Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049)
Z nadaljevanji so pogosto težave, zlasti s tistimi, ki prispejo desetletja za izvirnikom. Vse prevečkrat gre za pohlepno obuditev zaspale franšize, ki se zanaša na uveljavljeno ime predhodnika. Kultni Iztrebljevalec (Blade Runner) Ridleya Scotta iz leta 1982 nadaljevanja ni potreboval, a ga je vendarle dobil. V luči današnjega studijskega načina razmišljanja, v katerem je služenje denarja pri snemanju filmov v ospredju bolj kot kdajkoli prej, je oboževalce upravičeno skrbelo. Njihove skrbi so se izkazale za neutemeljene. Ne toliko zaradi vrnitve Harrisona Forda v vlogi Ricka Deckarda ali izjemnega vizualnega sloga, temveč predvsem zato, ker režiser Denis Villeneuve (vključno s scenaristoma Hamptonom Fencherjem in Michaelom Greenom) ve, kaj počne.
Čeprav je proračun Iztrebljevalca 2049 ogromen, njegova igralska zasedba pa zvezdniška, se zdi kot art film, ki so mu po naključju dodelili zelo veliko sredstev: s hollywoodsko mentaliteto se zgolj spogleduje, pa še to le tu in tam. V tej neo-noirovski detektivki akcijskih prizorov skoraj ni, prav tako je pohvalno dejstvo, da je ljubezenska zgodba zelo samosvoja in obenem ena najmanj pomembnih pripovednih niti. Ni ideološke perspektive, sentimentalnosti in globokih moralnih naukov; liki delujejo v resničnem svetu. Morda je tudi to pripomoglo k dejstvu, da je film delil usodo svojega vplivnega predhodnika: uspeha v kinematografih namreč ni doživel.
Izvirnik ima kar 7 različic: vsem je skupen zaključni pobeg iztrebljevalca Deckarda in replikantke Rachael, čeprav je potrebno poudariti, da je njegova izpeljava zmeraj nekoliko drugačna. V nadaljevanju, ki se dogaja 30 let kasneje, spremljamo novega iztrebljevalca, replikanta z oznako KD9-3.7 (Ryan Gosling). Rutino, v kateri »upokojuje« pobegle replikante, prekine nepričakovana zadolžitev: izslediti in uničiti mora otroka, ki naj bi ga po čudežu rodila Rachael, ter za njim izbrisati vse sledi. V to na videz preprosto nalogo se med drugim vmešajo zlovešča korporacija Wallace, odporniško gibanje replikantov, agentova razdvojenost in ne nazadnje Dekard. Nepredvidljivo dogajanje se stopnjuje do napetega finala, ki mu sledi spokojna razsnova.
Vzporednice s krščanstvom niso nikdar neokusno poudarjene, podobno je z večnim spraševanjem, kaj človeka loči od replikantov in ga dela človeškega. Omenjena podtona sta med najočitnejšimi, pozorno spremljanje pa jih bo razkrilo še veliko več. Zgodba namreč pričakuje zbranost, ki jo režiser sproti nagrajuje.
Številni privrženci filmske klasike iz leta 1982 si lahko oddahnejo. 35 let pozneje je kultna stvaritev Ridleya Scotta dobila več kot dostojnega naslednika, s katerim so ljubitelji resnejših predstavnikov žanra prišli na svoj račun – Iztrebljevalec 2049 je bolj kot karkoli drugega znanstvena fantastika, turobna, temačna, neznansko metodična, a tudi poetična.
Napovednik:
[embedyt]https://youtu.be/gCcx85zbxz4[/embedyt]
