, povrhu vsega je še igralka, se takoj prikupi nečakinji, še bolj pa svojemu svaku, vnetemu jagru Ivanu. Brina v vas prinese svež veter in odpre prostor samoumevnosti kot denimo Grace v von Trierjevem filmu Dogville.

Izkaže se, da je Brina Katji že od nekdaj trn v peti. V šolskih klopeh je bila kaznovana zaradi nje, speljevala ji je fante, zdaj pa ji bo zagodla še z dediščino, izpridila ji bo hčer z zgodbicami o funkcionalnih ljubezenskih trikotnikih. Da se bo poslužila tudi njenega moža, pa precej intenzivno sluti. Le kako naj zaupa frfrasti sestri in partnerju slabiču, ki ne zna prevzeti odgovornosti?

V trku kultiviranega in naravnega imamo opravka z dvosvetnostjo ali ogledali. Če Brini predstavlja refleksijo gledališče, ogledalo družbe, v katerem se zrcalijo vse neumnosti in hierarhičnosti družbe, ali drugače, meščanski, liberalni pol, predstavljajo sestrini družini zrcalo svet narave, zajčki, race, polje – konzervativni pol. Zajčki niso tu naključno, saj v simboličnem smislu predstavljajo najbolj banalni boj za preživetje in hkrati njihovo simbolno vlogo – cel roman kar puhti od seksualnosti, pri čemer je več kot na mestu rečenica: seksajo kot zajčki. Tej povezavi se Kraševec kajpada ni hotel odreči, večkrat uporablja medmete šljac, šljac, ki so kodi tako za zajčje oblizovanje mladičev kot neko nabijanje, ali cevi v odtok ali goli koitus. Dvosvetnosti se razraščajo na vseh ravneh: človek proti živali, sanje, predstave, flashbacki proti sedanjemu toku kamere, literatura se podvaja v življenju protagonistov, motiv dvojčkov/dvojčic, narava in kultura, adolescenca in odraslost, rojstvo in smrt.

Roman se začne z Namesto predgovora in ima funkcijo didaskalij. Te nas seznanijo, da v parku snema termografska kamera v temi, zvoka ni. Petra Vidali v Večeru pronicljivo ugotovi, da se Kraševec z izjemno veščino poslužuje potujitve, izuma ruskih formalistov. Prav tako potujitev uporabljajo pisci francoskega novega romana, pripoved je kot kamera, brez zavzetega stališča. Že na začetku smo vrženi v nekakšen lynchevski svet, v katerem se realnost meša z nadrealnim, sanjskim, domišljijskim svetom ter preteklimi dogodki. S »potujitvijo« imajo opravka tudi na prvi pogled opazne t. i. filmske metafore. V romanu se konci poglavij navadno zaključijo z neko mislijo, motivom ali preprosto besedo, ki se v drugem poglavju ponovi v popolnoma drugačnem kontekstu, nemalokrat v diametralno nasprotnem, čestokrat v ironičnem, včasih v grozljivem tonu. Takšnih metafor je čedalje več, začnejo se pojavljati tudi med samimi poglavji. Tak primer najdemo denimo na koncu 22. poglavja o dvojici očeta in hčerke, človeški par, ki pari zajčji par očeta in hčerke: »Naskočil jo je […] Začutila je, kako se je drgetajoč nož zasadil vanjo […] Je bilo v redu, oči? Super, je zaslišala kot v sanjah. Zvečer bova ponovila.« Na začetku naslednjega poglavja pa najmlajša zavrne to ponovitev. Podoba incestnega spolnega odnosa ostane, drugačen kontekst dobi šele v drugem delu povedi: »’Nočem več,’ je rekla Klarica in odrinila krožnik.«

Naslov Agni izhaja iz izročila hinduizma, v katerem je Agni bog ognja in sin nebes in zemlje. Agni je prehod ali vrata,  »skozi katera morajo prestopiti ne le hrana, temveč tudi misli, občutki in čustva, ki se z njegovo pomočjo pretvorijo v čisto zavedanje. Agni je široko zastavljen in dinamičen koncept, glavni faktor osebne energije, vitalnosti in dobrega počutja«. Vendar Agni lahko razumemo tudi kot agnus (lat. jagnje), žrtveno jagnje. To se razjasni na koncu, ki je na prvi pogled nadvse enigmatičen, celo fantastičen, kot sicer celotno delo. Zgodi se nekakšna zamenjava, žrtvovanje življenja za drugega, kot pri grški Alkestis, ki je dala življenje namesto moža. Pomembno vlogo v romanu odigra lisica. Poleg ‘naravnega’ antagonista Agni, je prikladna za širok razpon poimenovanj, tako dobesednih kot v prenesenem pomenu (zvita, rdeča kot lisica).

Pripoved si izmenjujejo Agni, Brina, Katja, Maša, Ivan in termografska kamera. Vendar ni vselej eksplicitno jasno, kdaj kdo govori. Poglavje se navadno začne z opisom v tretji osebi, nato pa prepoznavo govorca določijo besede, ki izdajajo notranja čustva/občutja/misli. Vsa ta nejasnost, kdo pripoveduje, prispeva k občutku odtujenosti družinskih članov v medsebojnih odnosih. Glede pogostosti govora velja za najbolj zgovorno osebo Maša, Agnina skrbnica, zato jo lahko pripoznamo kot glavni lik romana. Vse ‘odraslo’ doživlja prvič, avtentično, za razliko od ‘starcev’, ki so ujeti v stare vzorce. Edini lik, ki ga Kraševcu ni uspelo razviti, je mala hčerka Klarica. Ta se pojavi kot privesek, čeprav bi z njo lahko pridobil nov trikotnik Maša–Klarica–Agni in s tem začrtal ‘jasnost’ ali izvirnost, atribut najstništva, detinjstva in druge žive vrste, ki so potrebni za bolj optimistično prihodnost, brez ali vsaj z manj maskami.   

Eno od glavnih sporočil romana je, da smo ne glede na pripadnost, sloj, spol vsi enako podvrženi nagonom. Teh ne moremo povsem nadzorovati. Slej ali prej izbruhnejo na plano in povzročijo toliko večje opustošenje, kolikor bolj jih skušamo potlačiti. Mar ni ob vsem tem zaznati Kraševčev posmeh nad ‘veličastno’ človeško kulturo, ki se je oddaljila, ne samo od konzervativizma, temveč tudi od pristne skrbi za drugega in morebitnega žrtvovanja za drugega?    

Roman Agni zahteva close reading, saj je zaradi mnogopomenskosti in večplastnosti karseda kompleksen. To so vsekakor odlike, zlasti za romaneskni prvenec. Sicer pa smo od Boruta Kraševca podobno mojstrovino vsi po tiho pričakovali.