Boris Kolar: Trinajst
Založba: Goga Leto izida: 2020 Spremna beseda: Ana Geršak
Nevarnost komičnega pisanja je vedno bila ta, da zna stvar hitro zapasti v nekaj zrežiranega, kar zgodbo prikrajša pristnosti. Zdi pa se, da je najuspešnejša prav tista komika, ki izvira iz čiste spontanosti trenutka in njegovega opisa, torej pristna. Kako pa pravzaprav razumemo Kolarjevo rabo komičnega? Govoriti o monty pythonskosti Kolarjevih zgodb zgolj zato, ker gre pri obojih za komičnost/komiko absurda, bi bilo premalo pomensko. Problem se zdi predvsem v namenu rabe absurda, ki je pri Kolarju bistveno drugačen kot pri skupini britanskih komikov. Ti so v svojih skečih in filmih gledalcem pogosto kazali znane zgodbe ter prizore iz vsakdana, nato pa prek absurda dosegli potujitev prav teh; spremenili so znano v neznano in se nemara prav s tem dokopali do nekakšnega bistva reči. Pri Kolarju je drugače. V njegovih zgodbah namreč srečujemo situacije, ki morda niso vsakdanje, so pa zato posledica zanimivih utrinkov, razmišljanj in zgodb, ki jih je avtor več časa nosil s seboj in jih pozneje oblikoval v zgodbe. Znotraj teh povsem bizarnih zgodb (od asimilacije dveh cirkuških medvedov na svobodno življenje v Zimskem spanju medvedov iz Cirkusa Salamonsky do strmoglavljenja in nato izvenzemeljske izkušnje v Gospodu z debelim zlatim prinašalcem) pa lahko prav prek komičnosti absurda vselej prepoznamo nekaj znanega, nekaj povsem človeškega (to je predvsem jasno zaznati v vedenju in dialogu antropomorfičnih živali iz Kolarjevih zgodb). Kjer Pythoni pripovedujejo o splošnih pojavih, kot so vojna, revščina ali pa preprosto obisk gostilne, govori Kolar o zelo specifičnih pripetljajih v življenjih nekih posameznikov, ne glede na to, koliko nog uporabljajo pri hoji. In, ali ni prav to tudi bistvo Kolarjevih Trinajst?
Ključnega pomena v tej zbirki kratkih zgodb se zdi krožni čas. Tega avtor večkrat uporabi tudi kot pripovedno orodje, kar je še posebej vidno v zgodbi Medved in črni ptič, kjer se z menjavanjem letnih časov menja tudi razpoloženje obeh oseb (živali, če hočete). Seveda tu ne gre izpustiti tudi ključne lastnosti letnih časov, in sicer, da se ves čas obračajo v krogu. Kje pa ima svoje mesto v tem času posameznik? Kje njegova izkušnja? Kljub krožnosti časa je v vseh zgodbah predstavljen nek individuum, katerega življenje je še vedno minljivo, njegovo mesto v času pa neponovljivo. V njem se liki gibljejo, kakor da se ne bi zavedali, da se bo kolo časa, ne ozirajoč se nanje ali na njihove probleme, vrtelo naprej, kot se tudi vedno je. V Kolarjevih zgodbah gre torej za soočenje naše subjektivnosti oziroma našega časa iz enega neponovljivega trenutka v drugega z objektivnostjo časa, ki pa je krožen in se ves čas ponavlja. Pri marsikateri zgodbi tako zaznamo oboje, da smo kot subjekt lastnih neponovljivih izkušenj pomembni in hkrati nepomembni v toku nepremagljivega časa in vesolja.
Zdaj pa napoči čas, ko spregovorimo še o tem, kako nam avtor te zgodbe podaja. Za zgodbe Oscarja Wilda so njegovi prijatelji rekli, da so bile bistveno boljše, ko je govoril o njih, kakor potem, ko jih je spravil na papir. Ne gre za slučaj, da sem se ob branju Kolarjevih zgodb spomnil na prav to specifično informacijo. Ideje teh zgodb so zanimive in bizarne, ko pa jih beremo, zmanjka tisti avtorjev glas, ki bi nas bralce prepričal v resničnost dogodkov, ki se pred nami odvijajo. Redkokatera zgodba pusti občutek katarze. Zdi se, da je glas pripovedovalca skozi vse zgodbe enak, pa čeprav včasih prvooseben, drugič pa se pojavlja kot zunanji opazovalec, in čeprav je enkrat dogajanje napeto in strašno, v naslednjem trenutku pa povsem sproščeno, teh sprememb ne gre zaznati v avtorjevem glasu – četudi občutja izrazi z besedami, nam jih ne da zares občutiti.
Kolar se torej v vsaki od svojih trinajstih zgodb posveča razmerju našega linearnega časa s krožnim časom narave. Ta odnos je predstavljen kot nevtralen in sproščen, ne malo tudi zaradi avtorjeve rabe absurda. Kljub temu se zdi, da vsaka od trinajstih zgodb trpi za istim pomanjkanjem ognja pristnosti, ki bi dal bakrenim figuram življenja. To pomanjkanje pa vodi tudi v manjši naboj (vsekakor pomembnega) sporočila, ki se skriva za zgodbo. Ob branju tako dobimo prej občutek, da poslušamo v trenutku izmišljene štorije, kot pa tisti občutek, da je kljub neresničnosti dogajanja svet, ki ga zgodba predstavlja, resničen in pomemben.
